Slovenski Hamletovi spevi – zimsko enakonočje

Vsi moji Hamleti. Kot da jih poznam dolgo, zelo dolgo. Res je, da nekateri izstopajo iz neke igre ali iz proscenija, toda drugi ga ne igrajo, ker so »Hamleti«, ko so sami s seboj, so ljudje in ustvarjalci v več vlogah, so človek-spominjanje-zdajšnjost.

V rokah vrtim zajemalko, napolnjeno z nestrupenim, a opojnim vinom, ne pridelanim iz trte, ki bi vzklila nekje v okolici Elsinorja, temveč s tistim vinom, ki je dozorelo nekje v Champagni ali Alzaciji, Bretaniji ali v Provansi, ob katerem so se napajali Balzac in Baudelaire, Prevert in Gide, Sartre in Ionesco, vsa veličastna francoska imena poezije, dramatike, slikarstva, gledališča ... Ampak, kadar so dnevi najslabši, takrat se vselej znova zatečem, niti ne vem več, kolikič zapored, k branju Zločina in kazni F. M. Dostojevskega, včasih v slovenskem prevodu, mnogokrat k izvirniku. In ure dolgo na starem gramofonu odigravajo mojstrovine Georga Gerschwina. Tudi Beatli so še vedno aktualni – imenitno jih je slišati celo iz prodajalne v prostoru starih plošč v pasaži Mestnega gledališča ljubljanskega.

Na zadnji zimski solsticij pravkar preteklega desetletja tretjega tisočletja, ko sem po ljubljanskih knjigarnah iskala novo avtobiografsko prozno pripoved – spomine Toneta Partljiča Hvala vam, bogovi, za te blodnje – in je še nobena ni premogla, po večini sploh niso vedeli, da je že izšla, da je bila predstavljena na tiskovni konferenci, sem ugotovila, da se knjigarnam bolj splača naročati kuharice v vseh mogočih jezikih v »luksuznih« opremah, ki so potem razpostavljene na najbolj izpostavljenih mestih na prodajnih in reklamnih policah in v izložbah – pa še kakšna knjiga (ne)aktualnega politika v izvirniku ali prevodu se znajde med njimi – kot pa takoj imeti v prodaji novo knjigo slovenskega književnika. Partljičevih spominov še ni bilo. Šele nekaj dni pred novoletnim zatišjem je prispela. Za branje v prazničnem brezdelju. Namenjena morebitnemu bralcu o ljudeh, krajih, dogodkih v mojem življenju – tako nas Tone uvede s podnaslovom najprej na naslovnici knjige, kasneje pa v uvodnih mislih pospremi z dvomom o tem, da pa morda le ni najbolje, da kot odhajajoči sedemdesetletni »starec« napiše spomine. Kot nekakšno opravičilo za vstop na pot očesa spomina si izbere napoved Luisa Buňuela iz Mojega zadnjega vzdihljaja: »Zdaj, ko sem star in osamljen, si lahko predstavljam le še katastrofo in kaos. Eno in drugo je neizogibno … Zlo je dobilo svojo starodavno bitko, sile uničenja in razkroja so prevladale … Obkrožajo nas nemoč, nasilje in bolehnost …«

Knjiga je resnično polna spominov in spominjanj, zelo veliko jih je Tone že v drugačnih literarnih oblikah »pripovedoval«, zlasti v povestih, ki so v predstavitvenem svetu močnejši in zresnjeni, tukaj pa se avtor poslužuje tudi humorja ali ironičnih poudarkov na svoj račun. Zresni se, ko iz otroških let dozori v moža, predvsem pa je resnoben v ubeseditvah podob ljudi, ki jih je srečeval na gledališki poti med letoma 1971 in 2010, ob mariborskih prijateljih – »zmagoviti« literarni peterici: Andreju Brvarju, Francetu Forstneriču, Marijanu Krambergerju in Dragu Jančarju.

Zagotovo je to knjiga spominov, kjer se Partljiču neverjetno »mudi« izpovedati celotno življenjsko zgodbo. Morda bo napočil čas, ko bo »svojo« gledališko zgodbo znova začel pripovedovati mnogo podrobneje in je ne bo »prepustil« zgolj gledališkim zgodovinarjem – zdaj je v teh blodnjah resničen spomin; ni nikakršnih blodnjav, so pa številna imena in priimki ljudi, ki sva jih oba poznala, z njimi sodelovala, kratke oznake, Partljičeva in njihova skupna trnjeva pot »skozi« slovenska gledališča, zato tem bolj upam in pričakujem, da bo nekoč, na poti do svoje resnične starosti, razkril tudi dragoceno dokumentarno gradivo, ki bodo te spomine dopolnjevali v njegovih blodnjah.

Predobro znano mi je, kako blodnjavi so lahko dnevi, ko se prepustiš gledališkim spominom, predvsem ljudem, s katerimi si sodeloval in so ti zato človeško še bližji. To so nekakšni raznobarvni ali črno-beli posnetki, ki se nizajo v dolg  film brez montaže. Nato pa kar preprosto zatavaš v dramatiko in sploh literaturo, med avtorje svetovne književnosti, s katerimi se Partljič tako lahkotno poigrava, da si kar naenkrat tudi sam med njimi, med časi njihovih stoletij in se nenadoma znajdeš v njegovem »prvem« gledališču – v mariborski Drami in skoraj v prvem mestu na svetu, v njegovem Mariboru.

(Po Partljičevem odhodu v MGL v Ljubljano sem po krajšem »svobodnjaštvu« tam skoraj dve leti »drugovala« z mladim Vilijem Ravnjakom, umetniškim vodjem (1987–1989), ki je Dramo z repertoarjem in sodelavci »prebudil« v novo obdobje, podobno kot zdaj, ko se je vrnil na mesto umetniškega direktorja. A Tonetov duh iz tega gledališča ni nikoli povsem izginil – bogovi so mu bili več kot naklonjeni.)

Nekaj objavljenih fotografij »ilustrira« Partljičevih sedemdeset let življenja. Ena je še posebej zanimiva: tista, kjer se lahko blago nasmehneš Mateju Bogataju s plenom dveh rib – večje in manjše – na Iloviku. Kako simbolično za tega neumornega osamelega bralca knjig, zrenja v »srce« gledaliških uprizoritev in zapisov o njih, pronicljivih in inteligentnih komentarjev, vzporejanj, iskrivosti, pa tudi slišnosti njegovega glasnega smeha … Zdi se, da je Bogataj kot gledalec pri presojanjih zavezan predvsem samemu sebi, svojemu védenju in občutju, kar ga zagotovo pri pisanju ločuje od drugih gledaliških kritikov. Zelo podobno »se obnaša« pri zapisih o knjigah ali na pogovorih, kjer ne pričakujemo vedno istega vzorca presojanja.

Tisti zimski dan, ob solsticiju iztekajočega se leta 10, je bil tudi dan, ko sem na ulicah srečevala samo prijetne ljudi, ki jih dalj časa nisem videla. Zagotovo sem se najbolj razveselila razposajenega Marka Sosiča s klobukom, občutljivega gledališkega ustvarjalca in književnika, ki je pravkar zaključeval selekcijsko delo za Teden slovenske drame 2011.

Potem pa sem se skušala spomniti vsaj nekaterih dogodkov, ki so zaznamovali prvo desetletje tretjega tisočletja. Kljub temu, da so se v tem času menjale vlade, ljudje v parlamentu, da je evro postal naše plačilno sredstvo, ni bilo na tem političnem prizorišču nič takega, kar bi bilo posebej vredno zapisati v spomin. Je pa res, da so grda politična kultura, politična tranzicija in recesija ustvarili neverjetne pogoje tudi za kulturno-duhovno recesijo. Morda sta zato še bolj popularno odmevala Manifest K. (Komunistični manifest) režiserja Sebastijana Horvata in novi komunistični manifest Daria Seravala, skladatelja in borghesiasta, z razglašeno novo začasno avtonomno cono Vegrad. Zagotovo pa so to desetletje opredeljevali tudi vsi dogodki, ki jih je »uprizoril« Dragan Živadinov v Sloveniji in v tujini. Bilo je zadnje srečanje na ulici na večer zimskega enakonočja.

Nato so tu še smrti: Rudi Šeligo (2004) z zadnjim romanom Izgubljeni sveženj, Dane Zajc (2005) z zadnjim uprizorjenim dramskim besedilom Jagababa (SNG Drama Ljubljana, rež. Mile Korun), Taras Kermauner (2008) z zadnjimi Navzkrižnimi srečevanji, s portreti intelektualcev preteklega stoletja, Peter Božič (2009) z zadnjim dramskim besedilom Šumi in krstno izvedbo v Slovenskem mladinskem gledališču (rež. Vinko Möderndorfer).


Persona / foto Miha Fras

V preteklem desetletju je proti svoji volji moral »zapustiti« ljubljansko Dramo njen direktor in umetniški vodja Janez Pipan. Visok kulturni uradnik (beri: minister) se je odločil proti režiserju, ki je bil že več desetletij eno izmed vodilnih režiserskih imen. Tako kot so njegove režije bile vedno izstopajoče iz siceršnjega gledališkega povprečja, takšno je bilo tudi njegovo premišljeno repertoarno snovanje. (Ne bi bil edini slovenski ravnatelj, ki bi več mandatov zapored vodil nacionalno gledališko ustanovo). Potem se je Janez najprej »umaknil« v molk, ob koncu desetletja pa se je znova vrnil k uprizoritvenim umetnostim: premišljeno, silovito, z natančnim prebiranjem in interpretacijo dramskih besedil: Samoroga Gregorja Strniše, Jesensko sonato Ingmarja Bergmana, Smrtjo trgovskega potnika Arthurja Millerja (vse v SLG Celje) in Bergmanovo Persono (Mini teater).

Na gledaliških odrih še vedno intenzivno delujejo, razmišljajo in ustvarjajo: Mile Korun, ki se je po kratkem premoru vrnil v SNG Drama Ljubljana z režijo Totenbirta Iva Prijatelja (2010), antologijski sta bili njegovi uprizoritvi Jagababa Daneta Zajca (2007) in dramske skice po romanu F. M. Dostojevskega Bratje Karamazovi (2004).

Dušan Jovanović me/nas prepriča s svojimi dramskimi besedili, zadnje je izšlo v knjižni izdaji Razodetje (2009) z izčrpno analitično študijo Tomaža Toporišiča, ki bo krstno uprizorjena v MGL (2011 v režiji Janeza Pipana), pa z izvrstnimi režijami dramskih besedil Samuela Becketta, Čakajoč na Godota (2000), Marcela Prousta, Iskanje izgubljenega časa (2004), Molièrovega Tartuffa ali prevaranta (2007, vse v SNG Drama Ljubljana),  Tennesseeja Williamsa,Mačka na vroči pločevinasti strehi (2006, Drama SNG Maribor),  Krleževo dramo Gospoda Glembajevi (SNG Nova Gorica, 2006). Njegova zbirka esejev Svet je drama (2008) je silovita, pronicljiva in vznemirljiva razsežnost še ene od pisav Dušana Jovanovića – dramatika, pisatelja in esejista. (Napoveduje tudi pesniško zbirko!).

Režiser Matjaž Berger se posveča predvsem Anton Podbevšek teatru (ustanovljen kot prvo poklicno novomeško in najmlajše slovensko gledališče, 2005–2006), njegovi avantgardni naravnanosti in programu, za katerega se takole opredeli: ambicija tega vizualnega inštituta, ki je nastal na spominskem odsevu prve slovenske umetniške avantgarde (novomeška pomlad), je vzpostavljanje razmerij med teorijo in epistemološko prakso sodobne umetnosti ... Njegove režije in priredbe literarnih del za scensko upodobitev Ime rože (Umberto Eco, SMG, 2002), XX. stoletje (APT, 2007), Portret neke gospe (Henry James, APT, 2009), Cankarjevi Hlapci/Komentirana izdaja, ki jih nadgrajuje s komentarji nekaterih filozofov in tako Cankarjevo delo postavlja v nadčasovni kontekst (APT in PG Kranj, 2010), so naravnane na novo in drugačno gledališko branje.

Potem je tukaj še nekaj izvrstnih prevodov temeljne gledališke literature – predvsem dramskih besedil: morda so jim v zadnjem obdobju največ žlahtnosti v slovenskem jeziku vdihnili prav prevajalci: Aleš Berger, tudi avtor z izpisanim dialoškim jezikom v zadnji igri Zmenkarije, in pa Milan Jesih, čigar »stare« igre so se znova vrnile na odrsko prizorišče (AGRFT, MGL, SLG Celje, SNG Nova Gorica …) ali pa z novim besedilom (Srebrno rebro, Govedina legendarno) ... S prepesnjenimi prevodi in še bolj z izpisanim pesniškim jezikom  smo dobili nov sijajen prevod Ajshilove Oresteje Marka Marinčiča, prevedeni za uprizoritev v SNG Drama Ljubljana (rež. Jernej Lorenci), Ivo Svetina je s svojo pesniško zbirko Sfingin hlev hamletovsko dilemo v konstelaciji med izpovedno eksistencialno, osebno in zgodovinsko skušnjo prelil v visok pesniški jezik, s filozofskim vprašanjem o bíti, o zgodovinski resnici ter biti ali ne biti zarezal v dramsko poezijo svoje igre Pasijon po Kocbeku ter zapisal tiste dileme, ki so za nas zaznamujoče in jih ne gre pozabiti. Prav tako se je vrnil k delu zgodovine Gledališča Pekarna v dokumentarni drami Grobnica za Pekarno.



Pridružuje se jim prevajalec in gledališki lektor Srečko Fišer kot dramatik vsaj z dvema dramskima besediloma oz. skicama: z igrama Medtem in Prihodnje, odhodnje. Če je prva izris eksistencialnih vprašanj o družbenih preobratih po letu 1945 in še vedno aktualnimi vprašanji o holokavstu (po motivih romana Prima Levija), so Pogovori in samogovori posvečeni Cirilu Kosmaču. Gledališka freska poetičnosti izpovedi je zaobjeta v Kosmačevi prozi, ki z vso žarno pripovedjo v Kosmačevem jeziku »pripoveduje« o primorski pokrajini in njenih ljudeh, junakih in obstrancih, o dilemah in premišljevanjih. Oba, Fišer in Kosmač, sta tantadrujevsko dilemo o biti in ne biti prepletla v partituri samozvočnosti osebnega razmišljanja in v ubeseditvi – na odru sta postala svetlotemna, pa tudi dih zajemajoča govorca misli, ki jih je mogoče le izsanjevati.

Z veliko nestrpnostjo pričakujem izid napovedane biografske knjige Andreja Inkreta o Edvardu Kocbeku In stoletje bo zardelo. Zagotovo je zbrano delo Edvarda Kocbeka, ki ga je uredil in komentarje napisal akademik Inkret, tako rekoč kapitalno delo prvega desetletja enaindvajsetega stoletja. K slovenskim zbranim delom so velik prispevek dela Dominika Smoleta v uredništvu in s komentarji Gorana Schmidta; peta knjiga je več kot samo literarno branje. Z objavo Smoletovih pisem predvsem Tarasu Kermaunerju, Primožu Kozaku, Franciju Križaju, z nekaj intervjuji, članki in dramaturškimi premišljevanji Goran dopolnjuje čas temeljitejše razpoznave gledališkega, intelektualnega in osebnega doživljanja tega velikega dramskega pesnika 20. stoletja. (V tem desetletju še nismo dočakali izida vseh knjig zbranih del Primoža Kozaka v uredništvu in s komentarji Dušana Voglarja, ki bodo šele izšla, zagotovo pa bi moral v zbranih delih iziti tudi obsežen literarni opus Daneta Zajca.)

In tako se iz mnogoterih spominov prebujajo obrazi slovenskih Hamletov – Shakespearjevi in stvarni. Vsi razgaljajo vseobsegajočo misel o vrednotah, ki jih ustvari človekov duh, celo v območju božanskega navdiha, o svobodi in norosti, o gledaliških in umetniških ustvarjanjih.
Zdi se, da je pomen biti navzoče »nor«, izraz, ki ga uporablja v različnih kontekstih Tone Partljič, lahko tudi mnenje ali moja razlaga, da se vse kar je »noro« (v smislu dobrega, pozitivnega) nahaja »nad« samo norostjo, da je lahko potem to ono vzvišeno, nekakšno transcendentno in kozmično dejanje, ki ga je sposoben ustvariti samo človek, ki v zavedno nezavednem svetu samega sebe izpoveduje: sebe z vednostjo najbolj odgovornega akterja postavlja na vrh piramide (brez kraljevske dediščine) v svetove umetnosti. Hamletov traktat je lahko celo traktat o ontološkem spoznanju, da v območju obvladljivega obstaja še nekaj, kar obvladuje duha, a ne telesa. Misel pred fizičnostjo. Redosledi slovenskih hamletovskih dilem se ne pojavljajo samoumevno z velikimi mislimi o norosti, a so vendarle prepoznavni v mejnih razsežnostih bivajočega – v humanistični doktrini mišljenja.

Dotiki teh slovenskih Hamletov, ki niso prepredeni z Ofelijino ljubeznijo in smrtjo, so le dotiki misli ob njih: so nadčasni, so izven vseh normativov, ki jih postavljajo. Hkrati pa so odsev časov desetletij zazrtih v (ne)prihodnost. Danes smo razdruženi dediči preteklosti s strašljivimi predstavami o smrti. Tistimi s tragičnimi spoznanji in onimi, dramatičnimi, ki so vzpostavljeni le kot odnos do nesmrtnosti – pravzaprav kot spoznanje in vera v hamletovski duh, vselej znova in znova, na drugačen način, hote prikazan. V štiridesetih letih se me je z očmi, dušo in z mislijo dotaknilo vsaj štiriintrideset evropskih Shakespearjevih Hamletov, a z dotikom roke, objemom, poljubom, s čašo vina v rokah mi je bil najljubši, najdražji en sam Hamlet: Innokentij Smoktunovski. Ker me je nekako zaznamoval zelo osebno, določil mladost in bil na začetku mojega štiridesetletnega gledališkega popotovanja po gledaliških svetovih. To je bil moj ruski Hamlet iz Moskve. Zdaj ga gledam na črno-belem filmu in obujam spomine – z lepoto spomina, s toplino, človečnostjo, oziram se v vitrino z njegovo podarjeno leseno posodo za vino. Duh in človek hkrati. Metafizični bog udejanjenega vsakdana. (VHS kaseto s filmom hrani arhiv na AGRFT).

Pravzaprav se je le malo nesporazumov ali zablod v zadnjem desetletju zvrstilo na slovenskem gledališkem vrtiljaku, nobena pa ni bila taka, da bi si jo posebej zapomnili. Bili so le vsakodnevni ali vsakoletni samo nekoliko manj srečni pripetljaji.

(Kako neznosno lahko je v poletni senci sedeti na počitniški kavi sredi Ljubljane s Tamaro Matevc, soustanoviteljico in soavtorico spletnega portala slovenskega gledališča, sicer filozofinjo, komparativistko in avtorico več dramskih besedil ali priredb, poklepetati o vsebinah na portalu in hkrati obljubiti dve kolumni: ob koncu enega in začetku drugega leta. Mnogo težje ju je bilo ubesediti. Zdaj se sprašujem, če je to sploh smiselno početje in koga sploh zanima?!).

Gledališče je velika sanjalnica ustvarjenih iluzij, senc in svetlob, človekovih usod in radosti, čudež zanosa, pa tudi prepadov, stisk in upanj, spominov in prihodnosti. Je občutje nenavadnega privida odrske domišljije, sredi katere stoji Človek z vsemi svojimi dilemami in odločitvami, občudovan, soočen z resničnostjo hvale in graje. Le izjemna in pokončna gledališka osebnost, ki zna misliti gledališče v celoti, lahko ustvari okoli sebe mit z mnogoterimi obrazi. In ta mitska magičnost gledaliških sanjarjenj se potem razrašča v zavezujočo izpoved, ki se razprostira kot tanka koprena nad vsem, kar počnemo v gledališču – zareže se v življenje, v družbo. V gledališču se dogaja vse tisto, česar ni skoraj nikjer drugod, razen v njegovi sporočilnosti in umetnosti. Je to odnos med resnico in lažjo? Ne, je poesis.

Če dandanes v območju človeškega izgubljajo veljavo družbeni, etični in pravni redi in če se svet utaplja v svojem globalnem, kapitalističnem redu na eni strani, na drugi pa se sooča z vojnami, z revščino, lakoto in bedo, potem je težko najti ponovno ravnovesje na poti do nravstvenih in moralnih vrednot. Razen seveda v gledališču, kjer se vse te silnice lomijo, prepletajo, spregovorijo nekoliko drugače – predvsem zato, ker je umetnost močnejša od ničevosti. In je velika sanjalnica napolnjena s svojimi estetskimi, etičnimi in izzivalnimi vsebinami kot pomembna vrednota.