»Zdaj zapojmo, zdaj vukajmo, eden drugmu ogen dajmo!«
Anton Tomaž Linhart
Gledališče je gibanje, je umetnost, je ustvarjalnost, je izročilo in sedanjost, je uprizarjanje dramske literature, poezije … je zanos in ljubiteljstvo in je naša vest v zavesti vedno novih ustvarjalnih hotenj in izpovednih iskanj. Nihče jih ne more zaustaviti na njih širnih poteh. Vse od pradavnine pa do danes. Mi, gledališčniki, imamo umetniško in sporočilno vizijo. Zato umetnosti in z njo gledališča nikomur nikoli ne bo uspelo zamolčati, ne utišati in ne uničiti, ker je stanje našega duha in naše kulture, ker je tudi sporočilo človečnosti. Gledališče je javni prostor in odrski manifest svobode.
Naša odgovornost pred javnostjo pa je, da z gledališko magijo občinstvu ponudimo umetniško doživetje, pa tudi smeh, solze, pesem in razvedrilo.
Gledališki omiki postavljajmo zrcala, ki jih družba mora videti in dojeti. Zato se ne zaustavljajmo!
Odrski zastori se bodo spet odstrli, zažarele bodo luči, dvorane bodo polne občinstva in vnovič bodo zazvenele preroške Hamletove besede, da je ves svet oder, z njegovo maksimo: namen igranja je bil in je držati ogledalo svojemu času …
Mojca Kreft, dramaturginja in umetniška vodja Šentjakobskega gledališča Ljubljana