Mesto žensk

31. mednarodni festival sodobnih umetnosti

31. festival Mesto žensk se bo letos osredotočil na več kot 30 letno zgodovino društva in festivala, hkrati pa bo premišljeval o strategijah zgodovinjenja, usmerjenega v prihodnost. S fokusom na naše arhive bomo gradile iz zgodovine Mesta žensk in jo naredile_ bolj dostopno ter odprto za raziskovalke_ in zainteresirano javnost. Dokumente bomo oživele z živim spominom tistih, ki so v preteklosti z Mestom žensk sodelovale_, ter z deli mladih sodobnih umetnic_v Sloveniji, ki so se razivjale in odraščale skupaj s festivalom. Vključile pa bomo tudi prakse starejših generacij umetnic_, ki so na festivalu razstavljale_ in ki se v svojih delih ukvarjajo z arhivi. Ta arhiv je naša zapuščina za prihodnost - je dokument raznolikih umetniških in kuratorskih strategij, ki osvetljuje, kako se spol prepleta z drugimi osebnimi in socialnimi okoliščinami.

Dobrodošle_ v Ljubljani, mestu žensk!

Živimo v dobi, kjer se globalne krize prepletajo. Naš vsakdan definirajo vojne, genocid, klimatske spremembe in despotski režimi. Kljub temu, da mednarodna poročila potrjujejo, da napredek na področju enakosti spolov po svetu ostaja izjemno počasen, politični voditelji in drugi zgovorni predstavniki na globalnem severu vztrajno pozivajo k uničenju enakopravnosti, s čimer ogrožajo tudi ta omejen napredek. V našem kontekstu se vključevanje perspektive enakosti spolov – institucionalizirana različica desetletij socialnega organiziranja, ki se zdaj uresničuje prek zahtev politik EU – razvija vzporedno s socialno retradicionalizacijo in v napetosti z njo na večih družbenih ravneh.

Prav v tem kompleksnem okolju postanejo organizacije, kot je društvo Mesto žensk, ključnega pomena. Mesto žensk je s svojim dolgoletnim prizadevanjem za ustvarjanje delovnih pogojev za ženske* in spolno nekonformne osebe vplivalo na spremembe v kulturnem sektorju, ki je zdaj, trideset let po ustanovitvi društva, veliko bolj raznolik. Hkrati pa pomen Mesta žensk za prihodnost leži prav v dejstvu, da je skozi zgodovino naš arhiv akumuliral znanje, ki omogoča vizijo feministične prihodnosti tudi v predvidljivo neugodnih družbenih okoliščinah. Ta razumevanja segajo nazaj vse do Mesta žensk Christine de Pizan, na katerega se sklicujemo kot na eno izmed izvornih zgodb, po katerih je poimenovan naš festival. De Pizan je namreč pokazala, kako lahko ustvarjanje zgodovinskih zapisov in njihovo oživljanje skozi pripovedovanje naslovi patriarhat – kar dokazuje, da arhivi sami po sebi lahko postanejo dejanje upora. Ta linija se nadaljuje z umetnico, kot je Judy Chicago, paradigmatska figura zgodnje feministične umetnosti v ZDA, ki se je v svojem delu nanašala na de Pizan in ustvarila alternativni feministični kanon ter tako priznala svoje feministične prednice. Hkrati pa je Chicago v instalaciji Dinner Party de Pizan počastila tudi s posebnim mestom, s čimer je pokazala na prakso ohranjanja ženskih zgodovin.

Leta 2000 je bila paradigmatska instalacija Dinner Party Judy Chicago omenjena v 5. programski knjižnici festivala Mesta žensk, čeprav delo Judy Chicago ni bilo nikoli razstavljeno na našem festivalu. Mednarodni festival, ki letos praznuje 31 let, je dokument specifičnega pristopa k transdisciplinarni in mednarodni feministični umetnosti, ki pa je vendarle trdno zasidrana v svoji geografski regiji. V uvodnem predavanju na nedavni konferenci o feministični umetnosti je kustosinja Katy Deepwell, ki je sama sodelovala na festivalu leta 2004, povedala, da se, ko govorimo o feministični umetnosti, vedno vračamo k zgodnjim praksam iz sedemdesetih let (iz ZDA in zahodno evropskega konteksta), medtem ko pogosto spregledamo številne ženske, ki pomembne feministične prakse izvajajo od takrat naprej (in v različnih regijah sveta).

Že od samega začetka je bil festival deležen mnogih kritik iz različnih smeri: nekateri so ga zavračali kot nepotrebnega, saj naj bi bila enako(pravno)st že dosežena, medtem ko so ga drugi videli kot zastarelega, ker naj bi bile te teme že obravnavane v sedemdesetih letih. Razraščanje tovrstnih festivalov v devetdesetih letih je bilo razumljeno zgolj kot ponavljanje, kot da obstaja samo en način izvajanja feministične umetnosti, definiran na zahodu. S tem, ko je festival preživel 31 let očitkov o nepomembnosti, je Mesto žensk dokazalo svoj pomen, saj pokriva pomembno področje sodobne feministične umetnosti od devetdesetih let do danes. Z več kot 1300 sodelujočimi umetnicami_, teoretičkarkami_ in aktivistkami_ je festival odprl vrsto kritičnih vprašanj o umetnosti in družbi. Mesto žensk se razlikuje po svoji osredotočenosti na območje nekdanje Jugoslavije in vzhodne Evrope, s čimer to regionalno perspektivo vnaša v transnacionalni dialog med generacijami umetnic_, ki delujejo v različnih disciplinah.

31. festival Mesto žensk se bo letos osredotočil na več kot 30-letno zgodovino društva in festivala, hkrati pa bo premišljeval o strategijah zgodovinjenja, usmerjenega v prihodnost. S fokusom na naše arhive, bomo gradile iz zgodovine Mesta žensk in jo naredile bolj dostopno ter odprto za raziskovalke_ in zainteresirano javnost. Dokumente bomo obudile z živim spominom tistih, ki so v preteklosti z Mestom žensk sodelovale_, ter z deli mladih sodobnih umetnic_v Sloveniji, ki so se razvijale_ in odraščale_ skupaj s festivalom. Vključile pa bomo tudi prakse starejših generacij umetnic_, ki so na festivalu razstavljale_ in ki se v svojih delih ukvarjajo z arhivi. Kot opozarja Giulia Palladini: »Čeprav naj bi arhivi nasprotovali izgubi, so rojeni iz nje. S tem ko vznikajo iz izgube, jo na nek način tudi predstavljajo. Kot da bi tisto, česar ni, arhivu dajalo moč, da se pokaže in spregovori.«

Ta arhiv je naša zapuščina za prihodnost – je dokument raznolikih umetniških in kuratorskih strategij, ki osvetljuje, kako se spol prepleta z drugimi osebnimi in družbenimi okoliščinami. Služi kot intervencija v kanon sodobne umetnosti in se posveča odnosom, ki so vključeni v produkcijo in razstavljanje umetniških del ter v izbris hierarhij znotraj kulturnih organizacij. Poleg tega verjamemo, da te strategije v luči današnjih prepletajočih se globalnih kriz ponujajo ključne vire za napredovanje na področju enakosti spolov in širše družbene preobrazbe.

Iva Kovač

***

Programsko vodstvo in razstavni program: Iva Kovač
Predsednica UO: Urška Jež
Selektorica filmskega programa: Sara Šabec
Selektorica uprizoritvenega programa: Iva Kovač, Ana Lorger
Izvršna produkcija: Eva Prodan
Produkcija in organizacija: Lana Križaj, Neža Jamnikar, Sanja Rejc, Urška Jež
Administracija in finance: Mišel Miheljak
Odnosi z javnostmi in promocija: Katja Lenarčič
Ostale selektorice_: Rok Bozovičar, Alja Lobnik, Ena Pavlović Derenčin, Koen Van Daele, Špela Trošt, Miha Zadnikar, Maja Hodošček, Ana Grobler, Sebastian Krawczyk, Agnieszka Chodysz-Foryś, Renata Piotrowska-Auffret Vesna Bukovec, Anja Banko, Jasmina Šepetavc
Vodstva za šole: Nevena Aleksovski
Celostna podoba festivala: Urška Alič
Foto dokumentacija: Nada Žgank, Sara Mazalica
Video dokumentacija: Tina Šulc Resnik; Urša Bonelli Potokar
Spletno uredništvo: Katja Lenarčič
Računalniška in spletna podpora: Mladen Đurić
Tehnični direktor: Martin Lovšin in Ajda Koloini
Urednica spletnih vsebin: Ana Lorger
Angleški in slovenski prevodi, jezikovni pregled: Ana Lorger, Lana Križaj, Neža Jamnikar, Sanja Rejc
Slovenski jezikovni pregled: Ana Lorger, Lana Križaj, Neža Jamnikar, Sanja Rejc
Posebna zahvala Suzani Tratnik, častni predsednici društva.