Mojca Kreft, 27. 8. 2008

Popotovanje: Prerokba

Bežala sem pred samoto in verjela, da se tudi beraču nasmehne sreča.

Vstopila sem v območje sanj. Tako neizprosno sem bila vezana nanje, da so polagoma postajale moreči sen, ki se je izpovedoval v zarezah temno rdečih rož, podarjenih od neznanca neko davno jesen.

Pogled je venomer begal v mehke zelene krivulje nizkega gričevja in se zatekal v omamen vonj po jesenskem morju. Mir je ležal povsod, kamorkoli je stopila noga, pa vendar je iz zemlje dihalo življenje.

Takrat sem postala potohodec, tisto davno jesen, ki je poslej vedno znova bežal v razpoke, da bi se skril pred sanjami pajčevinasto težkih pokrival, ki so legale na telo in jih ni bilo moč odstraniti, odtrgati, odstranjevati v nič. O tej mori nisem nikoli pripovedovala, ker sem slutila, da bi mogel neznanca s cvetjem prepoznati in mi pripovedovati razgaljeno slutnjo resnice, za katero sem sklenila, da jo bom zamolčala v razklani obraz.

Po temačni prerokbi zapite starke v eni od postaj mojih beznic, tam daleč ob morju, kjer sem igrala igre na srečo, zase in za svoje prijatelje, da so se lahko nacejali z menoj piva in vina in se veselili in smejali, sem vedela, da je neznanec, ki je podarjal tople rože, mož.

Prav tako sem molčala, ker je vse bilo tako vezano zanj, za to starko in njene prerokbe, ki jih je vztrajno jemala iz mojih oči.

Na pogled je bila staruha odurna, koščena, zanemarjena v obleko, a v modrih očeh, kjer ostra pijača ni zapuščala sledov, je žarela jasnovidna in čista duša, ki je hotela v svojih prerokovanjih zapuščati smehljaje. Kadar je spregovorila, so njena brezzoba usta le stežka oblikovala besed, za katere je natančno vedela, da niso svetle in da ne puščajo sledi – globoke zareze v dušo, ki dolgo, dolgo ostajajo sveže.

In vendar je ni nihče prosil, da govori. Sila močnega žganja jo je zaznamovala – to je bil njen kruh, ki ga je služila, vdana v trdo usodo, da bo vselej tako.

Kadar sem Moža popeljala v moj svet sreče, sem prerokbo zavestno izpuščala, ker sem želela in hotela čutiti njegovo dlan, kako trdno, s čvrsto pestjo stiska drobec svetlobe.

Zakaj nas bogovi niso naredili zadovoljnih z lastnimi prikaznimi, sem ga spraševala in mu dajala voljo. Zavedala sem se, da bi se morali rojevati samo takšni ljudje, ki bi kipeli od smeha in se hoteli prižeti k toplim telesom, da bi zaznali šum kože, razpete čez rebra, pod katerimi bije srce.

Starka me je s prsti, na katerih ni bilo več mehkih blazinic, prijela najprej za eno, nato za drugo zapestje in dlani obrnila proti sebi. Na eno stran je položila mak, v drugo drobceno, pozlačeno podkvico z angelom in napisom “vso srečo”.

Da, vso srečo! Za vselej? Denimo, da taka prerokba velja vse življenje. Doslej me je spremljala sreča!

“Mak pripet na prsi je znamenje svobode. Cvet na dlani naj pomeni svet ljubezni, ki ga je moč zajeti v roke in ga nikoli več izpustiti …”

Dolgo je starka govorila in ko je izpovedala zadnje misli prerokbe s koncem “tako bodi”, mi je stisnila še drugo dlan, kjer je počivala podkev, pozlačena, komaj kaj več kot centimeter velika, ter ljubeče, skoraj materinsko pobožno dejala: “Za srečo. Bila mi je drag spomin.”

Jaz tujka v njeni deželi – ona tujka meni! Zakaj vendar?

Spravila sem podkev, v resnici izdelano iz medenine.

Dva simbola zvestobe, ki mi ju je starka podarila skupaj s prerokbo, sem potlej vselej nosila s seboj in ju podarjala drugim.

Tudi v tistih najbolj trpkih dneh, kadar sem bežala pred čim nelepim v gledališkem življenju in nisem mogla ubežati, ker sem bila le potohodec, sem ju ohranjala. Dajala sem ju Možu, kadar sem najbolj molčala. Dajala sem z zvestobo, z ljubeznijo in svobodo.

Bistvo prerokbe je bilo tukaj: mož je kradel, ker je to zmogel, morda s kančkom slabe vesti, vendar neusmiljeno in počasi, da je lahko ubijal tudi smeh, tisti srečni nasmeh, ki se je vedno znova ponavljal, kakor da prihaja iz sanj.

Staruha iz glasgowske beznice z modrimi očmi je vedela.

Vrnila sem se med vrati njiv, med moje kmete, do tistih prelepih konj, ki so tamkaj ponosno domovali in se jih Moževa roka ni dotaknila. Imela sem svojega konja, Črnka, z dolgo črno grivo, da sem ga lahko božala, in kadar je začutil dotik, se je kakor ženska, ki boža svojega otroka, dotaknil človeškega telesa. Vedela sem, da mi ponuja hrbet in da me bo na njem ponesel z divjim galopom, kamor bom hotela.

Nisem sedla nanj, na njegov široki hrbet, kajti v zraku sva zaznala piš nevihtnega vetra – ta večer ne bi jahala v mir in pokoj.

Greyev[1] roman Divji konj mustang sem vedno znova prebirala in se z njim vračala v deželo mustangov in njihovo divje življenje. Ali pa k Elegijam, napisanim na vaškem pokopališču, čudovito poezijo grobov in noči Thomasa Graya[2].

Na Škotskem, v deželi Marije Tudor[3], v bližini morja, ali na Danskem, ob Elsinorju, v tistih beznicah, kjer sem slišala prerokbo starice, ki se je natančno zavedala, da je ne bom nikoli več poslušala in ne srečala, sem v sanjah zaznala daljno pesem belih noči iz Večnega mesta[4] ob Nevi:

Ljubil sem vas: mogoče v moji duši
še ni ugasnil ves ljubezni žar;
vendar naj nič pokoja vam ne ruši:
z ničimer begal vas ne bom nikdar[5].

Jeseninova pesem se mi je vtisnila v spomin še v šolskih letih in v njenem jeziku sem jo izgovarjala v vseh dolgih popotovanjih od juga proti severu, od vzhoda proti zahodu, v zakrknjeni molčečnosti in veselem smehu, s čašo črnega vina sem ji nazdravljala. Bila je to pesem mojih dedov, mehka in spevna le v svoji, ruski govorici. Zdelo se mi je, da je vedno razdajala, počlovečevala. Kako srčno bi jo želela slišati vsaj iz stotih ust zato, da bi prevpila ropotajoče vlake na železniških tirih, da bi dojela njen odmev. In da bi jo slišal Mož.

Bežala sem pred samoto in verjela, da se tudi beraču nasmehne sreča.

Morda v mojih krajih.

V ribniku ob leševju, kjer cveto lokvanji, kjer kipi smeh z nezavestno življenjsko voljo, je gledališče videti kot svetišče, tempelj, kot egiptovske piramide, kjer v njih namesto faraonov ležijo balzamirana telesa velikih dramatikov, pesnikov, filozofov, skladateljev, slikarjev.

Delfi s svojo preroško besedo se niso uresničili.


[1] Zane Grey , ameriški pripovednik, avtor preprostih zgodb z Divjega zahoda, 1873–1939, Kalifornija, ZDA.

[2] Thomas Gray, angl. pesnik, ki je anticipiral romantiko, pes. Elegije, 1716–1771

[3] Marija Tudor, angleška kraljica, tragedija Ivana Mraka.

[4] Leningrad, ponovno Sanktpeterburg – zaradi vtisa, ki ga je prvič to mesto naredilo name, sem ga sama poimenovala Večno mesto.

[5] Sergej Aleksandrovič Jesenin, ruski pesnik, roj. 30. 10. 1985, do 28. 12. 1925 (Leningrad, samomor). Eden najvidnejših ruskih pesnikov 20. stoletja, predstavnik imaginizma. Pesem Materi (prevod T. Pavček).

Mojca Kreft, 18. 9. 2008
Popotovanje: Tišina
Mojca Kreft, 3. 12. 2008
Popotovanje: Diderot in Oresteja
Mojca Kreft, 9. 7. 2008
Popotovanje: Oder
Mojca Kreft, 19. 1. 2009
Popotovanje: Lutka in slovenski razumnik
Mojca Kreft, 16. 10. 2008
Popotovanje: Za školjko z biserom
Mojca Kreft, 28. 1. 2009
Popotovanje: 1998
Mojca Kreft, 9. 10. 2008
Popotovanje: Mefisto in Faust
Mojca Kreft, 3. 9. 2008
Popotovanje: 1985–1989
Mojca Kreft, 27. 11. 2008
Popotovanje: Pesniki
Mojca Kreft, 9. 5. 2010
Uresničevanje gledaliških sanj
Mojca Kreft, 9. 5. 2010
Uresničevanje gledaliških sanj
Mojca Kreft, 3. 9. 2008
Popotovanje: 1985–1989
Mojca Kreft, 20. 8. 2015
Edi Majaron: Vera v lutko