Takoj ko sem pričela brati dramsko besedilo Razpad, se je v meni prebudila neka naivna radovednost. Replike so luščile ovoje iz likov, ki so vse bolj dobivali svojo pravo podobo, in prikazale so se njihove tegobe in zablode. V Izini drami sta me prepričala izpiljen dialog in plastičnost likov, ki so v svoji realistični podobi zastrašujoči.
Zala, glavna protagonistka celovečerne drame, je sociopatka, sposobna vsega. Njena okrutnost se iz prizora v prizor stopnjuje, vendar pa ni brezinteresna, bori se proti ustaljenim družbenim konvencijam, ki jih živijo njeni bližnji. V njihova življenja vstopi, jih kot veter prepiha in zavrtinči, potem pa izstopi in za sabo pusti razdejanje.
Besedilo prav tako preizprašuje stanje v svetu, ki je polno nasilja in nepravičnosti. Je neinformiranost obramba pred kruto stvarnostjo? Kakšna vzgoja je potrebna, da otrok razvije normalen emocionalni sistem? Razlika med psihopatom in sociopatom je predvsem ta, da slednji zaradi določenega spleta okoliščin to postane, prvi pa se tak rodi.
Avtorica je neposredno, tako kot je neposredna resničnost, postregla s šokantnimi prizori. Razpela je paleto osebnih zgodb mladih, ki vztrajajo v brezperspektivnih odnosih, iščejo svojo identiteto, želijo naprej, a jih okovi preteklosti držijo nazaj, želijo svobodno živeti, a so sužnji ustaljenih norm, ki jim brez premisleka sledijo.
Štafeto predajam režiserki Mirjani Medojević, katere umetniško ustvarjanje zelo cenim in me zelo zanima njen izbor drame.
Povezava: Iza Strehar: Razpad