V snu popotovanj skozi neustavljivi čas resničnosti so se pojavljala čudna enakokotna razmerja vzponov in padcev, ki so vedno vodila na isto pot do cilja: do Ideje ter razprtih znakov Sveta.[1]
Danes branim lastno svobodo[2], da bi lahko obstajala v teh geometrijskih razporedjih vrednot in molitvah besed, v neskončnem bogastvu svetlo obitih prostorov, ki jih je oblikovala mesečeva površina, z blodnjakom norosti vred, v tisočerih razkritih smehljajih.
V današnjih časih, ko smo ujeti v različne svobode, preganjani in ljubljeni, ko v krizah, stiskah in tesnobah čakamo na svoj prostor, kjer bomo osrečevali in giljotinirali in bili osrečeni ali giljotinirani, mi je sen spreletela misel: oder! Oder!
Enakokotna vrednota in obračun obenem. Ob pogovoru čela z violino bom možu[3] položila glavo v naročje in s slepo vdanostjo čakala, da bo počila struna.
Nastajali so Otroci manjšega boga. Večjega in vsemogočnejšega, kot bi lahko mislil. Govorica rok[4] – znakovna abeceda gluhih in naglušnih, je nam slišečim z njeno posebno lepoto in žensko občutljivostjo in žarečimi očmi ustvarjala božansko, nezemsko.
Z nami je bil mož[5], ki je s svojo prisotnostjo ustvarjal tiho psihološko vzdušje.
Silovito sem vstopila v ta veličastni prazen prostor s presunljivo nemo podrhtavico slutnje o božanstveni lepoti in tihem svetu življenja v njem, ki naj ga odslikava.
Brutalna zmota.
Oder je za zastrto baldahinasto zaveso prikrival vso umazanijo cest, ki je ni izprala nevihta, in zamaskirane obraze, pokvečene od navidezne pastelne barve šmink, od neizpisanih gesel, in svinjarije, kjer ni bilo več možno očiščenje.
Iz poslednjega sedeža v dvorani sem kričala Odru[6]: “Nočem, veš, da me ves ta svet izmaliči. Na tvojih deskah sem srečala ljudi velikih duhovnih vrednot. Dotaknila sem se jih, govorila z njimi, popotovala, nekateri so umirali pred mojimi očmi.”
Ti slednji in poslednji so bili iz našega rodu, cenjeni in grajani, poveličevani, ko jim je beseda slovesa prižgala poslednje olje.
“Na tvojem podiju so stali, veš, Mnouchkine[7], Steini[8], Tovstonogovi[9], Ljubimovi[10], Brooki[11], Dutschkeji[12], Strniše[13], Kozaki[14] ---- moji Hamleti[15] in Antigone, Tartuffi[16], Jermani[17]… Ne boš me nikoli tepel s svojimi vrvmi.
Imam moža, ki me brani!”
Je to Hamletov ali očetov duh?
Vselej me nekdo ubrani pred najhujšim, tudi pred slabo mislijo.
Smrt me je spremljala skozi gledališko ustvarjanje.
Najprej učitelji, potem prijatelji.
Lojze Filipič[18], Dušan Tomše[19], Bojan Štih[20], Leopold Bregant[21], Primož Kozak[22], Jože Koruza[23], Marko Slodnjak[24].
Mogoče je bila posebna sreča biti in učiti se ob njih in z njimi, posebno “ljubezensko” vzdušje, ki ga lahko pričara književnost, filozofija, psihologija, poseben poetičen čar ustvarjanja besed in dvogovorov.
Zdi se mi, kot da so me varovali in obvarovali pred nekakšnim zlom, pred mefistofelovsko[25] intelektualno zlobo, pred ničem.
Toda za koliko časa?!
Vsako leto je za njih vzcvetel cvet, ki sem jim ga polagala na grob.
Romarske gledališke poti[26], polne spominov, nenehnih miselnih ravnanj in hoje naprej, samo naprej.
Ko je od prve gledališke smrti preteklo petindvajset let, sem opustila misel, da obiskujem grobove.
Tako sem se prebudila iz sanj, sede v velik dvorani v soju zatemnjenega reflektorskega žarka. Nečuten strah me je obšel, ko so se nenavadne sence v podobi človeških postav, pokončno vzravnane, v ničemer prepoznavne, sprehajale po odru, se pogrezale v kripto, pa spet vstajale …
In med njimi je bil duh moža, ki ga nikoli nisem srečala: ne v sanjah, ne v resničnosti in ne v književnosti. Brezimen, neviden, a je vendarle govoril: “Nočem, veš, da me ves ta svet izmaliči, tam, kjer sem, ni nikoli nihče sovražil, zaničeval …”
Včasih si želim, da bi bil ta gledališki strah in občutje sreče nekje tam onkraj, onkraj razuma in namerno postavljen zunaj čutenja.
Da bi bila tam popolna svoboda, ki bi jo bilo potrebno izbrskati izpod preperele prsti.
Je to tisti “Galeb”[27], ki se je izgubljal na morju, v rahlem letu in ga ni bilo mogoče več ujeti?
Zakaj nas niso bogovi ustvarili še večje, mogočnejše, po spolih in mišljenjih še različnejše?
Kako blodna noč!
V zgodnjih jutranjih urah sem na železniški postaji čakala vlake, ki so prihajali iz vseh smeri[28]. Iz Münchna, Pariza, Istambula, in odhajali …. Iz vagonov pa so izstopali ljudje: berači in gospodje, klošarji, candre in gospe, cigani in kmetje.
Razberljiv je bil socialni in politični položaj naše dežele.
Nič salonskega, nič aristokratskega, nič, nič …
Kakor da bi figure stopale z odra.
Nobene demokracije …
Sveta preproščina, ki si je slovenstvo ni prislužilo.
Nekoč bom moža[29], ki sem ga srečala na odru, popeljala pogledat to bedo in potem bova sedla na vlak, ki vozi mojim pokrajinam v dekliški objem. Tam bo mir, v pomladanski močvari bodo regljale žabe veselo pesem možitve in moja Prlekija bo žarela v sončnem zatonu.
Teiresias mora na to pot[30].
[1] Repertoarji MGL so bili v posameznih sezonah strokovno in pri strokovni kritiški javnosti zelo slabo ocenjeni. Program je sestavljalo šest premierno izvedenih dramskih besedil, vsaj polovico od tega komedijskega žanra, ena drama, eno do dve slovenski dramski noviteti, delo iz sodobne svetovne ustvarjalnosti. Izhodišča, ki jih je še pripravil dramaturg Lojze Filipič.
[2] Iz zapisnika seje sveta MGL: V letu 1993 je dramaturg MGL Lojze Filipč predlagal v svet gledališča dva zunanja člana, in sicer Dušana Tomšeta in avtorico tega zapisa. Svet naju ni potrdil.
[3] Izmišljena oseba skladatelj, spomin na gostovanje znamenitega violinskega virtuoza H. Rubinsteina v Ljubljani
[4] Ob uprizoritvi dramskega besedila Marka Medoffa Otroci manjšega boga so se igralci Jožica Avbelj, Slavko Cerjak, Stanislava Bonisegna celotno besedilo naučili tudi z znakovno govorico gluhih in naglušnih. Vaje in učenje je vodila “prevajalka” iz besede v znak Ljubica Podboršek. Jožica Avbelj je za to vlogo prejela nagrado Prešernovega sklada.
[5] Prof. Leopold Bergant, psiholog in sodelavec pri uprizoritvi. Razčlenjeval psihološka in etična razmerja dramskih oseb in njihovo obnašanje, z igralci pa skušal doseči pravo-ustrezno psihološko stanje.
[6] Oder: personifikacija gledališča
[7] Ariane Mnouchkine, francoska režiserka, ustanoviteljica gledališča Theatre du solei, 1974 leta sem jo prvič srečala v Parizu, ogledala sem si predstavo Moliere. Predstava se je dogajala na različnih prizoriščih na prostem v Parizu. Nato drugič v letu 1976.
[8] Peter Stein, nemški režiser, srečala sva se dvakrat, v Berlinu in Bochumu (1976, 1984).
[9] Innokentij Tovstonogov, ruski režiser, direktor gledališča Gorki v Leningradu. Srečanje z njim in prisostvovanje na vajah v gledališču, 1976. Z njim me je seznanila beograjska režiserka in profesorica na beograjski gledališki akademiji Borjana Prodanović.
[10]Jurij Ljubimov, ruski režiser, vodja gledališča na Taganjki v Moskvi. Režiral Hamleta. Obiskala sem ga v njegovem gledališču v Moskvi in prisostvovala vajam za Mojstra in Margareto. Neizprosen režiser, izjemno delo z igralci. Drugič sva se srečala v Beogradu po predstavi Hamleta na BITEFU.
[11] Peter Brook, angleški režiser, gostovanje Shakespearove predstave Sen kresne noči v Zagrebu in nato ponoven ogled predstave v Londonu.
[12] Rudi Dutschke, med študenti zelo popularen “upornik”, med nami je krožila njegova rdeča knjižica.
[13] Gregor Strniša, slovenski pesnik in dramatik. Pogovori z njim o njegovih besedilih, intenzivneje sodelovanje ob pripravah na uprizoritev Ljudožercev v MGL (režija Mile Korun). V enem izmed pogovorov je G. S. zagotavljal, da njegovih matematičnih in astronomskih razmerij v drami ne bomo nikoli doumeli.
[14] Srečanja z tujimi režiserji na študijskih gledaliških popotovanjih od leta 1972–1980, predvsem na mednarodnih gledaliških festivalih in v gledališčih.
[15] Hamlet: oseba iz istoimenskega dramskega besedila W. Shakespeara, zagrebška uprizoritev (rež. Zlatko Bourek), ljubljanska uprizoritev (rež. Mile Korun), moskovska uprizoritev (Jurij Ljubimov) in druge, ki za moj gledališko zgodovinski spomin niso pomembne.
[16] J. B. P. Moliere, Namišljeni bolnik, MGL, režija Mile Korun
[17] Jerman, oseba iz Cankarjevih Hlapcev. V MGL je to delo režiral Dušan Jovanović, vlogo Jermana pa je igral Tone Kuntner. Množinsko poimenovanje za osebe iz kulturnega in družbeno političnega sveta, ki so bili “Jermani”. V ljubljanski Drami je v isti sezoni Hlapce režiral Mile Korun.
[18] Lojze Filipič, slovenski dramaturg, profesor praktične dramaturgije na AGRFT. Zaradi posameznikov na Akademiji ni diplomiral in zato ni več predaval. Angažiral me je za dramaturško sodelovanje pri Erdmannovem Samomorilcu, režija Igor Pretnar, nato Cankarjevi drami. Mojo dramaturško razčlenitev je ocenil kot “salonsko dramaturgijo, ki ni sledila političnim trendom”, kot je rekel. Uprizoritev je bila precej drugačna. Na pogovoru po premieri v sobi “za dežurne” (danes je ni več) me je povabil k nadaljnjemu sodelovanju v MGL in zagotovil zaposlitev. Moralna obljuba me je zavezovala, da sem čakala na to zaposlitev do junija 1975 (direktor Sergej Vošnjak, umetniški vodja Bojan Štih, dramturg je bil delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi). V vmesnem obdobju me je vabil v ljubljansko Dramo tudi takratni ravnatelj Drame Janez Šenk, vendar sem ponudbo odklonila. Loze Filipič je bil namreč izjemna gledališka osebnost, ki sem ga zelo cenila, zato obljube zagotovila nisem nikoli prelomila, čeprav je bil že mrtev (samomor), ko so me sprejeli v MGL.
[19] Dušan Tomše, slovenski režiser, urednik Knjižnice MGL, svetovalec na Kulturni skupnosti Slovenije; tesen sodelavec Lojzeta Filipiča. Nagovoril me je, da zapisujem gledališka opažanja, da bi jih kasneje lahko objavila v Knjižici MGL. Umrl (samomor) … Pripravila sem dramaturške zapise, skoraj dvesto tipkanih strani, ki jih je recenzentsko ocenil tudi Tone Partljič. Rokopis ni dobil finančne podpore na Kulturni skupnosti Slovenije, ki je sofinancirala knjižnico.
[20] Bojan Štih, direktor SNG Drama Ljubljana, direktor SLG Celje, direktor Viba filma, umetniški vodja MGL, direktor SNG Drama Maribor
[21] Leopold Bregant, prof. psihologije na AGRFT, ob službovanju v MGL sem ga povabila k sodelovanju kot zunanjega strokovnega sodelavca. Njegove razčlenitve dramskih besedil so bile visoko strokovne. Občasno smo se srečevali na debatnih seansah, običajno v Slonovi kleti. Umrl (samomor) je …, pred tem me je povabil na zadnjo teoretično seanso, kjer je skušal skozi besedilo Fausta povedati svoj načrt in dokončen obračun z življenjem. Ob njegovi smrti in še velikokrat kasneje sem analizirala ta celonočni pogovor. Ostal je kot moreče sanje.
[22] Primož Kozak, dramatik in profesor na AGRFT
[23] Jože Koruza, lit. zgodovinar, kritik, bil moj profesor za starejšo slovensko književnost na FF. Kasneje bil predsednik programskega sveta v Mestnem gledališču ljubljanskem v letih … Služboval je na ljubljanski univerzi, po njegovi smrti pa smo se študentje njegovega letnika (bil nam je mentor) vsa leta občasno shajali na srečanjih in takrat smo mu na grob zanesli cvetje. Umrl je mlad in za neozdravljivo boleznijo.
[24] Profesorji in pedagogi na AGRFT in Filozofski fakulteti, umetniški vodje in dramaturgi v slovenskih gledališčih
[25] Mefistofelovstvo: v prenesenem pomenu – gledališka kultura, raven te kulture
[26] Študijska in zasebna potovanja v gledališke centre na ogled znamenitih gledaliških predstav, mednarodne gledališke festivale, predvsem pa gledališki festival Theater der Welt.
[27] Galeb-Utva, dramsko besedilo A. P. Čehova (Čajka, 1901)
[28] Mednarodni vlaki – najcenejša vozovnica, ki jo “žep” kulturnika zmore kupiti.
[29] Mož – edninska oblika za: gledališki sopotniki, eminentni gledališki ustvarjalci, dramatiki, gledališki teoretiki, kritiki … s katerimi sem sodelovala na svoji gledališki poti.
[30] Teiresias (Tejresias). Teiresias je s Kalhatonom eden najslavnejših vidcev v grški mitologiji. Rodila ga je nimfa Hariklo in preroški dar je dobil v nenavadnih okoliščinah. Nekoč je videl kači, ki sta se parili, in ju ubil. Tedaj se je spremenil v žensko. Sedem let kasneje je srečal isti prepleteni kači in je dobil spet prvotno obliko. Ker je bil zdaj moški, zdaj ženska, sta ga Zevs in Hera izbrala za razsodnika v sporu o tem, ali ima med občevanjem večji užitek moški ali ženska. Ker njegov odgovor boginji ni bil všeč, je oslepel, in Zevs mu je v zameno dal sedemkrat daljše življenje od navadnega in preroški dar. Teiresias je bil svetovalec Tebancev in je Ojdipu razkril njegovo nenamerno in zločinsko krvoskrunstvo, napovedal vojno sedmerice proti Tebam ter dejal, da bodo Tebe zmagale, če se bo hotel Kreontov sin Menojkej žrtvovati; nazadnje je epigonom svetoval, naj sklenejo premirje in zbežijo iz mesta, ter odšel z njimi. Na poti se je odžejal v studencu v Tilfuzi, ker pa je bila voda ledena, je umrl. Zapustil je hčerko, prerokinjo Manto. V podzemlju pa Teiresias ni izgubil svojega daru in je Odiseju povedal, kako se bo živ in zdrav vrnil v domovino. Ker je dolgo živel, nastopa v mnogo mitih, tudi takšnih, ki so si časovno zelo daleč. Chrissipos Ivana Mraka, Orest Mirana Jarca, Ojdip v Korintu Iva Svetine.
- Sorodno:
-
Popotovanje: Noč bogov - 10-12-08 22:05
-
-
-