Popotovanje: Nepopolnost božje stvaritve ali nema lepota

“V začetku je bila tišina in zunaj te tišine je lahko nastala samo ena stvar: govor. Tako je. Človeški govor. Torej govori!” (James)[1]

Gluhost ni nasprotje sluha. Je tišina polna zvoka. Zares? Tišina polna zvoka?

Zven pomladi, ko vznikne iz mrtve zime. Gluhi svet tukaj, slišoči svet tamkaj.

Naše vedenje o razločenosti bivanja od nečesa nemega, o razliki, ki skuša ukinjati dva do kraja raznorodna svetova in ju ponovno povezati v enega, v celovit svet zvokov in tišine, v nedoločljivi človeški bolečini, zastrti v dveh ljudeh, dejavni ljubezni med moškim in žensko, zasledujemo v vzvišeno pozicijo samo se zavedajočega bitja - človeka.

Niso nas, ljudi, ustvarili bogovi po svoji podobi, po svoji meri, namenili enim popolnejše bivanje in druge prikrajšali za to popolnost: niso nas kaznovali z zlom in dobrim. Z našo naturo se je poigrala narava sama z (ne)močjo svoje lastne volje: dala nam je, kar je lahko dala, pa tudi odvzela in opeharila za del čudovite popolnosti tam, kjer je bila sama najbolj nemočna.

Smo, kakršni pač smo; nenehno kličemo predse pomisel, da bo vsaka naša beseda, misel, kretnja, imela pomen nečesa vzvišenega, božjega, več vrednostnega in da bo do skrajnih meja doživela in udejanjanja.

“Gorje! Čemu vse to tu okrog nas,

kot da je ustvaril svet kak manjši bog!” (Tennyson, Kraljeve idile[2]).

Pred nami je razprta igra, za katero do poslednjih tančin čutimo, da je to drama o nas samih, slišočih, polnočutnih, s simbolnim naslovom “otroci manjšega boga”, z njeno neukrotljivo in temperamentno metaforo zvoka in tišine, brutalno sposobnostjo dejavnega govora, v vsej svoji različnosti pomenov, pa tudi v govorici kretenj, v neizbrisljivih zarezah mejnih stanj človekove duševnosti, v liriki čutenj, naših približevanj drug drugemu, v poeziji izpovedovanja, ko človek ostane sam s seboj, v dramatičnosti usodne igre narave: gluhi svet tukaj, slišoči svet tamkaj.

“Ko sem del te tišine, ne slišim ničesar, se počutim kot ničemur podoben. Nič bolj te ne bom mogel potegniti v svet zvokov, kot mi lahko ti odpreš skrivnostna vrata in me popelješ v svojo tišino.”

Slišoči svet tamkaj, gluhi svet tukaj.

Ta onkraj in tisti tukaj bi se morala srečati kje drugje, na drugem sopotju, kjer ne bi bilo tega brezna, v katerega bi moral človek pogledati in vstopiti in ki bi bil v različnih stoletjih, časih, okoljih, barvah, z različnimi dramskimi poetikami ustvarjen v mejnih situacijah dram o Ojdipih, Fedrah, Romeih in Julijah, Norah, Salomah …

Bile so, zato tudi tako močno izpovedujejo, to igre z brezkompromisnimi dramatskimi usodami svojih junakov. Slednja misel je lahko za igro "O otrocih manjšega boga" v svojih notranjih razsežnostih drame nenavadno zavezujoča. Poetične, lirične ter dramatične snovnosti v svoji oblikovani govorici -pisavi, odpirajo pomene časovnih, prostorskih, ideoloških ter bivanjskih sporočilnih vrednot.

“Otroci manjšega boga” je Jamesova drama, je drama o slišočih s sporočilom: govor ni le dozdevna, pač pa edino primerna možnost, ki je zajamčena z veliko žrtvami in svetlim, optimističnim koncem: ljubeznijo kot najvišjo vrednoto vsega bivanja.

Igra se odvija v spominu Jamesa Leedsa. Spomin nas opredeljuje, do spomina se vedemo analitično, dogodek v nas samih ostaja sistematično razporejen in časovno tako vezan, kot to želi individuum.

James Leeds je v svojem pomnjenju iz spomina ustvaril dramo. Razčlenjeno je izrisal šahovnico odnosov, stanj, čustvovanj, obnašanj in dejavnosti v “otrocih” manjšega boga, manj krivičnega ter manj vsemogočnega boga, v dveh različnih svetovih, opredeljenih s svojo stopnjo razvitosti, pa tudi intelektualnih sposobnosti komuniciranja. V tej možnosti se prepletajo in vijugajo usodnostne poteze posameznih dramskih junakov z njihovimi predirljivimi gongi.

Dramsko besedilo sestavljajo izseki zgodb gluhih in naglušnih ljudi dvajsetih let, zrele pa vendarle ne odrasle generacije, glede na sposobnosti dojemanja bivanja v svetu slišočih. Na tej ravni se vzpostavlja izjemno dramatičen odnos, ko v popolni resignaciji tišine zazija razpoka. Na drugi strani te tišine so boji, ki omogočajo ljudem razkrivati njihove lastne individuume, jih karakterno ostro vzpostavljati, hkrati pa razgaljati njihovo bistvo.

Dva mogočna svetova: govoreči in nemi svet, združen z naglušnim.

Mark Medoff je z učiteljem ta dva svetova shematično razdelil v njihovih funkcijah delovanja: materinstvo, voditeljstvo, Oblastništvo, nagonski beg pred stvarnostjo, zaobjet v Sari, ki jo je bog opeharil za sluh, za popolno sposobnost komuniciranja, za čustvo, in izpoved, in pa v izklicevalca pravic, uporništva v svetu slišočih.

Opeharjeni smo za del polpolnosti. Denimo, da za tisti del, kjer tudi znanost ni več vsevedna.

Človeštvo naj se valja, povalja in zmaguje.

Višji govorni in najbolj zapleteni duševni procesi, kakor so mišljenje, govor, predstavljanje, so delo celotne možganske skorje. Gluhi se nauče sprejemati smisel govora samo po vidni poti, z ogledovanjem govora z ustnic, iz mimike obraza in iz spremljajočih ga naravnih kretenj. Pri tem igra glavno vlogo vidno središče, v katerem se oblikujejo podobe živih in mrtvih predmetov, gibov, govoric, kretenj in mimike. Slišana ali videna spoznana beseda, stavek, vzbudi v najrazličnejših predstavnih središčih v možganski skorji po asociacijskih zvezah predstavo ali smisel, misel, ki odloči reakcijo na to pobudo.

Svet gluhih, kakor ga radikalno opredeljuje Orin, je neprehoden, je nihilističen, iz lastne nemoči skuša napraviti vrednoto, nazor in zato postane antagonist kakršnega koli možnega razvoja. Lidija, svetla, tudi ironična, ničemur zavezujoča dramska figura ostaja nenehno gibalo za možnost razvoja dramskega dejanja v aktivnem, borbenem svetu, ki nasprotuje humanističnim tendencam.

“Mislim … Sanjam … In v sanjah jo vidim, kako prihaja, nazaj k meni z zadnjim pisemcem-tistim, čeprav ji nisem nobenega napisal … Napisano je prosto z njenima rokama:pomagal(a) ti bom, če boš ti pomagal(a) meni”.

V igri “o otrocih manjšega boga” so besede, kretnje, dejanja z neverjetno govorico in ritmov izkustveno vezani drug v drugega, z imanentnim stanjem: eros, ethos, humanum.

V vsej svoji neukrotljivi, brutalni resničnosti, s katero se je nrava tako neusmiljeno in tudi usodno poigrala z ljudmi, jih je opeharila za dar govora, je igra svetla, privzdignjena, usmerjena v poezijo. Zakon varovanja življenja z vsemi svojimi naravnimi in deviantnimi pojavi s popolno silovitostjo zažari v humanizem bivajočega: človek je izročen silam narave in ostaja brez možnosti umika.

“Mislim … Sanjam …”

Kako srečni smo lahko, da sanjamo “popolnost božje lepote”, sem pomislila vselej, ko sem obsedela v dvorani: slišim, govorim, hodim, mislim …