Tamara Matevc me prijazno opomni, da z branjem sodobne slovenske drame že debelo zamujam. Oddati bi moral 10. aprila, a sem nanjo zaradi bližajoče se premiere Orlanda 24. aprila v MGL nemarno pozabil. Zdaj je nedelja zvečer in dve stvari sta jasni. Prebrati moram nekaj kratkega in nekaj, česar ni napisala Simona Semenič, čeprav njene tekste obožujem. Do jutri moram za Orlanda urediti neke note, poslati novo verzijo dela glasbe, odgovoriti Lejli Švabič na vprašanja intervjuja za MMC. Zjutraj, v ponedeljek, imam zobarja, še en intervju, tiskovno konferenco in generalko.
Tako med brskanjem med teksti na portalu nabašem na res kratek tekst Ljubi Vili, od koga drugega kot Simone Semenič. 12 strani, Vili zaklenjen na wc-ju gostinskega lokala, posoda ni pomita, pred vrati dve ženski. Moledujeta, naj že pride vendar ven, ker ga potrebujejo. A človek sedi na školjki in ne da od sebe niti glasu. Godot. Njegova žena, šefica in njena kopija sta vztrajni. Zabavna miniaturka, Simonin “Čakajoč na Vilija“, ki na koncu pride in nič ne reče. Dokaz, da tisti, ki se pustijo čakati, s tem le povečajo željo po sebi. Priporočam vsem, ki si želijo prebrati slovensko dramo v desetih minutah in spoznati, da je Simona Semenič briljirala že leta 2005.
Nominiram dramaturga, dramatika, sodelavca Milana Markovića Mathisa, pronicljivega in kritičnega opazovalca. Človeka, od katerega sem se ob sodelovanju pri predstavah Sebastijana Horvata veliko naučil. Me zanima, kateri Simonin tekst si bo izbral Milan.
Povezava: Simona Semenič: Ljubi Vili