Mojca Kreft, 3. 12. 2008

Popotovanje: Diderot in Oresteja

Uspeh je bil vselej delo drugih. Porazi samo moji.

31. julija 1784 je v Parizu umrl pisatelj in filozof Denis Diderot, ki je zaslovel predvsem s svojo “Enciklopedijo - izčrpnim slovarjem znanosti, umetnosti in obrti”. Rojen je bil oktobra 1713 v Lagresu v Chapagni kot sin izdelovalca nožev. Postal naj bi duhovnik, a je teologijo zamenjal za pravo, pozneje za matematiko in literarne vede, ki jih je končal z magisterijem v Parizu na Sorboni leta 1732.

1745 je do takrat večinoma brezposelni, ki si je denar služil tu pa tam kot domači učitelj, in zelo zadolženi Diderot dobil naročilo, da prevede Chambersovo “Encyclopedia or an Universal Dictionary of Arts and Schiences” v francoščino; ob tem je nastala “Enciklopedija” v 35 knjigah, ki se resnično zaključi šele 1780 z dodatnimi zvezki, pri kateri je občasno sodelovalo več kot 150 sodelavcev, med njimi so bili izdajatelj d'Alambert, pa še Voltaire, Rousseau, Helvetius, Buffon, Holbach, Condorcet, Montesquieu in Turgot … Zaradi prepirov o metodi in vsebini je končno ostal Diderot skoraj edini odgovorni; čakala ga je podobna usoda kakor prvega enciklopedista Pierra Baylea, ki so ga zaradi izdaje “Dictionnaire historique et critique” preganjali in je moral zapustiti Francijo: Diderota so dvakrat prijeli in zaprli.

Nevaren mož, kajti kljub svojemu navdušenju nad metodo in perfekcijo naj bi bila Enciklopedija za vsakogar uporabna. Združevala naj bi teoretično in praktično znanje svoje dobe,” ker se torej v Enciklopediji vsaka stvar pojavlja, taka kot je sama po sebi, bo tudi ohranila svoje prave proporce”.

Abecedno kazalo in s tem svojevoljen princip reda v Enciklopediji prinaša, ne glede na križanja med posameznimi prispevki, osnovno stojo razsvetljenstva 18. stoletja: razumnost mišljenja je najvišje načelo, ki se mu podreja človekovo izkustvo in zaznavanje sveta. Toda cilj ni “objektivnost”, ampak kot pravi Diderot Voltaireu:”Naše načelo se glasi: ni milosti za praznoverce, fanatike, nevedneže, norce, hudobneže in tirane …”.

Razsvetljenec Diderot si je potem, ko je naletel sprva na oster odpor, zagotovil podporo in jo našel v Franciji, čigar plemstvu in buržoaziji v drugi polovici 18. stoletja že beseda “moda” razsvetljenstva, ki soli vsako učeno razpravo po salonih, nosi v sebi kal revolucije iz leta 1789. Te Diderot ni več doživel, pač pa prodorni uspeh svoje Enciklopedije, ki doseže v Evropi naklado 30.000 izvodov in nosi v sebi osnovo za politično polemiko in javno razmišljanje.

Izvrsten Rameaujev nečak, ta duhoviti prikaz notranjih protislovij razsvetljene miselnosti, ostaja v hlastanju po sodobnosti že celo pozabljen. Tudi takih duhovitosti ne premoremo več.

Ko se tako spomnim vseh teh 25 let v slovenskem gledališču, ko je do leta 2000 le še nekaj tednov, ostaja popolnoma nerazumljivo, da se ne morem o svojih dejanjih odločati svobodno: da mi nočejo verjeti, da se želim vrniti k literaturi, raziskavam, obiskovati literarne in gledališke salone, gledališke predstave, spremljati evropsko in svetovno dramaturgijo, resnično ne izgubljati časa za umetniško vodenje gledaliških ustanov in uravnavati gledališka dejanja.

Najverjetneje človek prestopi čas nekakšnega dozorevanja, pridobiva izkušnje in se podaja naproti modrosti. Takrat ponovno prebira že zdavnaj enkrat ali večkrat izbran izbor najljubše literature, izbor, ki bi ga nesel na “samotni otok”. In “čisti” misel, razbremenjuje samega sebe z nepomebnimi dogodivščinami v gledališču, ki ne dajejo ne kruha in ne iger, ker je pri tem delu veliko izgubljenega , nekoristno uporabljenega časa.

Ves svet je oder… Zato tako lahko in preprosto slovo. Ostaja skušnja, dolga kakor stoletje. Morda bom v naslednjih letih naslednjega tisočletja – po novem letu 2000 lahko še kaj postorila.

Kaj, kar bo ostalo za naslednje stoletje. Kako pravzaprav neskromno razmišljanje. Nič ne bo ostalo. Nekaj besed in mogoče kakšna lutkovna predstava, ker je od vseh gledaliških predstav najmanj minljiva. Lutke ostajajo. Kakšen dvoumen izraz! Na to, da bi zapustila delo, ki ga rada počnem, pa naj je dobro ali manj dobro - na razmišljam, še najmanj pa o tem, da bi dopustila možnost tistim, ki se zatekajo k prozornim rešitvam.

Marko Sosič, ko je zaključil delo v enem svojih gledališč, je duhovito zapisal, da se je ukvarjal s snažilkami. Tudi mi smo nekoč čistili gledališče - Pekarno, ki je dokončevala svoje poslanstvo. In v gledališču sem kar naprej nekaj “čistila” in pometala.

Spominjam se besedila Jaz sem gospa Marija in Pavleta Zidarja in Petra Božiča in Dušana Pirjevca - veliko nam je bilo do tega, da te novele uprizorimo. Ampak tisto obdobje realnega socializma je bilo močno v svojih ideoloških sferah, v vsebinskih pa ni imelo argumentov proti izvrstni literaturi.

Uspeli smo priklicati v gledališki dogodek monolog učiteljice, ki so se razgaljale v svojih pedagoških učenostih in patetični pedagogiki.

Socialni realizem, mogoče socialni humanizem v razmerju do magičnega realizma je počasi poniknjeval. Slednji je dobival  vse močnejše vsebinske poudarke pri dveh izjemnih intelektualcih – Primožu Kozaku in Gregorju Strniši, tudi Dominiku Smoletu, kasneje pri Jesihu,Svetini, Zajcu …Vzporedno pri poetični drami…

Mogoče sem nekomu v gledališču nekaj dolgovala. Ko sem odhajala iz Mestnega gledališča, sem se odločila, da bom ta “dolg” poravnala v katerem koli gledališču že bom – dolg gledališkemu prijateljevanju z Markom Slodnjakom – uresničila bom njegov sen o slovenski gledališki sezoni. Res je, v gledališkem letu 1989/90 in letu 1990/91 smo v lutkovnem gledališču odigrali samo slovenski repertoar: Svetina, B. A. Novak, Jesih, Grafenauer, Zajc, Fritz – igre pesnikov - dramatikov.

Za to skrivnost je vedel le eden: Milan Dekleva, ki je pisal izvrstne pesmi, bil je študijski vrstnik, gledališke kritike je pisal za preživetje, medtem ko so bili eseji bralno razkošje, mi je ob zadnji premieri pošepnil “za Mareta”. Pritrdila sem, a o tem sva molčala. Še enkrat sem v desetletju to želela uresničiti – v 50. jubilejni sezoni Lutkovnega gledališča Ljubljana. Še sem ostajala v tem gledališču po spletu srečnih okoliščin.

Obupno sem se borila za to zadnjo sezono, in potem je nastala “ za Mareta” še ena sezona: z Brkonjo Čeljustnikom, Herzogom in Svetino, Župančičevi Mehurčki z Jovanovičem, Nazadek v Mačjem logu z Andrejo Inkret in Meto Hočevar, Tacamuca z Makarovičevo in Hiengovo.

Dovolj uspešna, da sem se lahko sama pri sebi odločila: sestopim s tega mesta. Bilo je dovolj in preveč.

Niso mi verjeli; umaknila sem se v svojo Prlekijo in nič več nisem razmišljala. Poglobila sem se v branja slovenskih pesnikov - dramatikov.

Potrebno mi je samo vzdržati. Bom? Bom!

Kako tudi ne! To poletje sem prebirala subtilno gledališko pripoved in hkrati izpoved Andreja Inkreta, ki se je tako tenkočutno odprl, nam, mimobežnim znancem popolnoma neznan. Njegove pisave so vselej bile tako zelo kritične, pa tudi racionalne, strokovne, prepolne informacij in analitičnega duha. Sicer sva se srečevala, a se mi je vselej zdel strogo mehak s prijetnim nasmehom, za katerim je bila skrita kritika.

Vseh kritikov sem se vedno bala. Nekakšen nerazložljiv strah je bil to. Vedno sem dopuščala njihovo presojo, bala pa sem se njihovih kritiških zapisov, ker sem vsak neuspeh kogar koli v gledališču, čutila kot svoj neuspeh. To so mi vtepli v glavo, v srce, ta občutek vzgojili tako močno, da se ga nisem otresla, še dolgo potem, ko sem odšla.

Uspeh je bil vselej delo drugih. Porazi samo moji.

To leto sem jadrala po morjih, od otoka do otoka, od obale do obale. Dolgo popotovanje, in ko si sredi oceana, ko so visoki valovi in pred teboj čeri in se pripravlja na nevihto, je vse tako nepomembno, človek postane tako majhen, a misli beže hitro in še hitreje, samo, da bi ohranil golo življenje, da ne bi padel v široko in mrzlo morje , kjer te ne bi nihče našel, ali pa bi plaval morskim psom naravnost v žrelo. Doma me čakajo moji najbližji, vse je potrebno storiti, da se vrnem!

Bitka z morjem je kakor bitka z življenjem – "bom po hudih ranah preživel?" Samo volja, življenjska volja, to je tisto, kar ohranja. Nobenega humanizma, pa vendarle prostranstvo in neizmerljiva svoboda.

Znova premišljujem o ljudeh, ki nimajo svojega svetovnega nazora, ki na poseben način oblikujejo človekovo miselnost, delovanje in odločanje.

Korenine pojavov humanizma in antihumanizma so v slehernem človeku, ne glede na okolje, ki v njem živi. V slehernem človeku je namreč možnost svobodne izbire: svobodne izbire med dobrim in hudim, med celostno človekovo usmeritvijo in izključno usmeritvijo ali v smeri individualizma ali v smeri množice, med zvestobo svojemu resničnemu bistvu, med človečnostjo in nečlovečnostjo. (Dr. Vekoslav Grmič)[1].

Imaginarna podoba Moža, ki nikoli ni imela obraza, postave, ki je najbrž bila samo izmišljena ali namišljena oseba ali gledališki ideal, vera in usoda obenem, je preprosto ni bilo več. Kot da nikoli ničesar ni bilo. Igra zaradi igre.

Peš in z lahkim srcem se odpravim na odprto cesto,

Zdrav, svoboden, ves svet je pred mano,

Dolga rjava pot me vodi, kamorkoli si želim. (Whitmann)

Do Oresteje je še dolga pot.

Življenje je izven vsakršnega gledališča, izven vsake umetnosti-intimnega življenja, življenja s samim seboj in samo s tistimi, ki jih ljubimo in jih je ta ljubezen rodila.

Zatorej “prakse”, ki bi kakorkoli bila le šibko osvetljena, četudi samo od zlatastega večernega mraku-ni mogel živeti! Niti v ali brez gledališča, ki je tisti samouničevalni in svetlo-ostri prostor, v katerem morajo v odgovornem dejanju zaživeti zmage in porazi, stiske in upanja, pokončnost in nesreča, spomin in prihodnost, ljubezen in gnus človeškega, včasih do roba prignanega dostojanstva – katerega metafora ima v gledališču svojo najtemeljnejšo možnost. (1980)

Zato je Marko Slodnjak zapustil tako “teorijo” kot “prakso”, zapustil slovensko gledališče, poslednjič, ne da bi se ozrl – kot skušnjav poln, a vendarle močnejši od Orfeja - … (Ivo Svetina,1989)

 


[1] Vekoslav Grmič, Humanizem našega časa.

Mojca Kreft, 18. 9. 2008
Popotovanje: Tišina
Mojca Kreft, 19. 1. 2009
Popotovanje: Lutka in slovenski razumnik
Mojca Kreft, 16. 10. 2008
Popotovanje: Za školjko z biserom
Mojca Kreft, 28. 1. 2009
Popotovanje: 1998
Mojca Kreft, 9. 10. 2008
Popotovanje: Mefisto in Faust
Mojca Kreft, 3. 9. 2008
Popotovanje: 1985–1989
Mojca Kreft, 27. 11. 2008
Popotovanje: Pesniki
Mojca Kreft, 27. 8. 2008
Popotovanje: Prerokba
Mojca Kreft, 9. 7. 2008
Popotovanje: Oder
Mojca Kreft, 9. 5. 2010
Uresničevanje gledaliških sanj
Mojca Kreft, 3. 9. 2008
Popotovanje: 1985–1989
Mojca Kreft, 18. 9. 2008
Popotovanje: Tišina
Mojca Kreft, 19. 1. 2009
Popotovanje: Lutka in slovenski razumnik