S čim ste prepričali strokovno komisijo, da vas je uvrstila v štiriletni programski razpis 2010 - 2013?
ROBERT WALTL: Moja dolžnost je neprestano ponavljati, da je Mini teter v desetih letih delovanja dosegel reputacijo gledališke hiše, ki izvaja vrhunski program na področju gledališča za otroke in mlade ter s postdramskim gledališčem.
Z obema programoma smo prisotni ne samo v Ljubljani, ampak tudi na širši slovenski sceni, zamejstvu in tujini.
Pri nas je temu namenjene premalo pozornosti, celo minorizira se, če nastopate v manjših mestih. Vzemimo za primer Švedsko, kjer ima celo Kraljevo gledališče obvezo igrati po vsej deželi, tudi v najmanjših mestih. Liv Ulman v spominih opisuje kako so spali v hladnih šolskih učilnicah tudi potem, ko je že bila mednarodno znana igralka, ampak so vseeno z velikim zanosom in odgovornostjo igrali po provinci. Naša Slovenija je tako zelo mala in Ministrstvo za kulturo bi moralo vzpodbujati izvedbe kvalitetnih predstav izven Ljubljane.
Vesel sem recimo s sinergijo, ki se je zgodila v naši predstavi Kurent, ki jo izvaja Jurij Souček, vizualno konstrukcijo pa je napravil mladi tandem Sonda. Nadaljevali bomo sodelovanje z mlado likovno sceno.
Mislim, da je radost Mini teatra prav možnost, da bi takšen performans lahko pokazali povsod.
Sonda bo sodelovala že pri naslednjem otroškem projektu Sapramišja sreča, kjer nadaljujemo naše umetniško sodelovanje in prijateljstvo s Svetlano Makarovič, ki smo ga začeli z Mrtvecom in ljubico.
Po drugi strani pa smo predani postdramskemu izročilu.
Oba naša programa sta močno mednarodno razvejana. Delali smo koprodukcije z mnogimi partnerji iz Francije (Nacionalno Bretonsko gledališče, Comedie de Saint Etienne), Hrvaške (ZKM, Hrvaško narodno gledališče Reka, Novo kazalište, Zadar Snova, ARL Dubrovnik, Hotel Bulić kazalište), pa iz Belorusije, Armenije, Češke in Belgije v projektu Puppet Nomad Academy, ki ga podpira Evropska komisija.
Vključeni smo v akcijo Ljubljana svetovna prestolnica knjige s serijo akcij »Igralci berejo romane«- »En igralec-en roman«.
V našem programu načrtujemo začetek raziskovanja Genetovega gledališča, Ivica Buljan pripravlja serijo performansov po njegovih pri nas še neizvedenih tekstih, jeseni bomo v Mini teatru gostili slavnega francoskega igralca Redzepa Mitrovico, ki bo izvedel monoperformans Genet. Janez Pipan pripravlja Bergmanovo “Persono” s sijajno ekipo, Janjo Majzelj, Polono Juh, Jožico Avbelj in Branetom Završanom. Pri nas bo režiral francoski kultni režiser Stanislas Nordey, pa Miloš Lolić, mladi režiser iz Beograda, ki je prejel Grand Prix Bitefa, Jaka Ivanc bo nadaljeval z delom za otroke po sijajni predstavi Medvedek zleze vase, z Oscarjem Wildeom se bo v lutkovni predstavi predstavil mladi režiser Attila Antal. Nadaljuje se naš projekt Lutkovne nomadske akademije, kjer nas čaka še češki režiser in lutkar Marek Bečka, ki je v Mini teatru že dvakrat navdušil z Obutim mačkom in Mizico pogrni se. Okrepili smo naš glasbeni program, kakršen je bil recimo nedavni ekskluzivni koncert Dunje Vejzović z Gershwinom. Pripravljamo zanimive likovne razstave.
Komisija je verjetno upoštevala dejstvo, da je Mini teater kot majhna neodvisna gledališka hiša dobil Veliko nagrado Borštnikovega srečanja za najboljšo predstavo leta 2009 za Macbetha po Shakespeareu, Marko Mandić in Jure Henigman pa za igralski kreaciji. Podoben uspeh smo imeli lani na Zlati paličici v programu za otroke, kjer sem sam prejel nagrado za najboljšega režiserja za Grdega račka, Pia Zemljič pa nagrado za najboljšo igralko v Mali morski deklici. In nenazadnje na Bienalu slovenskih lutkovnih ustvarjalcev, kjer je naša predstava Mizica pogrni se dobila nagrado za predstavo, s posebnim poudarkom, da gre za najbolj urbano lutkovno predstavo festivala.
V letu, ko je umrl Salinger in ko je njegovo delo v fokusu književne javnosti, smo izvedli veliki spektakel »Sallinger«, po njegovih tekstih pa še radikalen igralski duet “Ma in Al”. Verjamem, da je komisija vrednotila estetske dosežke Mini teatra in se tudi opredelila do naših prizadevanj, da smo odprto in sodobno gledališče.
V čem se kaže vaša izvirnost oziroma s čim in na katerih področjih doprinašate k pestrosti na slovenski uprizoritveni sceni?
ROBERT WALTL: Ko smo po Lehmanovi definiciji svoj program poimenovali postdramski, je bilo celo nekaj nerazumevanja, ampak danes se to sprejema s simpatijo. Svojega mesta ne iščemo v primerjavi s “konkurenco”, ampak smo se posvetili raziskovanju sodobne gledališke kreacije. Od modernistične avtoritete kakršen je Robert Walser, ki smo ga prvi prikazali v Sloveniji, do kontinuiranega ukvarjanja s klasiki postmodernega dramskega teksta, Heinerja Mullerja in Bernard-Marie Koltesa, pa Elfriede Jelinek, Geneta, v prihodnosti Josepha Winklerja,…, iščemo nekakšne »črne luknje«, ki so v naši kulturi zamračene, ker so marginalne po subverzivnem potencialu ali po določeni ekskluzivnosti.
Ivica Buljan je “izkopal” genialno adaptacijo “Bolezen na smrt” Marguerite Duras, ki jo je naredil Peter Handke. Ta simbolična simbioza dveh avtorjev nas bo gotovo zaposlovala, na takšnih projektih potem delamo dolgo in oni so garancija izvirnosti in izvrstnosti.
Trudimo se tako živo aktivnost zagotoviti tudi v lutkovnem in nasploh v vizualnem delu za mlado publiko.
Kakšne aktivnosti načrtujete na mednarodnem nivoju?
ROBERT WALTL: Lahko povem, da bo naš Macbeth po Shakespearju jeseni prikazan na velikem mednarodnem festivalu v Seulu, naslednje leto bosta dve naši produkciji “Noč čisto na robu gozdov” in “Ma in Al“ prikazani na novem festivalu performansa v New Yorku. S Queer Zagrebom pa razvijamo projekt “Querelle”.
Naš najkompleksnejši projekt je Puppet Nomad Academy z gledališči in posamezniki iz Armenije, Belorusije, Češke, Belgije in Hrvaške v okviru katerega pripravljamo predstave, delavnice, razstave, branja in seminarje, in bo upajmo podaljšan še v naslednje leto. Poleg gostovanj v teh deželah, ki sodelujejo v projektu, pa nas letos čakajo še druga gostovanja, med drugim v Kolumbiji, Avstriji, Italiji, na Hrvaškem, Bosni in Srbiji.
Kako pomembna se vam zdi postporodukcija in kaj vam obljubljena sredstva omogočajo kar se tiče postporodukcije?
ROBERT WALTL: Postprodukcija bi bila tisto, kar sem anegdotalno omenil v primeru Liv Ulmann. Želel bi, da bi Ministrstvo vzpodbujalo, da bi recimo našega »Macbetha« igrali v Brežicah, Kopru, Velenju, Slovenj Gradcu… Ta predstava, ki je dobila toliko nagrad in zagotovo zanima publiko, je dosedaj igrala izven Ljubljane in Maribora samo v Kranju. Macbetha so si zelo želeli v Trbovljah, kjer pa so ga dva dni pred dogovorjenim datumom odpovedali, ker so prodali »samo« sto vstopnic in niso mogli pokriti stroškov izvedbe. Francozi poznajo sistem vnaprej dogovorjenih gostovanj, tako da lahko umetniško uspešne predstave iz prejšnje sezone vidi vsa dežela, ki ima več kot šestdeset milijonov prebivalcev. Z našima dvema milijonoma in na tako majhnem prostoru pa se to zdi neizvedljivo. Zakaj? Zato, ker ni iniciative, kreativnosti. Zakaj se sofinancirajo projekti, ki navkljub kvaliteti zamrejo, ker jaz sam od prodanih vstopnic, ne morem izplačati resnično nizkih honorarjev izvajalcem.
V Sloveniji tako igramo večinoma naše predstave za otroke, ki so del vseh lutkovnih in otroških abonmajev, kjer pa uspevamo samo s kvaliteto in spuščanjem honorarjev na najnižje možne vsote.
Zala Dobovšek se je pred kratkim v svojem prispevku Hipno in večno gledališko leto vprašala: Za koga se torej danes ustvarjajo projekti neinstitucionalnih zavodov? Za kolege, poklicne kolege in največ kolege kolegov? - Kakšen je vaš odgovor?
ROBERT WALTL: Delno je to točno. Ampak za koga se pa ustvarjajo projekti v institucijah? Tam je publika subvencionirana, da obiskuje takšne predstave, in to izdatno. Če bi mi dobivali takšna sredstva me zanima kdo bi imel več publike. Kolegi in kolegi kolegov so prav tako v enaki meri publika tudi v New Yorku in Berlinu. Gledal sem predstavo Lear avtorice Young Lee v Soho Rep teatru, ki se smatra za najboljši ameriški neodvisni teater in v dvorani, ki ima devetindevetdeset sedežev prepoznal štiri znance.
V Mini teatru se trudimo okoli publike, tudi zaradi tega toliko vztrajamo na programu za otroke, saj publiko ustvarja družinska navada, družba, izobraževalni sistem, mediji, televizija.
Povezave:
- Mini teater na Geslu
- Mini teater na spletnem repertoarju slovenskega gledališča
- Robert Waltl na Geslu
- Robert Waltl na spletnem repertoarju slovenskega gledališča