Vodenje festivala ste prevzeli leta 2018, za vami je pestrih pet let. Kako bi orisali vodenje festivala pred korono, med korono in sedaj, v pokoronskem času?

Prvi dve leti, čas pred epidemijo torej, sta bili čas festivalske rasti v vseh pogledih, program smo podaljšali na dva tedna, dodali nova programska sklopa Mlado gledališče in Študentsko gledališče, organizirali smo odmevna tuja gostovanja, med ostalimi so pri nas gostovali Pippo Delbono, Sidi Larbi Cherkaoui, Berliner Ensemble, Amit Lahav in Gecko, Sotterraneo, Akram Khan Company, in pridobili dodatna sredstva javnih in zasebnih financerjev, ki so vse to omogočila. Tudi obisk se je opazno povečal in to je bilo obdobje, ko se nam je zdelo, da so festivalskemu razvoju okoliščine resnično naklonjene. Nato je nastopila epidemija in leta 2020 se je festival ob zaprtju javnih kulturnih prizorišč ustavil še pred izvedbo tekmovalnega programa, ki predstavlja programsko jedro Borštnikovega srečanja. Tekmovalni program smo tako izvedli naslednje leto spomladi, izbor predstav se je pomaknil na koledarsko leto in ni več vezan na gledališko sezono, ki traja od jeseni do poletja. Tudi leta 2021 smo vztrajali pri odločitvi, da bo Borštnikovo izvedeno v živo, pred občinstvom, ne glede na to, da so se v tem času mnogi evropski festivali odločili za hibridne, digitalne in spletne izvedbe. Od naslednjega leta korona ni več neposredno vplivala na slovensko gledališče, čeprav je pustila trajne sledi, nekateri neodvisni producenti in gledališki ustvarjalci so se bili primorani preusmeriti na druga področja, občinstvo pa se še ni vrnilo v obsegu, kot smo ga poznali pred epidemijo. V času korone sem veliko predstav gledal prek videoposnetkov oz. spletnega predvajanja, v nekaterih državah pa sem produkcijo lahko spremljal tudi v živo, kar je bilo dragoceno. Prilagodili smo se, festival je del slovenskega gledališča in tudi v času korone smo delili skupno usodo slovenskih kulturnih institucij. Eden mojih ciljev je bil pridobivanje dodatnih evropskih sredstev, pri čemer smo bili uspešni, izvajali smo več projektov, sofinanciranih iz različnih evropskih virov, med njimi tudi obsežen projekt na področju socialne aktivacije in vključevanja. Trenutno s partnerji iz Zagreba in Beograda izvajamo projekt Senčna pandemija, ki ga sofinancira program Ustvarjalna Evropa. Ko sem leta 2018 prevzel vodenje festivala, so festivalske aktivnosti potekale deset dni, danes osrednji del festivala traja štirinajst dni, predfestivalsko dogajanje se pričenja že v obdobju pred festivalom, nekatere dejavnosti pa izvajamo celoletno. Vsekakor pa je bilo teh pet let zelo intenzivno obdobje, polno različnih izzivov in priložnosti, in mislim, da smo mnoge kar dobro izkoristili v prid razvoja Borštnikovega srečanja.

Ali se vam zdi, da sta se gledališče in publika v tem času spremenila?

Nedvomno, in spremenila sta se tudi zaradi koronske izkušnje. Gledališče je zelo občutljivo za družbeno dogajanje, zelo hitro se odziva in tudi brez globokosežnih dogodkov, kot je bila epidemija, je v nenehnem razvoju in spreminjanju. Epidemija nam je pomagala ozavestiti, kako zelo pomembna je bližina občinstva, tudi fizična – gledališka umetnost biva v povezanosti ustvarjalcev in občinstva. In tudi to, kako pomembno je, da ustvarjalci lahko kontinuirano delajo in od svojega dela tudi živijo. Občinstvo se je po tem obdobju v gledališča vračalo nekoliko počasneje, kot smo upali in pričakovali, to obdobje nas je nemara zaznamovalo bolj, kot smo mislili. Mislim, da se vpliv tega odraža tudi na estetski ravni, v nekaterih predstavah in pri nekaterih ustvarjalcih je zelo opazen.

V zadnjih letih je Festival Borštnikovo srečanje (FBS) začel dobivati vedno večjo moč tudi v mednarodnem prostoru. Ali nam lahko zaupate kaj več o mednarodni razsežnosti festivala in ali načrtujete v prihodnosti festival (še bolj) povezati z mednarodnim občinstvom, morda tudi z ustvarjalci, ali pa ga vidite kot festival, ki bo ostal pri izbiri domačih predstav?

V zadnjem obdobju se je festival pričel odpirati tudi v mednarodni prostor, to se je pričelo z obdobjem umetniške direktorice Alje Predan, te strateške usmeritve razvijamo tudi v zadnjih letih. Borštnikovo srečanje je sicer največji slovenski gledališki festival dramskega in postdramskega gledališča, na katerem so podeljene festivalske nagrade za vrhunske dosežke v slovenskem gledališču, vendar je mednarodno zasnovan. Ponuja izbor tujih gledaliških predstav, ki slovenskemu občinstvu in tudi slovenskim gledališkim ustvarjalcem omogočajo seznanitev in stik z izbranimi gledališkimi poetikami iz širšega mednarodnega prostora, ob tem festival obiskujejo tuji gostje, med njimi novinarji, kritiki, umetniški direktorji in drugi gledališki profesionalci, ki si ogledajo izbor vrhunskih slovenskih predstav, ki so prevedene in nadnaslovljene v angleški jezik ter predstavljajo showcase slovenskega gledališča. Festival promovira slovensko gledališče v širšem prostoru in spodbuja povezovanje, mreženje in izmenjave gledaliških predstav in ustvarjalcev. Tudi programski sklop Mlado gledališče je mednarodno zasnovan, prav tako Študentsko gledališče v času pred epidemijo. Področje mednarodnega uveljavljanja in povezovanja Borštnikovega srečanja prepoznavam kot razvojno pomembno in se mu bomo v prihodnjih letih posvečali s posebno pozornostjo.

V času vašega vodenja mandata se je razširil tudi obfestivalski program, ki, zdi se, dobiva vedno več zanimanja. Ali nam lahko zaupate, katere so novosti samega festivala in kaj še lahko pričakujemo?

Z letom 2018 smo uvedli nova programska sklopa, ki smo ju poimenovali Mlado gledališče in Študentsko gledališče. Študentske aktivnosti so bile del festivala že prej, študentje so pomemben del festivalskega občinstva in so se tudi aktivno vključevali v festivalske programe, to področje smo razširili, povabili tuje gledališke šole in ga mednarodno zasnovali. Mlado gledališče pa je obsežen in kompleksno povezan sklop novih festivalskih aktivnosti na področjih razvoja novih občinstev in med ostalim vključuje predstavitev primerov dobre prakse iz Slovenije in tujine, različne delavnice, slovenske in tuje gledališke predstave za mlado občinstvo, pogovore o predstavah in strategijah dela z mladimi pa tudi refleksijo tega področja. Eden od ciljev teh aktivnosti je razvoj kompetenc pedagoških delavcev in gledaliških profesionalcev za delo z mladimi v gledališču. V tem petletnem obdobju se je sklop lepo razvil in je danes prepoznan kot primer dobre prakse ne le v Sloveniji, pač pa tudi v mednarodnem gledališkem okolju. Mlado gledališče je letos obsegalo več kot sedemdeset samostojnih dogodkov, je minifestival znotraj festivala in je dobilo samostojni termin konec maja. Vrsta drugih festivalskih aktivnosti na področju refleksije, strokovnih aktivnosti in ostalega dogajanja je del uveljavljene festivalske programske identitete. Pogovori o tekmovalnih prestavah sedaj potekajo takoj po predstavi in ne več naslednji dopoldan, imamo nekaj novih festivalskih partnerjev in stalnih sodelovanj, v temelju pa velja, da na teh področjih ohranjamo vsebinsko kontinuiteto. Festivalsko dogajanje širimo na nove mestne lokacije, gledališče želimo približati tudi ljudem, ki morda (še) niso obiskovalci SNG Maribor, želimo, da ljudje festivalsko dogajanje čutijo tudi na novih prizoriščih – letos ob naših standardnih zunanjih prizoriščih gostujemo tudi v Kulturni četrti Minoriti, pred novo knjigarnico Mariborka in v Vinagovi vinski kleti. Uvedli smo rezidenčnega festivalskega umetnika, tokrat gostimo mednarodno uveljavljenega grškega režiserja in performerja Evripida Laskaridisa, ki bo za študente ljubljanske gledališke šole pripravil predstavitveno delavnico svoje gledališke metode.

Festival FBS je zelo pomemben za mlade, predvsem za tiste, ki šele stopajo na profesionalno gledališko pot. Dodali ste poseben spremljevalni program za študente AGRFT. Kakšen se vam zdi odziv? Zdi se, da jih ta format še bolj izpostavi, kar je zagotovo pozitivno. Kakšna je bila vaša misel za to idejo?

Vsebine v programskem sklopu Študentsko gledališče razvijamo v tesnem sodelovanju s predstavniki AGRFT in pri tem so vključeni profesorji in študentje. Koordinator na strani šole je Tomaž Toporišič, vključujejo se tudi drugi profesorji, študentje aktivno sooblikujejo festivalske aktivnosti. Ta segment sodelovanja poteka odlično in sem prepričan, da se bo v prihodnje še nadgrajeval, ponovno tudi v smeri mednarodnega sodelovanja in vključevanja tujih gledaliških šol. Želimo pa si še večje prisotnosti študentov na slovenskih in tujih predstavah in pri spremljanju drugih strokovnih in dodatnih vsebin. Upam, da bomo pri tem uspešni in da bo dvotedenski zamik termina izvedbe festivala to omogočal. Borštnikovo srečanje je redka priložnost za poglobljen vpogled v aktualno stanje slovenskega gledališča in ob tem še v delček tujega, ob tem pa ponuja številne relevantne strokovne in dodatne vsebine. Smiselno je, da študentje to izkoristijo v čim večji meri, to gotovo prinaša številne pozitivne učinke.

Letošnja selektorica festivala je Vilma Štritof. Izbor predstav je izredno mladosten in močen. Kakšno je vaše mnenje o mladih, perspektivnih gledaliških ustvarjalcih in ustvarjalkah? Si želite še več tega na FBS?

Prav neverjetno se mi zdi, kako silovitemu generacijskemu obratu pričamo v slovenskem gledališču v zadnjih letih. In kako uspešnemu! To so premišljene, navdihujoče in docela izdelane gledališke estetike, samosvoje in vznemirljive. Mlade ustvarjalke in ustvarjalci so ob tem tudi promotorji slovenskega gledališča v tujini, dobivajo povabila na gostovanja in za delo v tujih gledališčih in mislim, da pričamo zelo vznemirljivemu in tudi intenzivnemu razvoju slovenskega gledališča. Pred časom je obstajala ideja, da bi festival vzpostavil nov programski sklop, ki bi ga namenili mladim gledališkim ustvarjalcev – ob tako uspešnem preboju, tudi na največje in najbolj uveljavljene slovenske odre, in ob številnih nagradah, ki jih za svoje delo prejemajo mlade ustvarjalke in ustvarjalci, pa je potrebno premisliti, ali je taka oblika podpore sploh smiselna in potrebna. Zelo uživam v njihovem delu in nikakršnih dvomov nimam o sijajni prihodnosti slovenskega gledališča.

Časovnica FBS se je z oktobra prestavila na junij. Odzivi so bili mešani. Se vam zdi ta termin primernejši, zakaj?

Temeljni razlog je notranjeorganizacijski. Z vsebinsko razširitvijo in podaljšanjem trajanja leta 2018 je zaradi obsežnega programa festival zasedel vse odre v matični hiši in še dodatna prizorišča na drugih lokacijah. To je močno poseglo v dinamiko dela ostalih organizacijskih enot v SNG Maribor, ne smemo namreč pozabiti, da v tej hiši delujejo še dramski, operni in baletni ansambel. Štirinajstdnevna prekinitev vseh delovnih procesov v hiši jim je povzročala težave in tudi znaten izpad prihodkov iz naslova trženja predstav. Za ta izziv je bilo potrebno najti ustrezno rešitev. Oktober je tudi čas, ko večina slovenskih gledališč pripravlja drugo premiero v sezoni in v preteklosti je festival te procese prekinil. Premik na čas izteka slovenske gledališke sezone je s tega stališča ustreznejši, ker je v tem obdobju lažje načrtovati gostovanja v Mariboru pa tudi vzdušje je bolj sproščeno in festivalsko. In ne nazadnje, direktorji tujih gledališč in gledaliških skupin so nas obvestili, da so gostovanja v tujini praviloma lažje izvedljiva ob izteku gledališke sezone, maja in junija. To je tudi razlog, da večina primerljivih evropskih gledaliških festivalov poteka maja, junija in julija. Organizatorji si seveda želimo, da bi naše zvesto občinstvo tudi novi termin sprejelo za svojega in podprlo gledališke ustvarjalce z množičnim obiskom. Zavedamo se, da bo obdobje prilagajanja gotovo terjalo svoj čas in tudi naše dodatne napore na področjih promocije in informiranja.

Ali obstaja možnost, da se FBS vrne nazaj na oktobrski termin?

Če bi se izkazalo, da novi termin ne omogoča normalnega delovanja in razvoja festivala, prav gotovo. Festivalska ekipa in vodstvo SNG Maribor skrbno spremljamo vse dejavnike, ki vplivajo na delovanje festivala, tudi vpliv novega termina, in za dobrobit Borštnikovega srečanja bomo storili vse, kar je potrebno.