Popotovanje: Mefisto in Faust

Tisto noč, po večerji, ko so otroci manjšega boga spregovorili in se je njihova psihična in fizična podstat razgalila, razsvetlila, sva šla na večerjo.

Poslednja večerja z nevidnimi apostoli, ki jih je razpostavil okoli mize. Vrč vina v kleti s šestimi kelihi in le za dve osebi.Popolna utopija, saj se mi niti sanjalo ni, koga še pričakuje. Pa ni nikogar. Iz petih kozarcev je pil sam, iz šestega je nalival meni.

Nenavadno početje in vzdušje za psihologa, ki je vselej skušal biti gospod in analitik in učitelj.

Pa vendarle se je obnašal čudno nenavadno. Tako rekoč ničesar nisem vedela o njem. O njegovem delu. Znanstvenem in psihiatričnem. A delal je veliko. Zdravil je človeške duše, le svoje ni mogel. Vselej znova, ko sva se srečevala, je bil bolj razrvan. Razpeta srajca brez kravate je bila nekaj najbolj nenavadnega, kar si je lahko privoščil.

Po dolgih večernih pogovorih, ki sva jih imela po gledaliških predstavah in v zadnjih mesecih, bili so vse daljši in bolj poglobljeni, je pravzaprav odkrival, da je zdravljenja potrebna njegova duša.

A takrat, ko se je ukvarjal z “otroci manjšega boga”, s tistimi, ki so bili fizično prikrajšani za izpovedovanje, čutili pa so mnogo močneje, je razpletal tudi svoje življenjske stiske, ne da bi se tega zavedal. In bil je sanjajoči romantik s sturmunddrangovskimi koreninami. Ne spominjam se več, ali je še videl Hedo Gabbler[1], a za njeno niebelungovsko[2] hrepenenje je bil prepričan, da je obstajalo.

Kakšna nora primerjava, a karseda prepričljiva.

V tistem času sem se ponovno odpravljala v Krakov in Varšavo, Čenstohovo, k črni Materi božji, zavetnici Poljske, kamor me je prvič peljal Bojan Štih, ko smo v Katovicah gostovali z Večerom ženinov[3] in nekaj tednov kasneje prvič v Assisi[4]. Le da vrstnega reda še nisem vedela. Avguštinove pripovedi sem prebirala že tretjič, Poseidona in Niebelungenlied. Pripovedovala sem mu o tem, pa ni poslušal, govoril je svoje misli in se dotikal vina z ustnicami in rokami. Kot da je na robu blaznosti ali vsaj norosti. Potem sem mu pripovedovala o gradovih Ludvika II. - Ludvika Bavarskega, kot da so ti še vzpodbujali to čudno norost. Če že ni Bavarski dobro kraljeval, pa je imel izreden smisel za legende in književnost, glasbo, skratka za umetnost.

Tja k Ludviku Bavarskemu sem se nekoč zatekla, ker sem tega kraljevskega moža želela spoznati skupaj z njegovimi gradovi, gorami, meglicami nad vodami, mogočnimi gradovi, sanjsko lepimi in bogatimi, kjer bi v samoti lahko živel celo tisočletje.

Neuschwanstein[5].

Svojemu profesorju sem pripovedovala o tem, medtem ko je on vse globlje lezel v podobo Mefista in me stisnil med alpsko dolino. On o Goetheju, jaz o Lohengrinu, labodjem vitezu in renskem zlatu. Kako je naneslo na to temo, sama nisem vedela, nisem pa slutila usodnosti tega pogovora in morda njegove izpovedi. Še manj sporočila.

Končno sem se odločila, da pojdem najprej na Poljsko, tudi do Čenstohove[6] sem skočila, predvsem kot spomin na pokojnega Bojana Štiha, ki je tam pokleknil pred Mater božjo, ko smo že davno tega prebivali v Krakovu. In to v času, ko so se nekateri spraševali o tem, ali je to sploh dopustno. Vendar nisem vedela, ali je to njegovo resnično nagnjenje ali ironični cinizem. Pa ni bilo ne eno ne drugo, ampak del zgodovine, ki ji je bil zavezan. Tudi Štihu[7] sem bila najožji sodelavec in kot Možu sem mu noč pred smrtjo na bolniško posteljo prinesla vrtnico, ne da bi slutila, da se mu ure iztekajo. S svojo živostjo mi je pripovedoval o imenitnem kosilu v Parizu, medtem ko mu je po cevkah pritekala v žile hrana. Tam sta bili tudi njegova žena in sestra in ko sta me spremili iz bolniške sobe, sta govorili o sklepnem dejanju njegovega življenja. Nisem verjela. Verjela sem samo v njegov klic: “Pridite,predstava je![8]”

In tisto noč je preminil. Kolikokrat se mi je že zgodilo, da sem ure pred smrtjo bila z ljudmi, ki sem jih spoštovala ali pa jih imela rada. Kot da sem prinašala smrt. Ali pa tudi ne. Tudi mojim najbližjim. Ali pa so oni čakali name, da me še vidijo in se me dotaknejo ali spregovorijo poslednje besede. Obupno spoznanje.

Po petindvajsetih letih dela v gledališču sem zaradi gledaliških stisk in stresov ter vsakršnih gledaliških smrti “jokala”, ker nisem vedela, ali je to grozljiv klic spomina ali opomin, kako se je treba boriti za življenje. Ali pa del norosti, ki se jo je potrebno zavedati. Jok ni nikoli bil moja domena.

Gostosevci, ki so pokrivali nebo nad Asisijem, so bili podobni onim nad Neuschwansteinom, skrivnostnim svetim Graalom, kamor je zaplul labodji vitez, prepoln nenavadnosti Parsifalove legende. Urfaust pa je imel temačnejšo zgodbo. Zakletev s krvjo, zapisana med Faustom in Mefistom, je na poseben način najbrž zaznamovala tudi Moža. Svoje življenje je zapisal faustovskim silnicam, se vrnil v svoje gore, v svojo skrivnost ter položil roko nase. Ko sem se vrnila iz Varšave, je bil že pokopan. Zato ta čudna pomisel in zveza med Asisijem, Neuschwansteinom in Snežnikom. Goethejem, Ludvikom Bavarskim in … Leopoldom Bregantom, ki je pisal o človeški gluhoti:”Je ponovno pred nami besedilo o človekovi nezmožnosti za vredno življenje in o razočaranosti, pa tudi o uporu nad svetom, kakršen je? Ali se ugotavljanje, da je človek morda le zmota na tem svetu, že enolično ne ponavlja? In se ne poskušamo razbremeniti naše krivde z mistično projekcijo v magični svet boga, ki mora biti za kazen manjši, ker nas ni naredil popolnejše … Če poskusimo prisluhniti drami in nas ne zavede naša polnočutnost (?), lahko podoživimo dve drami, dramo gluhih in dramo slišočih, in kot v Hamletovi mišnici, igro v igri ...” (Otroci manjšega boga.)[9].

Njegova odločitev za dokončni odhod je dozorevala … Metafora o Faustovi pogodbi z Mefistom je metafora spoja med človekom in umetnostjo in je večna podoba moralnega kameleonstva …

Kako je sleherni teh Mož minljiv.

Po trinajstih letih sem med svojimi zapisi našla pismo, ki sem ga pisala svojemu profesorju, ko je že sodeloval v gledališču pri Strindbergovem Mrvaškem plesu, Sartrovih Zaprtih vratih, Camusovih Pravičnikih, Fassbinderjevih Grenkih solzah Petre von Kant, da bi napisal esej. Pa je ostal nedokončan in nikoli objavljen. 9. aprila 1986 sem mu še poslednjič pisala: Zaključujem Camusa, drugič, tretjič.

To je moje tretje soočenje. Razumem. Toda zakaj, zakaj je vsako naslednje bolj kruto od prejšnjega? Camus,Faust,Amadeus?!

Dokument o MGL – dobivam zelo dragoceno gradivo, pisano brez svetobolja – toda ali bo res tudi ta zaznamovan?

Prosim, ne zaključuj z Besi!