Poslikane panjske končnice so ena od najprepoznavnejših sestavin slovenske kulturne dediščine. Poslikavanje prednjih deščic panjev, ki so bili zloženi eden vrh drugega v čebelnjaku, se je uveljavilo v 2. polovici 18. in začelo zamirati v začetku 20. stoletja. Poslikane končnice so posebne v tem, da jih kljub razvitemu čebelarstvu izven slovenskega etničnega ozemlja niso poznali in da se na njih poleg religioznih motivov, kar je značilnost ljudske umetnosti, pojavljajo motivi iz vsakdanjega življenja, npr. lovski prizori in smešenje žensk. Slikarji so jih v pretežni meri slikali z naravnimi pigmenti, ki so jih zdrobljene mešali z lanenim oljem. Končnice so poslikavali tako vešči slikarji, npr. iz delavnice Leopolda Layerja v Kranju, kakor tudi slikarji samouki. Pri izboru motivike so se odzivali na povpraševanje naročnikov, kar je pričevalno za raziskovanje likovnega obzorja, vrednot in nazorov. Zanimanje za spoznavanje motivov ne usiha; nasprotno, so navdih za sodobno ustvarjalnost.
Sodelujoča umetnica: Bojana Rogelj Škafar