28. mednarodni festival sodobnih umetnosti
Neenakost pogosto izrazimo s številkami: statistični podatki povežejo boleče osebne izkušnje marginaliziranih skupnosti s stvarnostjo neuravnovešenega in izkoriščevalskega globalnega reda. Toda številke so lahko varljive in še tako natančno izračunano statistično povprečje pogosto služi prikrivanju, ne pa razkrivanju neenakosti. Druga slabost številk je ta, da se nas s svojo abstraktnostjo ne dotaknejo.
Res je, da tudi umetnost svoja opažanja o svetu abstrahira v umetniško delo ali dogodek, toda to počne drugače, na bolj otipljiv in zato dostopnejši način. To je bil eden od razlogov, zakaj se je Urad za žensko politiko pred osemindvajsetimi leti odločil, da se bo osveščanja o neenakosti spolov in spodbujanja enakosti v Sloveniji lotil z umetniškim festivalom Mesto žensk. Po besedah Uršule Cetinski, prve programske vodje tega »odprtega mesta brez obzidja«, so njegove graditeljice želele nagovoriti kar najširši krog ljudi in povezati »pripadnike socialnih ali jezikovnih skupin, ki se redko znajdejo v dialogu«.
Opažamo, da se vse več umetniških dogodkov posveča enakosti spolov in da jih pripravljajo tudi nefeministične organizacije. Pozdravljamo gender mainstreaming v kulturi in umetnosti, h kateremu je v Sloveniji nedvomno prispevalo tudi društvo Mesto žensk, a obenem upamo, da njegov cilj ni reformističen: da mu ni le do preštevanja umetnic, ki so se prebile v vrh – na račun zanemarjanja drugih neenakosti. Mesto žensk je bilo v svoji dolgi zgodovini pozorno prav na presečišča med zatiranji na podlagi različnih osebnih in sistemskih okoliščin, ki povzročajo nepotrebno trpljenje. Od nekdaj so nas zanimala tudi presečišča med različnimi strategijami preživetja in upori – in od nekdaj smo jih obravnavale s feminističnega in nadnacionalnega (a hkrati v Ljubljano umeščenega) vidika.
V želji, da bi si skupaj zamislile_i poti onkraj tesnih okvirov, v katere nas tlačijo kapitalizem, imperializem, rasizem, nacionalizem in patriarhat, se letošnji festival posveča presečiščem med spolom in raso. Posebej nas zanima, kako ta vplivajo na vsakdanje življenje v »naših krajih«: v geopolitičnem prostoru jugovzhodne Evrope ali, natančneje, v tistih državah naslednicah Avstro-Ogrske, ki so tudi naslednice Jugoslavije. Splošnemu prepričanju, po katerem zgodovina kolonializma na te kraje ni vplivala, bo festival ponudil vrsto umetniških dokazov o nasprotnem – tudi o tem, da naši rasizmi niso le »eksces, nepričakovani paradoks ali kratkoročen pojav«, kot to prepričanje povzame Svetlana Slapšak, temveč spremenljiva, a vendarle stalna praksa izvajanja nasilja »človeka nad človekom« na podlagi tako arbitrarnih kriterijev, kot sta odtenek polti ali materni jezik. Preprosteje rečeno: letošnji festival dreza v neprijetno vprašanje o tem, kdo koga ponižuje, da bi povzdignil samega sebe, in komu to koristi na sistemski ravni.
Poudarek bo tudi na barvni slepoti jugoslovanskega socializma in dediščini njegovih partikularnih rasizmov, pri čemer nujna kritika njegovih slepih peg ne izničuje pozitivnih učinkov »državnega feminizma«, ki jih ženske v Sloveniji na srečo čutimo še danes. Kot pravi raziskovalka Lilijana Burcar v knjigi Restavracija kapitalizma: Repatriarhalizacija družbe (2015): »Socializem je nakazal in udejanjil ključne možnosti emancipacije žensk, je učna knjiga, na katero se bo v temeljnih izhodiščih treba ponovno nasloniti pri naslednji izgradnji nove in kolektivno izborjene družbene pravičnosti. Zato je tudi prihodnost moških in žensk« – prihodnost vseh spolov – »feminizem, ki razume medsebojno strukturno zraščenost kapitalizma, imperializma, rasizma, nacionalizma in patriarhata in ki te podsisteme kapitalizma skupaj z njegovimi osrednjimi mehanizmi izkoriščanja in razlaščevanja ne le razgalja, ampak jih je prav zaradi izdelanih sinteznih uvidov sposoben tudi sistemsko presegati.«
Umetniški festivali, kot je Mesto žensk, ne morejo preseči sistemskega izkoriščanja in razlaščevanja, a nanju lahko opozarjajo na načine, ki nas spreminjajo iz številk v ljudi.
- Festivalska ekipa Mesta žensk