V evropskem gledališču zadnja leta zeleni trendi postajajo vse večji del umetniškega procesa. Takšni primeri dobrih praks za gledališče pomenijo zajeten trud, saj se je treba v interesu teh novih politik odreči marsikateremu luksuzu instantnih rešitev in poiskati daljše in pogosto dražje poti. Zaradi teh inherentnih dodatnih korakov, ki jih takšen način dela zahteva, so zeleni prehodi in zelene prakse v umetnosti zanimiv fenomen – trud, ki na prvi pogled zlahka deluje nesmiseln. 

Zatečemo se v argumentativno linijo, ki gre nekako takole:
»V primerjavi z industrijo je v tragediji globalnega segrevanja umetnost zanemarljiv akter.«
»Implementacija zelenih praks predstavlja dodaten produkcijski napor. Če se temu trudu lahko kaj izogne, če je kaj lahko izjema, potem je to umetnost.«

Na neki način to drži.

Sledi naslednji, že bolj specifičen argument:
»V globalnem merilu je poraba električne energije, sintetičnih barv in lepil, stroškov transporta in materialov v gledališču – v primerjavi s filmsko industrijo – res zanemarljiva.«

Statistike s takšno lahkoto dobimo od jezikovnih modelov, kot je ChatGPT – ko vsaj uporaba teh orodij sama po sebi ne bi bila katastrofalna, tako za ljudi kot za okolje.

Ta argumentativna linija zgreši smisel implementacije trajnostnih praks. Mogoče resnični cilj ni nižanje ogljičnega odtisa, ampak možni načini mišljenja sveta, ki iz tega truda nastanejo.

Namen raziskovanja zelenih praks v umetnosti je – ravno nasprotno od funkcionalističnega cilja – oblikovanje možnih metodologij, ki v vsakodnevno življenje emancipirajo neortodoksne, čudne objekte, ki vzniknejo, ko na svet gledamo s perspektive ekološke krhkosti.

Tako je trik umetnosti v tem, da formira, deklarira in normalizira estetike, ki nastanejo kot posledica zelenih praks.

Namen raziskovanja trajnostnih praks v umetnosti torej ni tekmovati z industrijskimi kompleksi, temveč v svet vnesti alternative postindustrijski družbi.

Ko gledam kup smeti ali instalacijo iz klim na odru, mi neizbežnost apokalipse postane bližja. Ne gledam več lepega, estetskega, načrtnega, na novo narejenega. Namen raziskovanja trajnostnih praks je soočenje z razlogi za apokalipso. Izvor te nove estetike, ki jo imenujem estetika prestreženih objektov, ni užitek ustvarjanja novih, čistih, sterilnih predmetov, temveč preživetvena nujnost.

Estetika je tako – kot vedno – prepisana v etiko.

*

Če želimo o umetno ustvarjenih objektih in posledično o umetno ustvarjenih svetovih razmišljati ekološko ozaveščeno, se moramo soočiti s parametri, znotraj katerih lahko te svetove ustvarjamo.

Sveta nič več ne moremo spreminjati in uokvirjati prosto, kajti svet je že določen, uokvirjen.

Uokvirjajo ga specifični materiali – morda nepričakovani ali nelogični materiali, ki so že tu.

Uokvirjajo ga mrtvi, zavrženi in ponovno najdeni objekti – predmeti, ki jih ne vidimo, dokler jih ne oživimo.

Uokvirjajo ga odločitve, ki jih vodita vsebina in funkcionalnost; te zavračajo užitek lepega v zameno za učinek.

Uokvirjajo ga lastniško pretočni objekti: nekaj, kar je nekdo že ustvaril in oblikoval, ponovno zaživi v razmerjih, ki jih vzpostavi drugi.

Ta svet, sestavljen iz liminalnih predmetov, uokvirjajo spektri, ki se skrivajo v predmetih, ustvarjenih za neko drugo življenje, zdaj pa se vračajo. Predmeti, ki polnijo svet, nastal v umetniškem delu, so polni prejšnjosti, neživi mrtveci, frankensteinovska bitja, predelana in prisiljena v novo življenje. In to je za nas tuje.

A vendar počelo te nove estetike, estetike prestreženih objektov, ni samo soočenje z inherentno destruktivnostjo človeka. V tej praksi se skriva tudi možen uvid v način razmišljanja o svetu, ki nas poveže v skupnem cilju – preživetju.

Estetika prestreženih objektov, ki nam jo določa lastna zgodovina potrošnje, je estetika povezanosti med nami vsemi. Je estetika deljenja surovin v svetu. Zavrača osebno lastninjenje in pozdravlja pretočnost.

Morda tega izgleda sveta še nismo pripravljeni v celoti prevzeti, ker nam je tuj. Neprivlačen.

Ker nas opozarja na nevarnost, ki smo mi sami. Če ga sprejmemo, nas bo povezal v deljeni odgovornosti. Govorica estetike prestreženih objektov je surova, govori nam: »Človek samega sebe izganja s sveta.«

Ne preostane nam drugega, kot da se sprijaznimo s kupom nekdanjih smeti, ki je pred nami. Svet ni več svet unikatnih predmetov, temveč svet iz druge roke, katerega osnovna lastnost oziroma temelj ni več individualna vizija, temveč, ravno obratno, fragment neke skupne množice, katere avtorji smo vsi. To avtorstvo je posledica desetletij potrošne kulture.

Med zavrženimi predmeti se vzpostavlja nova lepota, katere kriteriji niso linija, čistost, prestiž, redkost, elitnost. Nov odrski svet nas izpostavi novim razmerjem.

Preizprašano je lastništvo. Preizprašano je oblikovanje, ki slavi samo sebe. Preizprašana je načrtnost. In tako naprej.

Predmetom daje kvaliteto njihova patina ali njihova vzdržljivost. Včasih imajo kakšno drugo, nepričakovano kvaliteto.

Nikakor ne več njihova enkratnost.

Živimo v svetu čudnih himer, ki so hkrati smeti in hkrati responsibly sourced materiali.

*

Gledališče je nagnjeno k potrošnji.

Lesene konstrukcije, ki tvorijo kulise simuliranih buržoaznih interierjev, zaradi prostorskih omejitev romajo na odpade. Predstave, ki nas učijo o zlu potrošnje, to demonstrirajo s kupi plastike za enkratno uporabo, ki je iz Šenžena prek Melaškega preliva, Indijskega oceana in Sueškega prekopa prispela v Sredozemlje. Kostumi za predstave, ki so se igrale petkrat, desetkrat, dvajsetkrat, polnijo kleti gledališč, najetih industrijskih hal in blokov, stiskajo se v kotih hodnikov.

To ne velja samo za gledališče, temveč tudi za filme, serije, reklame, razstave, sejme, konvencije in tako naprej. Vse te prakse polnijo prostore z efemernimi objekti, katerih namen je omejena uporaba, reprezentacija ali estetizacija.

Slovenska gledališča si med seboj ne delijo skupnih prostorov za shranjevanje in predelavo objektov in materialov. Med disciplinami ni sistemske povezanosti – v glavnem vsi ustvarjamo sami zase, za lastno utopijo. Ko so predmeti izrabljeni, romajo na odpad.

Ne smemo več razmišljati, kako je svet videti, temveč kaj ga konstituira. Zdaj je zadnji trenutek, da prekinemo produkcijo novega in ponovno novega.

*

Ob zasnovi uprizoritve Tukaj v temnem gozdu sva se z direktorico in umetniško vodjo Barbaro Hieng Samobor dogovorila, da scenografijo in kostumografijo uprizoritve izvedemo s čim večjo ponovno uporabo že obstoječih elementov v gledališču.

Tega vodila smo se držali, kolikor je bilo mogoče.

Uporabili smo predmete, prestrežene tik pred odpadom, oblačila iz druge roke in tehnologijo, ki je že bila v lasti gledališča.

Ker želim biti transparenten in ker verjamem, da je naloga našega dela raziskovati, v kolikšni meri in na kakšen način lahko vpeljujemo utopične prakse, je treba govoriti tudi o kontekstih, kjer smo se odločili, da je uporaba novega potrebna.

Zaradi omejenosti tehnične opreme gledališča sva z oblikovalcem svetlobe Andrejem Hajdinjakom poiskala najmanjši smiselni imenovalec svetilne tehnologije, znotraj katerega je uprizoritev še mogoče izvesti.

To pomeni, da je uprizoritev izvedena z enim trifaznim 32-amperskim priklopom, s čimer smo energetsko omejeni na 22 kilovatov, hkrati pa predstava ostaja vidna in varna.

Vsi svetilni objekti okoli odra so ponovno uporabljeni v veliki meri gre za zastarelo opremo MGL.

Lučni objekti na odru (srebrna stojala in LED sijalke na njih) so novi. Gledališče jih bo lahko uporabljalo tudi pri naslednjih uprizoritvah. Dokupili smo tudi električne in DMX kable, ki jih bo MGL prav tako še uporabljal.

Kostumografija (Timotej Rosc): večina kostumov je, z izjemo nekaterih obuval in stilnega kostuma, iz druge roke. Razloga za kršitev sta specifičnost materiala, ki ga zahteva stilni kos, in higiena.

Scenografija: objekti prihajajo iz fundusa MGL, z odpada ali pa jih je posodilo drugo gledališče (SNG Maribor). Za uprizoritev je bilo treba postaviti tudi oder: zgrajen je večinoma iz že obstoječih elementov. Za potrebe uprizoritve smo izdelali železno konstrukcijo, ki nosi rabljene klimatske naprave.

Glasba, ki nastaja med predstavo, je procesirana v instrumentih, ki so v lasti avtorja glasbe Andreja Kobala ali MGL. Za realizacijo zvočne slike smo naročili pet dodatnih mikrofonov in nekaj manjših zvočil ter električnih kablov, za katere verjamemo, da bodo lahko ponovno uporabljeni.

Projektor in potrebna digitalna infrastruktura sta last gledališča, ki je bila kupljena za uprizoritev Razpoka (sezona 2023/2024).
Stoli so last gledališča in Kina Komune.

Za namene vaj in urejanja besedila smo porabili približno 4000 listov papirja. Od tega je bilo približno 1500 listov papirja ekološkega izvora, preostali niso.

Predmeti se nabirajo. Kopiči jih inercija. Kopiči jih razmerje z drugimi objekti. Nemogoče je nadzirati njihov tok, tako zelo smo odvisni od njih. Prikradejo se. Naročimo jih, ne da bi trznili. Nekaj potrebujemo. Nekaj potrebujemo in nekaj dni kasneje je tukaj. Potem potrebujemo še nekaj. Nekaj dni kasneje je tukaj. Izziv je premisliti, kaj resnično potrebujemo. Kakšen svet lahko zgradimo, če uporabimo samo to, kar je že tukaj?

Stvari, ki so že tukaj, je dovolj.

Naša naloga je, da jih uporabimo, da jih obudimo, da znova in znova ustvarjamo v nov in nov svet: svet estetike prestreženih objektov, svet iz materialov, ki so nam že dani.

Gre za prakso. Za precedens. Za normalizacijo in emancipacijo.

V procesu ustvarjanja uprizoritve Tukaj v temnem gozdu smo dosegli neko mejo.

Lahko bi šli dlje.

Naslednjič bomo.