Svoj prispevek k razpravi o odnosu gledališča do trga sem zasnoval na poskusu primerjave aktualnih slovenskih razmer z evropskimi tokovi.
Pojav Mini teatra v slovenskem prostoru je neke vrste novost. Zaradi tega obstaja potreba po njegovi umestitvi v domači in evropski kontekst. V Ljubljani kontinuirano nastajajo in izginjajo alternativne skupine, gledališča, festivali ... Vsi so za svoje delo uporabljali že obstoječe prostore. Mini teater sva kot nevladno organizacijo, zasebni zavod pred enajstimi leti osnovala Robert Waltl in Ivica Buljan. Najprej sva z lastnimi sredstvi zgradila in opremila dvoranico na Ljubljanskem gradu, kjer nepretrgoma delujemo od leta 1999.
Z zasebno pobudo, z najinimi lastnimi sredstvi, sredstvi Mesta Ljubljane, donatorjev in sponzorjev in Norveškega fonda (brez pomoči Ministrstva za kulturo-na katerega se vztrajno obračamo po pomoč, žal brez odziva?!) pa smo v lanskem letu zgradili funkcionalno gledališko hišo v središču Ljubljane. Ta investicija je, glede na strukturo vloženih sredstev v javni objekt, temeljna novost in se po tem bistveno razlikuje od npr. sorodnih organizacij, ki delujejo v Stari elektrarni, Španskih borcih, Gleju, Plesnem teatru, Kinu Šiška …, ki so bile vse zgrajene ali adaptirane izključno z javnimi sredstvi.
V Mini teatru se odvijajo predstave za otroke in mladino ter postdramski program. Enkrat mesečno potekajo integralna branja romanov, občasno pripravljamo večere poezije, performanse, seminarje, koncerte, razstave, festivale. V sklopu našega gledališča je tudi mini galerija, v kateri so na ogled dela sodobnih likovnih umetnikov iz Slovenije, Hrvaške, Rusije, Francije, Srbije in Belorusije. Mini teater sodeluje s številnimi umetniki z vsega sveta, še posebej pa je usmerjen v redno izmenjavo s hrvaškimi ustvarjalci.
V povprečju letno pripravimo štiri premiere za otroke in štiri v okviru postdramskega programa. Glede na strukturo predstav je Mini teater hiša, ki se zavzema za predstave na visoki umetniški ravni. Osebna umetniška pobuda je usklajena z javnim interesom. V tem smislu Mini teater deluje po vzoru britanskih ali ameriških malih neodvisnih gledališč, ki dobivajo minimalne subvencije, največji del sredstev za delovanje pa morajo priskrbeti sama. Tam je tak model mogoč zaradi sponzorskih in donatorskih vzpodbud, ki jih pri nas ni ali pa so usmerjene izključno k velikim hišam. Ministrstvo za kulturo bi moralo osmisliti novo strategijo, vzore pa lahko najde v rešitvah, kakršne sta ponudili francoska socialistična stranka med svojim mandatom ter še posebej vlada Tonyja Blaira, ki ji je uspelo revitalizirati mnoštvo zapuščenih starih prostorov in je z velikimi vzpodbudami opogumila posameznike, umetnike in skupine, da so z obnavljanjem starega vlagali v nove kreacije in tako ustvarjali nove vrednosti. Vprašanje odnosa do trga je zame za umetniško vprašanje, in ključno je, da se Ministrstvo za kulturo do tega strateško opredeli.
Javno gledališče
Javno gledališče v sodobnem pomenu besede se je rodilo iz nujne potrebe po kulturni in etični emancipaciji po 2. svetovni vojni. Najbolje ga označuje znana formulacija Jeana Vilara: »Hvala bogu, še so ljudje, za katere je gledališče enako pomembna življenjska hrana kot kruh in vino …«
Javni teater je enakega pomena kot tudi druge funkcije javnega servisa, kot plin ali elektrika. To je temeljni meščanski evropski koncept, s čvrsto oporo v Nemčiji, Franciji, Rusiji in državah srednje in vzhodne Evrope.
To je koncept, v katerem država zagotavlja in vzdržuje osnovne servise, kot je na primer oskrba z vodo, pa tudi s kulturnimi vsebinami. Položaj javnega, subvencioniranega teatra je v večini držav urejen s pravno regulativo ali glede na prakse, ki so se od časa do časa dopolnjevale z novimi strategijami.
Nosilci
Javni sektor se je po 2. svetovni vojni razvijal kot odgovor na opustošeni evropski kulturni zemljevid. S tem se je poskušalo vzpostaviti tudi ravnotežje v dostopnosti gledališča med velikimi mesti in podeželjem. Večina vlad, socialistična Jugoslavija pa je bila v tem celo predhodnica, je spodbujala mešanje umetnikov iz centrov in je ustanavljala gledališča v defavoriziranih polruralnih okoljih. Korenine tega množičnega gledališkega entuziazma v Evropi lahko najdemo v času narodnih preporodov v 19. stoletju ter v močnih gibanjih skavtskega, sokolskega, amaterskega gledališča med obema vojnama, v partizanskem gledališču in razraščanju gledaliških pobud.
V srži javnega gledališča so ideja o izobraževanju občinstva, zadovoljevanje kulturnih potreb delavskega razreda ali naroda ter vzpostavljanje kulturne enakosti za vse prebivalce. Gledališče je šlo v program nacionalizacije v večini držav, na splošno pa so ga imeli za uspešno obliko boja proti fašizmu in barbarstvu. Pomen gledališča v političnem smislu je tudi v identifikaciji s humanostjo. Ta ideja je globoko vsajena v bit sodobnega evropskega igralca, od Gérard Philipa, Meline Mercouri, Liv Ullman, Laure Betti … seznam je dolg. V različnih državah so v času, ko so bili najbolj priljubljeni, igrali predstave v hladnih šolskih dvoranah ali poleti v pregretih prostorih. Zavedali so se vloge državljana, ki jim je bila dodeljena. Zaradi svoje priljubljenosti, ki je bila rezultat igralskega poklica. Philipe je znan kot avtor manifesta Igralci niso psi, ki ga je napisal ob inavguraciji za predsednika francoskega igralskega sindikata. Prizadevanja za mir v svetu, potrebo po mednarodnem sodelovanju je povezal z vprašanjem plač, s pobudami za večje število ur za vaje, s pravico do državne pokojnine ...
Institucije
Nacionalnim in mestnim gledališkim institucijam, ki jih poznajo gotovo vse evropske države, je André Malraux konec petdesetih let dodal t. i. hiše kulture v pariških predmestjih ter v provinci. To je sovpadlo tudi z velikim povečanjem proračuna za gledališče, ki je spremljalo močno industrializacijo. Po drugi strani pa se je v tistem času začela tudi komercializacija kulture. Konec šestdesetih in začetku sedemdesetih let minulega stoletja se je usmeritev javnih gledališč v Evropi spremenila. Gledališča so postala prostor eksperimenta in so se začela obračati k bolj ekskluzivnim programom, avantgardam, ki so dobile moč v emancipacijskih gibanjih »oseminšestdesetega«.
To je pripeljalo do zmanjšanja števila občinstva, ki se na takšne novosti ni navadilo. Na prizorišče so stopili francoski socialisti pod vodstvom ministra Jacka Langa, ki so si kot cilj spet zadali množično pridobitev gledalcev. Prve akcije so bile usmerjene v imenovanje novih direktorjev, izbrani so bili mladi angažirani režiserji, prepolni novih idej. Repertoar se je pomembno spremenil, teater se je odprl likovnim umetnostim, sodobni glasbi. To področje se je okrepilo, država je izdatno financirala institucije in tisoče malih gledališč, skupin, ki pa so pogosto izginjale že po enem projektu. V sistemu plačevanja se je znašlo ogromno ustanov, kar je za seboj nujno povleklo velik administrativni aparat. Sistem, ki se je pokazal za najuspešnejšega v Evropi, se je v dvajsetih letih spremenil v nenadzorovan mehanizem. Mlada generacija režiserjev in igralcev ni mogla več vstopiti v teater, izmenjevala so se zmeraj ista imena.
Med estetiko in trgom
Do največja napake sistema – in v njej najdem stične točke s slovenskimi razmerami – je prišlo, ko so javna sredstva vse manj postajala motor za pospeševanje ustvarjalnosti, ampak so zgolj stregla stroju, ki je sam proizvajal dogodke. Idejo o javnem umetniškem gledališču je zamenjala ideja o komercialnem zabavnem teatru. Javna gledališča, ki bi se po nenapisanem pravilu morala ukvarjati z umetniškim, na repertoarje postavljajo cenene komedije in muzikale.
»Odklanjamo zabavljaško gledališče«, »teater mora vznemirjati pogled« – to sta samo dve od tovrstnih gesel. Roland Barthes opozarja na hipertrofijo malomeščanskega gledališča, ki v razkošnih kostumih in z glomazno scenografijo tekmuje s potrošniško družbo. Denar, ki ga malomeščanska publika plača za vstopnico, mora biti viden že na prvi pogled. Ta bolezen je zajela tudi slovensko gledališče, saj za spektakularne prireditve angažirajo estradne zvezde in se v medijih predstavljajo kot konkurenca umetniškemu gledališču. Vulgarno, kostum in zveneče ime se lahko izrazijo z denarnimi enotami. Čustva, vznemirjenost, intelektualna radovednost pa so zmeraj nepredvidljivi in jih ni mogoče izraziti s ceno.
Kje je plemenita ideja gledališča? Nikjer, pojedel jo je strašni rak specialnih efektov, cenenih besedil, osiromašene igre. Ključno vprašanje je, kdo lahko – in ga tudi mora – prekine to razdejanje smisla in priliva sredstev ter se vrne nazaj h kreaciji. Kreacija pa zahteva vlaganje v delo.
Umetnost, za kakršno si prizadeva Mini teater, je tista, pri kateri se ustvarjalci posvečajo kreiranju dramskih napetosti, emocionalni môči, subverzivnemu potencialu, poeziji v njeni mnogopomenskosti. Ta heterogenost vključuje najrazličnejše forme raziskovanja. Mini teater preizprašuje nove oblike monodrame, performansa, dialoga, fizičnega gledališča, živega branja romana, interpretacijo neznanih besedil, navzočnost političnega, rodnega, teoretičnega diskurza. Mini teater se upira tistemu, čemur Ariane Mnouchkine pravi »literatura v kostumih«. - Naše poslanstvo gre v smeri gledališča, zasnovanega na delu, na improvizaciji in osvajanju tistega najglobljega v igralčevem telesu.
Mini teater se pozitivni evropski tradiciji pridružuje še z enim dejanjem:
Brecht je v svojem gledališču angažiral znane filmske zvezde svojega časa, kot sta Helene Weigel, Peter Lorre. Ampak v njegovih predstavah so ustvarile stvaritve, ki ostajajo v živem spominu. Majhnega slovenskega prostora ne moremo primerjati z nemškim, ampak Mini teater vrhunskim slovenskim igralcem, kot so Marko Mandić, Milena Zupančič, Veronika Drolc, Jurij Souček, Polona Juh, Janja Majzelj, Jožica Avbelj .., omogoča delo na ekskluzivnih tekstih in v inovativnih režijah, ki so zaščitni znak našega gledališča.
Mini teater neguje duh skupine, kakršno so razvili Peter Brook, Tadeus Kantor, Grotowski, Living Theatre. Ta duh vključuje igralca, duh skupinskosti, sozvočje celote, velikodušnost do partnerja v ustvarjanju in do občinstva. Velika nevarnost v slovenskem gledališču se skriva v formuli izbire »všečnega gledališča«, tistega, ki uspeva na festivalih. Pogosto koketira s tekstom, v glavnem klasičnim, ki sodi med obvezno šolsko branje, od sodobnega pa izbira »trendovske drame«. To je pripeljalo do agonije dramskega pisanja v Sloveniji.
In tako pogosto prihajajo na repertoar vedno isti avtorji, pa še od njih samo nekaj najbolj znanih naslovov. Sami sebe siromašimo za pravo bogastvo, izginjajo Strindberg, Goethe, Schiller, Shaw, Lorca, Claudel ...
Sistem deluje tako, da inovativni vidik, ki ga negujejo mala gledališča, te teatre finančno popolnoma zlomi, in to zaradi okostenelega delovanja institucij. Sredstva, ki jih letno dobiva Mini teater za vse predstave in za celotno delovanje, so enaka tistim, ki jih imajo institucionalna gledališča na voljo za eno samo produkcijo. Govorim o nepriznavanju umetniške relevantnosti. Vsak spodrsljaj je na neodvisni sceni kaznovan dvakratno. Najprej trpi samo gledališče, kazen pa občuti tudi v zmanjševanju sredstev. Če je predstava nerelevantna v instituciji, pa te ne doleti nikakršna kazen.
Zdi se, kot da mladi režiserji in igralci nimajo možnosti, da bi pokazali pogum, ampak se favorizira povprečnost. Teater mora odgovoriti na nujnosti, marginalnosti, ne sme se zadovoljiti z oponašanjem banalnih vzorov televizijskih serij, obravnavati mora novo dramaturgijo kot priložnost za odkrivanje novega gledališča.
Temelj javnega gledališča morajo biti nizke cene vstopnic, izbira klasičnih ali sodobnih del najvišje kakovosti, kar ponavadi pomeni tudi najbolj kompleksnih. In izbira najboljših igralcev, hkrati pa vzgoja novega, mladega kadra tako v umetniškem kot drugih sektorjih.
Javni servis pod znakom vprašanja
S prehodom na nov politični sistem se gledališče, namesto da bi se obrnilo k najširšemu krogu občinstva, in to z vrhunskim umetniškim pristopom, vse bolj obrača samo k favoriziranim socialnim skupinam.
Veliko vprašanje Mini teatra: majhen prostor, ki omogoča ekskluzivnost, nizke cene vstopnic, javno gledališče, ki obstaja in vztraja z nizkimi dotacijami. Kako preživeti? Teater je iznašel obliko sobivanja med javnim in zasebnim. Odgovornost, inovativnost in kreativnost so zasebne. Javni so repertoar, splošna korist ožje in najširše skupnosti. Zbirati, mešati, vzgajati najmlajše občinstvo in ga učiti, kaj je kakovostno umetniško delo. Igrati v vseh mogočih krajih, od najmanjših vasi, kulturnih domov, šol …
(Ljubljana, 22. junij 2010)