Danes, ko vstopamo v obnovljeno hišo Mestnega doma na Krekovem trgu, vstopamo v staro in veličastno poslopje z dolgo zgodovino. A vendarle ne samo v dom kulture. Vstopamo v tihotno poslopje, naslonjeno na grajski hrib, ki v sebi skriva poleg starih debelih zidov tudi skrivnostni čar gledališke in lutkovne ustvarjalnosti.[1]
V tej stavbi domujejo le kulturne ustanove, od lutkovnega gledališča Ljubljana, do staroste ljubiteljskih gledališč, Šentjakobskega gledališča, in prostorov, kjer se srečujejo poklicni in ljubiteljski pevski zbori, likovna ustvarjalnost in morda še kaj.
Torej razen kulture kot celostnega kulturnega doma, je to edino, kar zdaj v tej hiši ohranja vrednoto in častitljivo starost s stoplom in uro in Martinom Krpanom, ki odzvanja čas. In prav je tako.
V zadnjih desetih letih pa je lutkovno gledališče Ljubljana, ne samo da je že delovalo v novi, Veliki dvorani na Krekovem trgu z »manjšimi« lutkovnimi uprizoritvami do velikih lutkovnih spektaklov in v Kulturnici na Židovski stezi, pridobilo še nove prostore, kjer izvaja svoj program. Če je velika dvorana z najsodobneje opremljenim lutkovnim odrom omogočala ničkoliko prečudovitih lutkovnih izmišljotin v uprizoritvah, poigravanj s prostorom in lučjo, nenmavadnostjo lutk, oživljala atmosfero uprizoritvenega dogajanja, potem so vsi drugi prostori, manjši od tega, omogočali drugačna uprizoritvena iskanja.
Odprta je bila podstreha, obnovljen in sodobnio opremljen podstrešni prostor, namenjen muzejski dejavnosti, s stalno zbirko lutkovne dediščine Milana Klemenčiča in tremi obnovljenimi predstavami iz njegove lutkovne zapuščine: Dr. Faust, Sovji grad in Čarobne gosli.
Star, prej gledališko neuporabljen Tunel, je pričel služiti za raziskovalne, študijske in gledališke in lutkovne predstave, pa tudi študentom in skupina, različnih, celo avantgardnih pogledov na sodobno uprizoritveno umetnost, je vselej znova privlačen prostor. Za vse scenske dejavnosti.[2]
In nenazadnje: v letu 1997 smo odprli vrata nove dvorane in odra s sodobno gledališko opremo, ki smo jo najprej poimenovali »levo desni oder«[3], ob otvoritvi v oktobru pa že Mala dvorana.
Resnobnost in hkrati razigranost tega majhnega intimnega prostora s sedemdesetimi sedeži, z manjšim prizoriščem in njihova pretehtana vsebina, ponujata ustvarjalcem široko paleto uprizoritvenih možnosti, gledališču pa profilirane estetike; pa tudi možnost razvoja metaforičnega lutkovnega izražanja.
Vsak prostor »diha svoj« gledališki zrak, svojstveno poetično misel, ki jo v le nekaj letih ni bilo mogoče do potankosti razviti, izrabiti, a prišel bo čas, ko bodo ti prostori dobili svojstveno vsebinsko potrditev.
V programu gledališča.[4]
Vse kar je novo, zahteva svoj čas, potrebno se je tega ne samo navaditi, ampak znati tudi uporabljati, mu vdihniti svojo podobo, poetiko, estetiko, znati občutljivo presojati gledališko lutkovno tkanje, razpirati kozmične zaznavnosti, ne zapisane v knjigah, temveč ustvarjene z voljo po globalni hotenosti, tudi uprizarjati.
Pretehtano zasnovan program, ne samo repertoar, in njegova brezkopromisna uresničitev brez strahu po tveganju daje upanje za razvoj gledališča.
Večletno in vsakoletno snovanje o delu, načrtovanju in uvrstitvi lutkovnih besedil v spored Lutkovnega gledališča Ljubljana, presoja o tem, ali so bile uprizoritve dovolj kakovostne, umetniško in estetsko zadovoljive, je vsekakor delo, ki je podvrženo osebnim presojam.
Kritik bi rekel, umirjeno in brez pretresov.
Strokovna ocena kritiškega očesa, ki pregleduje in zapisuje zaključek nekega postopka dela, premiero lutkovne uprizoritve ali njeno ponovitev, je le eno videnje našega dela. A dovolj celovito, da poda svoje mnenje, ki vendarle kdaj pa kdaj utegne zaplavati v nepravo smer.
Še vedno ni znanstvene in raziskovalne gledališko lutkovne »veje« (usmeritve), ki bi shematično pričela zbirati gradivo, vrednotiti, razčlenjevati, ne samo z občasnimi esejističnimi prispevki kot dopolnilo vsega lutkovnega dogajanja v Sloveniji. Od pradavnine pa vse do današnjih dni.
Šele potem bi lahko umestili delo Lutkovnega gledališča za nanj najustreznejše mesto.
Dekada ni vselej veliko, je pa dovolj za opredelitev, predvsem kadar raziskuješ iztočnice med izročilom in sodobnostjo s pogledom nazaj, na »prehojenih« let in z vprašanjem, kam zdaj.
Drugačna presoja, ki pa mora prav tako kritično pretresati delo in rezultate dela v gledališki hiši, pa je seveda tista, ki z dovolj tehtnimi razlogi, zaradi nenehnih dilem med vedenjem, videnjem in vodenjem, utemeljuje ocenjevanje le-tega, a ne vselej dovolj vsebinsko, da bi smela razmišljati o še drugačnejših lutkovnih poteh, ki vodijo do uspeha.
Zavoljo poezije, vesoljnosti in zemeljskosti, zaradi videza in resnice, lepega in dobrega, zaradi prezkušenj ognja, vode in zraka in razsežnosti prostora in časa, je lutkovno gledališče tako zelo vabljivo in nedokončno, tako neizrekljivo ustvarjalno.
Teoretično lahko zagotavljamo dorečena umetniška dejanja posameznih gledaliških in lutkovnih uprizoritev, čeprav je vsaka taka odločitev tudi tvegano početje. Tega se še kako dobro zavedamo, predvsem zaradi nenehne izpostavljenosti našega, lutkovnega zrcala in zrcaljenja občinstvu in javnosti. Odgovornost je še večja, ker so naše vsebine največkrat namenjene otroškim mislim in očem.
Zato se teorija v marsičem razlikuje od dejanske uresničitve uprizoritve lutkovnih besedil predvsem, kadar gre za izvirno, praizvaedbeno upodobitev in dovršenost.
Slovensko gledališče - slovenska uprizoritvena umetnost – scenska umetnost, ima s svojim umetniškim potencialom, z ljudmi, ki vselej znova žele dvigovati kakovost dela, pravzaprav prednost pred drugimi umetniškimi zvrstmi: združuje vse umetnosti.
Za resnično dobro in sveže ustvarjanje, pa se ta ustvarjalna energija včasih mora prerazporejati tudi v zanos, iracionalnost, v prostor med svetlobo in temo.
Razmerja med ustvarjalnim etosom in obvladovanjem animacijskih tehnik ter interpretativnimi natančnostmi in nagibi, vsebinskimi vzgibi ter avtorskimi rokopisi so prav zelo razvidna, a magična meja med njimi je skoraj izbrisana.
Lutkovni ustvarjalec je umetnik, z mnogimi obrtniškimi znanji in igralsko akademskostjo, ki mora svoje lutkovne like oblikovati, jih ustvarjati v vsej njeni polnosti.
Sanjati o tem, da bi repertoar gledališča bil izveden na najvišji profesionalni ravni, je prav tako, kot sanjati o tem, da bodo kritiške presoje o našem delu najboljše in samo hvaljene.
Videnje repertoarja, ki bi zaznamoval s temeljnimi deli uprizoritveno podobo lutkovnega gledališča, je že vsa leta na tehthnici presoje: repertoar je bil včasih tudi kompromis med nekaterimi zahtevami neumetniške narave, ki so vplivale na končno podobo programa.
[1] Stavba na Krekovem trgu 3:
[2] Tunel: prva uprizoritev je bila dramsko besedilo R. Queinoda v režiji Ivice Buljana in zasedbi igralcev iz LGL, SGM in »svobodnjakov«.
[3] Levo desni oder je poimenoval novi igralni prostor in dvoranico s 6o sedeži direktor gledališča, Ignacije Šunjić. Sprva je bil to delovni naziv, ko se je dvorana gradila, in sicer v prostorih nekdanje SLO oz kasneje ljudske obrambe. Oznaka je izhajala iz levega oz. desnega prostora od velike dvorane . Vhod izza zaodrja oz. dvoriščne strani je bil na levi strani, z glavnega vhoda pa na desni strani velikega odra in dvorane. Naziv Mala dvorana je predlagal Matjaž Loboda, ki je ob otvoritvi prostorov pripravil lutkovno uprizoritev Čarobnih gosli z Nacetom Simončičem in lutkami Milana Klemenčiča.
[4] Ta napoved se je uresničila šele po letu 2000, ko je zaključila dvoletni lutkovni študij pri šoli LGLprva skupina igralcev-animatorjev.