Mojca Kreft, 19. 1. 2009

Popotovanje: Lutka in slovenski razumnik

Mnogo je zamolčanega, kot da je lutka, ki tudi sama molči, zazrta v svoj intelektualni molk, nekaj manjvrednega!?

Z lastnim vstopom v svet lutkovne umetnosti, v svet gledališča lutk in lutkovnega gledališča, se mi je ničkolikokrat utrnilo vprašanje o čarobni moči lutke, o njeni metafizični vsebini, simbolni vrednosti, filozofskih in psiholoških razsežnostih, o bitju, ki je skrivnostno, a hkrati še kako resnično … O ljudeh, ki so z njo intimno povezani v svoji otroški ali odrasli samoti.

O poetičnosti tega harmonično disharmoničnega bitja.

To vprašanje se mi je porajalo kot nenehna vez med kulturami: neevropskimi, poganskimi, pred antičnimi, antičnimi in vsa stoletja našega štetja na vseh celinah sveta; v gledališču, v likovni umetnosti, v verovanjih, v književnosti, v narodopisju.

Pri F.G.Lorci, H. von Kleistu, G.Creigu, Stanislavskem …

Vsa leta v dramskem in lutkovnem gledališču, ko sem srečevala najrazličnejše ljudi različnih poklicev, znanstvenike in raziskovalce, ustvarjalce in poustvarjalce, je bilo med njimi mnogo znancev in prijateljev, ki so imeli svojo lutko ali lutkovno gledališče ali pa je bil njihov prvi stik z gledališčem prav lutkovna predstava. V najrazličnejših življenjskih obdobjih. O imenih še ne morem spregovoriti, ker je to del njihove intime, košček razmišljanja, utrinek poetičnega, morda človeške topline, psihologije … Zato tudi razmislek o lutki in slovenskem intelektualcu.

Kdo ve, le zakaj so te drobne človeške skrivnosti, ki jih ti ljudje ne razkrivajo, tako zelo sramežljivo prikrite.

Mnogo je zamolčanega, kot da je lutka, kot da je lutka, ki tudi sama molči, zazrta v svoj intelektualni molk, nekaj manjvrednega!?

In ali bodo ti ljudje sploh kdaj pred vse nas razgrnili tančice svoje navezanosti na lutko? Koliko vrednega, pomembnega in močnega ustvarjalnega tkanja je v tem, nesprenevedavega, pokončnega in samozavestnega. Kako dragoceni bi bili vsi ti avtorizirani zapisi slovenskega intelektualca ali pa njihove izpovedi za resnično vrednotenje lutke in lutkovne umetnosti.

Lutka še zdaleč ni samo za otroke, ni le didaktično in metodološko pomagalo. Je tudi pot v in do ustvarjalnosti in raziskav. Je prispodoba lepega in slabega, dobrega in zla, dramatičnega in komičnega, razposajenega in zresnjenega … Mefistofelovskega in božanskega …

Navajam:

Stopil je pesnik mlad na Parnas

in je postal marioneta,

v molk je v ta turobni čas

bila Muza odeta.

(S. Kosovel, Moja pesem)

 

Lutka v pesmi in z molkom posreduje pomene, je vzvišena nad vsakdanjico, ni ponižana in zlorabljena, temveč “govori” v vseh možnih gledaliških, književnih in duhovnih možnostih.

Mesec sveti.

Lutka po tvojem ležišču pleše.

Mesec sveti, mesec sveti.

Tvoje svetle lase si češe.

 

Čete senčnih konjenikov

brez glasu mimo šip letijo.

Iz črnih šiljastih zvonikov

težke raglje v noč bobnijo.

 

Na oknu senca rože rase.

Venček si je vpletla v lase,

z lesenim glasom poje pesmi.

Mesec sveti, mesec sveti.

(G. Strniša, Pesmi, Lutka I-V.)

 

Koliko pretresljivo in dramatično izraženih misli oba pesnika v navajanih verzih izpovedujeta! Pa vendar nista pesnika lutkovnega gledališča! Tudi slovenska literatura vsebuje “lutkovno” zakladnico, ki bi bila vredna strokovne, esejistične, pa celo znanstvene raziskave. Predvsem vsa obsežna lutkovna dramska besedila.

S koliko intelektualne pozornosti sta o lutki in lutkovnem gledališču govorila profesor Filip Kalan – Kumbatovič in profesor Primož Kozak: o Milanu Jarcu, Milanu Klemenčiču, Saši Šantlu, Nietzscheju, Maeterlincku, Goetheju …, pa ne zapisala.

S strokovno pretanjenostjo razčlenjuje dr. Janko Kos v članku Iz tradicije v moderno lutkarstvo, lutkovno gledališko kulturo, razpeto v polpretekli in naš čas in kritično opozarja na ustvarjalne možnosti …

Pa vendar: vrednost in vrednotenje lutke v prostoru in času, tudi današnjem, še vedno nima prostora, ki ji pripada.

Lutka včasih izgublja svoje tisočere pomene, ko je zlorabljena. Zlorabljena pa je čestokrat: na ulici, v gledališču, v trgovini … Le v književnosti nisem zasledila njene zlorabe. Kadar postaja potrošno in tržno blago, ali pa to postaja, kadar je snovno in duhovno uničevana … Žal. V književnosti pa ostaja čista, vzvišena, dostojanstvena.

A vseeno: lutka ostaja lirična pesnitev sleherne kulture. V gledališču in lutkovnem gledališču pomeni čar vsebine, poezije, igre … Je razkošje umetniške izpovedi, ki skupaj z zamolčanimi imeni slovenskega intelektualca-razumnika ostaja magičen sen raznoterih snovanj in duhovnih vrednot.

Intelektualčevo ustvarjalno popotovanje z lutko mitskega v sebi, je v prostoru in času postalo del slovenske kulture – bogate, velike, ko je heroje in bogove, legende in pripovedke, pravljice in podobe, pesmi in prozo … Prepesnjeval in jim namenil animo.

Tako so lutkovno gledališko oživitev doživeli Saloma, Hamlet, Iliada, Don Kihot, Hrvaški Faust … Znamenite opere Čarobna piščal, Carmina burana, Don Juan, Sen kresne noči, Namišljeni bolnik …

Bogastvo izpovedljivega, nikoli dokončana zakladnica kulture, iz katere je moč črpati … Ne da bi pri tem bil prikrajšan za izjemna doživetja.

Mogoče je prav zato vse to moje razmišljanje o lutki v prostoru in času, tu in zdaj, v gledališču in književnosti tako zelo povezano z njo samo in slovenskim razumnikom … Skladje v neskladju …

Lutkovno gledališče ni in ne more biti v senci dramskega gledališča, saj zato ni nobenih razlogov. Če se ozremo v antični čas, srednji vek, renesanso ali barok, v dobo razsvetljenstva, romantični čas, v 19. in 20. stoletje, nam to evropsko izročilo samo potrjuje.

Z enaindvajsetim stoletjem bi se morali temeljiteje zazreti v naš, slovenski, pretekli in polpretekli lutkovno ustvarjalni in umetniški čas: tako zelo malo znanstveno raziskanega je na tem področju, da laični opazovalec mimogrede navrže "pa kaj, a lutke?".

Tako kot je v svojem času imenitna pisateljica in svetovljanka George Sand v svojem salonu s svojo družino, sinom Mauricem in prijatelji, kjer je bil nepogrešljiv Frederic Chopin s svojo čudovito glasbo, ustanovila lutkovno gledališče z umetniškimi cilji, bi veljalo izreči tudi za slovensko lutkovno gledališče: je tudi umetnost.

In če se povrnem k slovenskemu razumniku in književniku: v zadnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja in tisočletja so umetniške avtopoetike slovenskih pesnikov/dramatikov in prozaistov/dramatikov povsem enakovreden del njihovega literarnega ustvarjanja tudi za lutkovno gledališče.

Avtopoetike Daneta Zajca, Milana Jesiha, Milana Dekleve, Borisa A. Novaka, Svetlane Makarovič, Iva Svetine, Ferija Leinščka, Bine Štampe Žmavc, Franeta Puntarja, Polonce Kovač in mnogih drugih temu samo še pritrjujejo.

Zavoljo poezije in vsebine, vesoljnosti in zemeljskosti, zaradi videza in resničnosti, lepega in dobrega, zaradi znanih dramskih prezkušenj ognja, vode in zraka in razsežnosti prostora in časa, je lutkovno gledališče za umetniškega ustvarjalca tako zelo vabljivo in tako nedokončno, tako neizrekljivo ustvarjalno ...

In potem prvič v zgodovini slovenskega gledališča pride do – ukinitve sistematičnega dramaturškega delovanja. 2000. Nova metla – nov bič - novo tisočeletje.

 

Mojca Kreft, 16. 10. 2008
Popotovanje: Za školjko z biserom
Mojca Kreft, 18. 9. 2008
Popotovanje: Tišina
Mojca Kreft, 3. 12. 2008
Popotovanje: Diderot in Oresteja
Mojca Kreft, 9. 10. 2008
Popotovanje: Mefisto in Faust
Mojca Kreft, 3. 9. 2008
Popotovanje: 1985–1989
Mojca Kreft, 27. 11. 2008
Popotovanje: Pesniki
Mojca Kreft, 27. 8. 2008
Popotovanje: Prerokba
Mojca Kreft, 9. 7. 2008
Popotovanje: Oder
Mojca Kreft, 28. 1. 2009
Popotovanje: 1998
Mojca Kreft, 9. 5. 2010
Uresničevanje gledaliških sanj
Mojca Kreft, 28. 1. 2009
Popotovanje: 1998
Mojca Kreft, 27. 11. 2008
Popotovanje: Pesniki