Star rek pravi, da je življenje kot kolo; enkrat smo na vrhu, kmalu za tem zopet na dnu. Kadar se sprašujemo o življenjskih poteh, so si te med seboj zelo različne, vendar imajo vse podoben lok; to so prepreke in ovire, ki jih srečujemo na poti življenja. V besedilu Pred vrati postave se srečamo z na videz preprosto dramaturško linijo, ki pa nas v svojih surrealnih prispodobah vedno znova preseneča.

Najočitnejša je zagotovo relacija s Franzem Kafko, od koder prihaja tudi osrednji lik, Gospod K. Še korak globje se kruto realistična zgodba, ki nas popelje prek poligona birokratskih lovk, prepleta z elementi nadrealističnega sveta. Tako nas lik vratarja na eni strani spominja na dobesedno upodobitev poklica vratarja, na drugi strani pa ga lahko dojamemo kot lik iz vzporednega sveta, mogoče celo podzemlja, ki ozdravljenega odvisnika vedno znova preizprašuje o njegovi treznosti in na ta način tudi osebni moči in disciplini. Lahko je tudi njegov notranji glas. Ta se pod težo pritiskov skozi besedilo degradira do točke, ko sta mu osebna moč in disciplina odvzeta.

Kaj pa je normalno?

Normalnost je pojem, ki že v samem bistvu ne bi mogel biti bolj protisloven. Če pogledamo definicijo normalnosti po Franu, je: »normálen -ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi.« Sicer je res, da vsi vemo, kaj je širša splošna okolica, za vsakega posameznika pa je splošna okolica nekaj drugega. Tako se v besedilu Gospod K. v svoji gradnji in hkrati razgradnji bojuje s pravili, določenimi za širšo splošno populacijo, ki ji več kot očitno ni nikoli pripadal. Vedno je bil kot divji konj, ki se ga poskuša udomačiti in vzgojiti. Tukaj pa se vendarle pojavi vprašanje, ali je to za t. i. divjega konja tudi najkoristneje?

Če besedilo pogledamo z druge perspektive, lahko poligon birokratskih papirologij dojamemo kot metaforo za drugačneža, ki ga sistem obravnava kot popolnega odpadnika in ničvredneža. Na splošno gledano so odvisniki od prepovedanih substanc in alkohola vedno obravnavani kot najnižja kasta našega sistema, ki bi se jih najraje znebil. Čeprav je ravno sistem velikokrat iztočnica za iskanje izhodov in odmikov od realnosti. Ta pa je včasih lepa, včasih bolí, a vedno jo je treba sprejeti in ji pogledati naravnost v oči. Naš Gospod K. je bil tega sposoben. Je predstavnik t. i. najnižje kaste, katere se splošna, večinska populacija sramuje in se je do neke mere še vedno drži stigma. A ta splošna populacija se nikoli ne vpraša, koliko poguma je v resnici potrebnega, da pogledaš resnici v oči. Resnici, ki je zunaj okvirov naših normalnih, splošno sprejetih zakonov.

Pljuni istini u oči!

Skupina Buldožer je leta 1975 izdala album z naslovom Pljuni istini u oči (Pljuni resnici v oči), na katerem je tudi skladba z naslovom Život, to je feferon, njeno besedilo pa gre takole:

O, o, o
Život, što je to
To je feferon;
Crven ili žut, kratak ali ljut
O, o, o
Sreća, što je to
To je ona stvar
Zbog koje srce kuca
To je ona stvar
Zbog koje dugme puca
O, o, o
Ljubav što je to
To je ona stvar
Zbog koje pjeva Čobi
To je ona stvar
Zbog koje plače Gaby
O, o, o
Tramvaj što je to

To je ona stvar
Što može da te zgazi
Pa kad prelaziš, pazi!
Pazi draga, nemoj da me pređeš
Ja sam gori od tramvaja
Ljući sam od ljutog zmaja
Brži sam od zvuka
GIadniji od vuka
Žedniji od vode
Pusti ga da ode
Pusti ga da čeka
Nek' čeka do vijeka
Pusti ga da vene
Budi tu kraj mene
Djevojčice mala
Ti nisi znala
Da život nije šala
Jer, život je feferon

Primerjava in omemba skupine Buldožer in feferonov po eni strani seveda ni naključje, po drugi pa nima nikakršne povezave s sámo uprizoritvijo. Vsekakor pa je Taubi, avtor in režiser uprizoritve, to pesem največkrat omenil, zato mi je med procesom nastajanja predstave dala večkrat misliti.

Moja naslednja asociacija (primerjaje predstavo in življenje) pa bi zagotovo bila pesem Svaki čovjek ima svoj blues. Gospod K. takšnega, jaz drugačnega in vi, bralci, vsak svojega. Skupno nam je, da ga nihče ne mara in da ga je vedno težko prebroditi, mehanizmov za spopadanje z njim pa je točno toliko, kolikor je ljudi. Eni izberejo alkohol, drugi drogo, tretji hrano, četrti šport in zdravo življenje …

Kdo stoji pred vrati postave?

»Najprej je teman rov, potem pa je svetloba na koncu. Tisto sonce pa je začetek postave.«

Če povzamemo kolo življenja, normalnost in družbeno sprejetost, so vrata postave vstop v boljše, kvalitetnejše in predvsem običajnejše življenje, ki si ga gospod K. tako zelo želi. Na drugi strani si jih metaforično lahko prevedemo tudi kot smrt, in v določenih primerih eno ne izključuje drugega. V primeru Gospoda K. pa razlago prepuščamo vam.

Jer svaki čovjek ima svoj blues ...

Povezava: PDF gledališkega lista