Popotovanje: Igre o smrti, igre o sreči, igre iskanj in zelenih bregov

Dragi Denis[1],
morda bi o tvoji igri moral pisati nekdo drug – nekdo, ki bi jo ocenil po slovstveni, po dramski, po gledališki vrednosti … Nekdo, ki bi jo razčlenil in iskal v njih najrazličnejših pomenov in razlag, nekdo, ki je sam prepričan, da je poklican za vrednotenje najrazličnejših vsebin tvojega besedila, zakaj moj odgovor je le vtis in razmišljanje o temi, ki si ji dal dramsko obliko in ki ima gledališko ter uprizoritveno vrednost.

Moja pot razmišljanja je vodila drugam: ne na oder in ne v gledališko uprizoritev. Marveč v misel o tem, kaj pravzaprav mladi slovenski dramatiki pišete, kakšnih snovi se lotevate, kaj vas vodi v optimistično pesimistične igre, zakaj na najrazličnejše načine postavljate pod drobnogled vprašanja, s katerimi se le soočate, niste pa jih doživeli. Sprašujem se, zakaj ste postavljeni v vloge opazovalcev, poslušalcev, razčlenjevalcev, gledalcev? Ste nekakšni tihi razmišljujoči ljudje o stvareh, ki so videz in resnica, o stvareh, ki so laž in odprta dlan?

Ko ste razbili zrcalo tistih lepih podob in iluzij naivnega učenca, ki verjame svojim učiteljem, dokler tudi sam ne spozna, da je zgodovina še malce drugačna in ko išče pravo zgodovinsko resnico, postane izpovedovalec. Spominjam se, da sem pred časom brala v neki slovenski reviji o temeljnem dejstvu našega življenja, kjer avtor zatrjuje, da je to smrt. In da kadar pride, pride pa zagotovo, smrt ukine naše vedenje o samem sebi. Prav zato ljubimo žive pesnike, pesnike, ki so edina resnica našega življenja.

Pa spet nekje druga trditev, da mladi slovenski rod ni napisal niti ene tragedije, temveč piše samo groteske. Lahko da imajo prav tisti, ki trde, da mladi niste napisali nobene tragedije, lahko je res, da smrt ukinja vedenje o sebi, sodim pa, da nikakor ni res, da v vaših igrah ni tragičnega občutja, in da ni vedenja o določenih stvareh, ki ostajajo tudi po smrti. Imamo dokaze, ki jih kot kamenčke zlagamo v podobe, iz njih sestavljamo kocke in mozaike.

Tiho navdušenje, ko sem prebrala tvoje besedilo, je bilo prebujeno nekje globoko v mislih, ker se mi je zazdelo skoraj neverjetno, da lahko nekdo, posebno mlad človek, s tako pretanjenim posluhom izpove to, kar si ti v tvoji drami, v Igri o smrti[2].

Ljudje, ki so ustvarjali filme o Andreju Rubljovu[3], o Nočnem portirju, o Somraku bogov, o Letu nad kukavičjem gnezdom[4], ljudje, ki so pisali o Jeruzalemu[5], o 900 dneh Leningrada, o izobčenih, izbrisanih, o Babjem jaru, pisatelji, ki so ustvarili romane o Miškinih in Idiotih, o Komedijantih, o Misli, o Norcih,drame o Hamletih, Antigonah, Medejah, Orestih, Ljudomrznikih … In kdo bi našteval vse to izpovedno prometejevstvo, so me vrnili k razmišljanju o tvojem novem besedilu.

Pa ne samo ti, ustvarjalci, tudi usode Allendejev[6], Maratov[7] in številnih drugih so vračale misel vsebini – tisti najgloblji pomenski plasti, ki jo je mogoče začutiti v tvoji igri.

Zato se nisem ukvarjala z mislijo o literarni vrednosti igre, o njeni zgradbi, marveč o tem, kaj vse tvoje dramsko besedilo odpira kot možnost razmišljanja.

Tisto rahlo navdušenje, ki ga omenjam ob branju besedila, in ki je bilo hkrati tudi presenečenje, je bilo podobno istemu navdušenju in presenečenju, ki sem ga dojemala hkrati z branjem iz strani v stran Zupanove knjige Menuet za kitaro[8], vendar slednje polnejše in močnejše.

Kdaj pa kdaj se mi zgodi, da moram z nekakšnimi primerjavami razložiti to, kar hočem povedati, predvsem v zvezi z mlado slovensko literarno ustvarjalnostjo, s slovenskim mladim rodom dramskih pisateljev.

Vedi, da je tudi moja dramaturška pot šele na začetku, podobno Jesihova, Lužanova dramatika, ali drama Jureta Obrškega. Našli ste nekakšen skupen jezik, predvsem pa posluh za drobne stvari, za slikanje najrazličnejših odtenkov življenja, moč za izpovedovanje.

Grenki sadeži pravice.

Naj povrnem misel nazaj k tvoji igri. K igram dramatikov naše generacije. Kakšne so pravzaprav te igre? To so igre o Smrti, igre o Sreči, igre Iskanj in igre Zelenih bregov.

Ko takole dan za dnem prebiram številna dramska besedila mladih slovenskih pisateljev, mlade prve povojne generacije, imenovanih in neimenovanih, znanih in neznanih imen, si ne morem kaj, da se ne bi povprašala, zakaj vendar segate po takih snoveh, ki niso zgodovinske, ki niso velike snovi, ki na videz niso pomembne, ki jih konec koncev tudi niste doživeli – ali pa ste? -, pa jih vendarle obravnavate skozi najfinejši drobnogled. Nekdo išče srečo, drugi smrt, tretji zeleni breg, pa se zopet vračate v boj za kanček resnice, v boj za eksistenco v pomenu biti. Od kod ta stiska, to kafkarjansko vzdušje[9], ta potrtost in melanholija, to tragično občutje sveta, ta simbolna smrt?

In to vse brez velike filozofije in velikih misli.

Ali mislite, da boste s prozo, poezijo, dramatiko, z gledališčem, preko umetnosti sploh, stvari kaj spremenili, jih poboljšali, bodo zato ljudje drugačni, stvari lepše?

Kakor koli poimenujem slovensko dramatiko vašega rodu, najsi bo to drama, komedija, groteska, ali jo bodo na isti način občutili tudi tisti, ki so se rodili pred vami, ali tisti, ki so se rodili deset ali več let za nami?

Prav zaradi teh stvari je v vseh teh igrah, teh besedilih, občutiti nekakšno čudno stisko, nekakšno trpko občuteno srečo, nekakšno mračno ugodje s kdo ve koliko vprašanji. In kdo ve koliko odgovori, na katere ste že sami odgovorili.

Vsako vaše vprašanje o življenju, o smiselnosti bivanja, o norcih, o sreči, o zločinu in kazni, o preganjanju, je že hkrati odgovor resničnega v neresničnem ter neresničnega v resničnem.

Zdi se, kot da besede, ki jih dajete v usta svojim dramskim osebam, ne morejo biti tudi vaše misli, marveč misli nekoga drugega, ki ste si jih prisvojili in o njih razglabljate, ker so vam blizu.

Podobna misel se je utrnila tudi meni, ko sem prebrala tvojo Igro o smrti in naredila miselno povezavo s filmi, dramami in romani.

Zato mislim, lahko tudi popolnoma narobe, da so te igre o sreči, o smrti, o grenkih sadežih pravice, o potepuhih simboli, skozi katere govori ideja, v zasnovi sami pa te ideje ni. Prav zato samo to tragično občutje. To je proza in drama te generacije, ki ni imela v rokah puške; za graditev, krampe in motike, je bila premlada, premlada pa je tudi danes za velike življenjske izkušnje. Verjetno zato v vsej tej dramatiki ni bojev in ni poezije. Zato pa so v njej človeške, dramske in tragične prvine.

V vaših dramah je ponos, je sovraštvo in prezir, ljubezen in sreča, v njih je zagledanost, v perspektive človeškega rodu, v teh igrah je razum, ki išče resnico o tistem zlagano lepem, ter o zlagano lepi preteklosti in sedanjosti.

Vi kot dramatiki ste v znanem pojmu dramskega avtorja teko rekoč ne-dramatiki: postali ste Prometeji in Miškini, Idioti in Mizantropi, Oresti in Antigone, Romei in Julije, Hamleti in Švejki …Vaše dramske osebe hodijo po poteh lepega in grdega, po poteh pravega in krivičnega mišljenja, po poteh laži in resnice … Podobno kot vi sami.

Mi pa, ki beremo in ocenjujemo, pa tudi vrednotimo to množico literarnih del, vso to prozo vaših izpovedi, se sprašujemo po vrednostih literarnega duktusa, po zakonitosti dramskih besedil, po zgodbah in idejah, po filozofiji, in konec koncev tudi, zakaj nimamo tragedije mladega rodu.

Sprašujemo se po nešteto stvareh, ki se nam zde pomembnejše – ne vprašamo se, zakaj vsi ti mladi ljudje pišete prav taka dramska besedila in ne drugačnih, kaj vas sili v sočasnosti tehničnega in gospodarskega razvoja, da razmišljate o povsem drugih in drugačnih vprašanjih. O vprašanjih, kako se rešiti spon, kako vzpostaviti stik s svetom, kako ne biti sam.

Pa naj se ta vaša dramska dejanja odvijajo na Zelenem bregu ali v Tovarni, Zaporu ali južni Ameriki, v Parku ali na psihiatrični kliniki, so vsi ti prostori različne projekcije vaših misli, ki jim je potrebno dati velik in majhen prostor, ne pa več samo besed. Dramatičnost in tragičnost tega prostora pa se zrcalita skozi pomenek. Tu je tudi vaša dramatika, vsaj zdi se, dobila drugačno dramsko obliko in dramsko zgradbo. Ni več dramskih značajev in ne dramskih karakterjev oseb, marveč je nastal dramski karakter in pomen dialoga, karakter misli, odnos pomenka, značaj situacije. Vzporedno s tem pa teče akcija, brutalna in topla, žalostna in vesela, komična in tragična.

Zato so vaše igre hladne in neprizanesljive, zato so to igre gomazenj in občutij današnjosti. Zato čudna in mračna odtujenost skozi kopreno simbolnega dima, zato srh in mraz in zato pesem in sreča.

Pismo je nedorečeno in nedomišljeno, vendar upam, da sem ti z njim lahko povedala več, kot pa če bi naredila dramaturško analizo Igre o smrti. Morda bo to izzvenelo tudi bolj naivno, toda saj smo vendarle ista generacija.

Vse je simbol in analogija!

Veter, ki gre mimo, ta moč, ki hladi,

sta nekaj drugega kot moč in veter:

Sta senci misli in življenja. (Fernando Pessoa)[10]