Mojca Kreft, 20. 8. 2015

Edi Majaron: Vera v lutko

Knjiga, ki misli lutkovno umetnost, ali lutkovno žarčenje izpovedovanja totalnih gledaliških oblik v poljih še neraziskanih metafor v iluzijah umetniške ustvarjalnosti.

Edi Majaron: Vera v lutko

Iz mojih dramaturških zapisov, marec–julij 2015.

I.

Edi Majaron: Vera v lutko

Vera v lutko. Vera v lutkovno umetnost. Vera v izpoved in novo upanje za in o življenju odrskih lutkovnih bitij.

Že pred časom je izšla nova knjiga o lutkovni umetnosti, ki jo je napisal lutkar, glasbenik, režiser in pedagog Edi Majaron, znan v svetu lutkovne ustvarjalnosti v Sloveniji, v nekdanjih deželah in mestih po republikah bivše Jugoslavije, v Evropi in svetu – predvsem je bil izjemno dejaven člen ter član slovenske in svetovne Unime. 

Žal knjiga ni izšla v slovenščini, četudi so deli njenih esejističnih, raziskovalnih in režijskih zapisov periodično že izhajali v različnih publikacijah, pa vendarle: Edi Majaron se pisanju posveti prvoosebno, s spomini na svoje začetke, obudi spomin na svoje učitelje, posveti se izpovedi o osebni zavestni odločitvi in posvetitvi lutkovnemu gledališču in umetnosti. Z zavzetostjo, pretanjenim občutkom za pripovedno izpoved, ko ne zamolči svojih dilem pri ustvarjalnih postopkih dela v lutkovnih gledališčih in ne pri raziskovalnih vzgibih pri pedagoško-andragoškem poklicu, nam njegovo zapisovanje omogoča nekakšen pregled v prerezu delovanja slovenskega lutkarstva z enako pronicljivo preglednostjo mejnikov na svetovnem lutkovnem prosceniju. Nič ni snovno izbrano ali zapisano naključno, vse je, se zdi, zapisano s tehtnimi razlogi, ki Majarona kot ustvarjalca in umetnika opredeljujejo. Tudi z lastno kritično opredelitvijo, a pri tem bralca nenehno opozarja na svoje najlepše in najboljše umetniške dosežke v svetu lutkarstva. Njegova izpoved je povezana z ustvarjalnimi premišljevanji enako močno, kot je močno upanje, da je sleherna umetnost del njegovega in našega življenja, ki njemu in nam omogoča lutkovna raziskovanja in določa skoraj vse umetniške opredelitve po najvišjih možnih kriterijih.

V svoji »zgodbi življenja« nas Edi Majaron popelje v čase od glasbenih izobraževanj do iskateljskih poti v lutkovni umetnosti, v skrivnosti režijskega ustvarjanja in iskateljstva lutkovnih »zakonov« v pedagoških procesih visoko strokovnih edukativnih razsežnosti, ki so pripeljali do predmetnega snovanja programov ter poučevanja študentov na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na univerzi v Osijeku, gostujočega profesorstva na sorodnih fakultetah ali v okviru svetovne Unime, ko s teorijo in praktičnim delom dokazuje, kako pomembno je lutkarsko znanje za vzgojo učečih in njihovih pedagogov.

Pravzaprav so Majaronove ubesedene misli o lastnem delu z zgodovinskimi in aktualnimi lutkovnimi dogajanji tisti dokument časa, ki ohranja sleherno gledališko umetnino še bolj živo, pristno, zavezano umetnosti. Majaron se svojih čustev ne sramuje: spregovori o svojih začetkih, »učni« dobi pri slovenskih lutkovnih mojstrih, o vodenju treh lutkovnih gledališč v Ljubljani (Lutkovnega gledališča Ljubljana, komornega Lutkovnega gledališča Dravlje, kasneje preimenovanega v Lutkovno gledališče Jože Pengov, ter »svojega« neodvisnega Freyer teatra, ki sta ga s soprogo Agato, ki ji knjigo posveča, ustanovila leta 1992).

(Obširna knjiga s slikovnim gradivom je izšla v Novem Sadu z letnico 2014 v prevodu dr. Milana Mađareva. Zagotovo je knjiga branje, ki bi zaslužila izid tudi v slovenščini, saj tovrstne izvirne literature premoremo malo, in založba, ki bi jo bilo vredno opozoriti na to dejstvo, se ne bi smela obnašati nonšalantno ali celo mačehovsko.)

Delo Vera v lutko Edija Majarona lahko beremo vsaj na dva načina: kot zbornik znanstveno-strokovnih člankov s področja lutkovne umetnosti in kot intimno izpoved človeka, ki je svoje življenje posvetil ustvarjanju in razmišljanju o lutkovni umetnosti. Eruditivna razmišljanja o dramaturgiji in zgodovini lutkarstva, o posameznih lutkovnih tehnikah s posebnim poudarkom na lutkarstvu v Sloveniji … nam predstavijo najpomembnejše ustvarjalce tega področja (Milan Klemenčič, dr. Niko Kuret, Jože Pengov, slikar France Mihelič, slikarka Mara Kralj idr.) in jih smiselno umesti v širše umetniške in družbene kontekste svojega časa s poudarkom na njihovem izročilu ter vrednotenju za prihodnost. Prav to je ena od odlik tega dela, saj Majaronu uspe skozi strukturirano analizo samoreflektirati procese razvoja lutkarstva in bralca popeljati skozi bogato in vznemirljivo zgodovino, a se istočasno izogniti zgolj pogledu v preteklost; Vera v lutko je sodobno delo, zazrto v prihodnost, je misel Tomaža Gubenška, rednega profesorja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. O knjigi zapiše še (obj. na zavihku knjige): »Ko Majaron spregovori o sebi in svojem ustvarjanju, je iskren. Iskren v smislu, da je neprizanesljiv do sebe in svojih sodelavcev, da lucidno prepoznava pomembnost opusa, istočasno pa ne zanika napak, ampak jih razume kot izhodišče za samoizpraševanje in polemiko, kjer vse radosti, strahovi, obsesije ustvarjalca dobijo nekakšen smisel, nek vpogled v skrivnostni svet lutk.
Zdi se, da sta teoretični in praktično-umetniški del morala vključiti tudi pedagoškega, saj Majaron kot redni profesor za lutkarstvo prepoznava pomen lutk in lutkarstva na vseh stopnjah človekovega razvoja, natančno opredeljuje vzgojni vidik in ga aktualizira. In če rečemo, da je verjetno težko spojiti razmišljanja o lastnem ustvarjanju z umestitvijo v teorijo, potem lahko ugotovimo, da je Majaronu z delom Vera v lutko uspelo, saj je to knjiga, ki jo bomo z veseljem vedno znova prijeli v roke.«

Z Majaronovo novo knjigo lahko odgovarjamo vsem tistim kritičnim premislekom, ki v našem gledališko-lutkovnem delu/delovanju ne uvidijo smiselnosti lutkovne umetnosti, marveč jo imajo zgolj za človekova umska pomagala pri razumevanju dramaturških, režijskih, likovnih in sporočilnih iskanj v lutkovnem snovanju in lutkovni umetnosti. Zanj, za Majarona, je lutka scensko bitje, metafora, ki prevzema vlogo, je personifikacija, ki se je pripravljena odpovedati svojemu odrskemu egu, kakšnega mora imeti igralec na sceni.

Dragocena osebna spominjanja so povezana z Majaronovimi lutkovnimi začetki, z bratoma, ko sta jih v okrilju domače hiše med drugo svetovno vojno »zajela« prepolni zanos in val nepozabne ustvarjalnosti, ki ju je navdihnila knjiga Veselja dom dr. Nika Kureta, ter desetletje kasneje povabilo sošolca, sedaj igralca (in red. prof. za dramsko igro na AGRFT) Kristijana Mucka, ki je z ročnimi lutkami ustvaril lastno lutkovno gledališče, navdihovale pa so jih marionetne predstave poklicnega Mestnega lutkovnega gledališča v Ljubljani. Potem se je Majaron pridružil »tečajnikom« marionetne animacije in tako vstopil v svetove lutkovnega ustvarjanja in se predajal neskončnim pogovorom o tej zvrsti umetnosti z mojstrom Jožetom Pengovom in njegovimi sodelavci. Očaranost z iluzijo je stkala trdno in prijateljsko vez med učitelji in učenci. Čez celotno knjigo ob nizanju dokumentiranih pripovedi in navedkov ob dodatnem izobraževanju v Pragi ob glasbi (na Akademiji lepih umetnosti) in na katedri za lutkarstvo vse bolj prepoznava pomen in zahteve lutkovnega ustvarjanja. Spozna, da mora svoje znanje o pomenu lutke posredovati tudi mlajšim generacijam, tako nastane nova zveza med učiteljem (Majaronom) in učenci in se ohranja vse do današnjih dni.

Nisem recenzentka ali uradni kritik za pisanje knjižnih ocen, vendar mimo nastajanja knjige Edija Majarona Vera v lutko in njenega historiata skorajda ne moremo, saj ni izšla v slovenskem jeziku pri kateri od večjih ali manjših slovenskih založb ali pri specializiranih knjižnih založbah ali zavodih. Žal, a vendarle to za slovenske razmere ni prav nič nenavadnega, saj so kriteriji za izbor objavljanja strokovne literature tudi precej nenavadni, predvsem pri izboru snovi in avtorjev, in odvisni celo od osebnih naklonjenosti urednikov avtorjem besedil.

Če samo navedem enega izmed svojih starejših dnevniških zapisov o samoprevpraševanju nekega gledališkega detajla o tem, »kaj je lutkovna izpoved, je umetnost, je teorija, je znanost, je raziskovanje?!«, lahko o Majaronovi knjigi zapišem: »Ja, je misel. Je izpoved in izpovedovanje. Je pisanje in videnje. Je doumevanje nedoumljivega. Je izrekanje skoraj neizrekljivega. Je skoraj nepresežena resničnost gledališkega udejanjanja. Včasih dobra, včasih manj dobra, a nikoli slaba.«

Vse to in še več zapisuje avtor knjige v svojih strokovnih poglavjih, s čustvenimi preletanji in prepletanji spominov na lutkovne ustvarjalce te slovenske in svetovne gledališke umetnostne zvrsti, ki jih je srečeval ali z njimi sodeloval na svoji več desetletij trajajoči umetniški poti.

Zato ta umetnost ni odvisna od trenutka, a vendarle je tudi navdih. Kdaj postane umetnost, je težko ubesediti. A postane. Toda kljub temu je skoraj nevidna, skrita za stenami gledališkega raziskovanja na odru. Vendar se giblje nekje po horizontu, vibrira v ozvezdjih tisočletnih gledaliških snovnih sanj. Ali kot zapiše Majaron v slovenskem povzetku v knjigi: »Ob svojem umetniškem, raziskovalnem in pedagoškem delu so se mi nabirali zapisi, sem in tja tiskani v kakšnem zborniku ali gledališkem programu, nekateri nikoli objavljeni. /…/ Knjiga želi biti skromen prispevek k prepričanju, da je lutkovna umetnost pomemben del kulture vsakega naroda, da si mora izboriti svoje mesto med ostalimi gledališkimi oblikami. /…/ prav lutka lahko izrazi marsikaj, česar z drugimi umetniškimi oblikami ni mogoče, a treba je verjeti v njeno silno moč.«

II.

V preteklem letu 2014 sva se na prehodu iz pomladi v poletje v Slovenskem mladinskem gledališču po zelo dolgem času spet srečala z dr. Milanom Mađarevom, s starim gledališkim znancem – bilo je na festivalu Prelet.

Pripovedovala sva si gledališke »zgodbe« o delu in raziskovanjih, o novostih v svetu gledališča, posebnostih, izjemnih dogodkih in novostih pri najnovejših izidih gledališke literarne, znanstvene ali esejistične literature ter gledaliških uprizoritvah (gledaliških, lutkovnih in različnih scenskouprizoritvenih dogodkih). 

Zagotovo je to gospod, ki s seboj v Slovenijo prinaša veliko informacij in novih pogledov na gledališko ustvarjanje iz njemu bližnjega Beograda ali Novega Sada, Subotice, in pogovor je še bolj zanimiv, če ga opravljaš pri toplem večernem čakanju na izbrano gledališko predstavo, in to v gledališču, ki nosi pečat sodobnega slovenskega gledališča, radikalnega in inovativnega, mladega in izzivalnega, pa se vrača v svoje pokrajine s skušnjo slovenskega gledališča in mu prinaša našo, slovensko teatrsko misel …

In tako je nanesla beseda na prevajanje nove slovenske knjige o (lutkovnem) gledališču, zelo osebno, ki jo je pripravljal v hotenju po popolnosti – da bi vsebina v prevodu prikazala čas in življenje neke dobe lutkovnega gledališča v Sloveniji in njegove odseve v tujini z osebnostmi, ki so pomenile mejnike v življenju lutk z njihovimi ustvarjalci.

V recenziji na zavihku knjige mag. Miroslav Radonjić, teatrolog in direktor Sterijevega pozorja v Novem Sadu, poznavalec evropske gledališke produkcije in teoretične misli, zapiše, da pri tako redko srečni veri v lutko Majaron niti za trenutek ne pozabi na najznamenitejše slovenske in svetovne ustvarjalce – dramske pisatelje, režiserje, lutkarje, kakor tudi ne na najpomembnejše elemente teatrskega dejanja: glasbo, svetlobo, zvok, likovno dramaturgijo predstave … Zato je knjiga mala zgodovina lutkarstva, prepolna pozabljenih dragocenosti.

Tudi mag. Miroslav Miki Radonjić pripada generaciji teatrologov, ki smo na nekdanjem ozemlju skupne države brez meja in miselnih omejitev stremeli za višjo in tehtnejšo kulturno izpoved sodobne gledališke umetnosti. Dopisujem iz njegove recenzije, da lutkovna umetnost s svojimi specifičnostmi razširja scenski govor znakov, saj v sodelovanju z igralcem odpira neskončne možnosti izražanja, za lutko sta potrebni ljubezen in fantazija … ker verjeti v moč lutke, pomeni verjeti v moč umetnosti in ob tem sprejemati umetnost kot obliko očiščenja duše, kot izvor pozitivne energije, kot spiralo duhovnega vzpona … Tako jo pojmuje tudi avtor knjige Edi Majaron.

Zdaj, ko je ta knjiga pred menoj, izpisana v jeziku, ki ga odlikuje tako literarnost kot strokovnost v enaki meri, kot osebna izpoved in zanos v objektivnih razčlenjevanjih časa več kot stotih let slovenskega lutkovnega gledališča s koreninami v stoletju, ki so ga zaznamovali Milan Klemenčič, dr. Niko Kuret, partizansko in revolucionarno gledališče, režiser in lutkar Jože Pengov …, je odpravljena še ena nepremagljiva meja, ki v slovenski zavesti lutkovno umetnost občasno še vedno uvršča med manj pomembne scenske umetnosti.

Kadar mislimo, da o teatrologiji in historiografiji slovenskega lutkarstva vemo že skoraj vse, se izkaže, da so naša vedenja skromnejša in interpretacije bolj površinske, kot bi smele biti. In če bi vedeli več, ne bi bilo kar naprej nekakšnega jadikovanja o tem, da je lutkovno gledališče zapostavljeno. Pravzaprav ni, le veljave mu ne dajejo vselej pravi ljudje. Prav zato je knjiga pomenljivejša tudi zategadelj, ker misli lutkovno umetnost, ker žarči njeno težnjo po totalnem teatru, izžareva družbeno, kulturno in celo metaforično-simbolno izrazno moč lutke in ker snuje metafore za resnično vero v lutkovno umetnost.

Pravo in umetniško lutkovno gledališče v svetu si je vselej prizadevalo za perfekcijo interpretacije v odrski ali scenski upodobitvi.

Pripis: na spletni strani portala slovenskega gledališča SiGledal – Novi Zato. je pri geslu ustvarjalcev objavljena obširna bio- in bibliografija o delu in ustvarjalnosti Edija Majarona, ki bo letos oktobra praznoval 75 let življenja in ki je ob izidu knjige Vera v lutko zapisoval 60 let umetniškega dela.

»Če lutki ne zaupaš z vsem srcem, te bo izdala.«
(Navedek iz: intervju Edija Majarona z Martino Maurič Lazar za SiGledal, 2007, ob prejemu ZDUS-ovega bršljanovega venca za življenjsko delo.) 

/…/
»Spomnimo, da si je prav Lutkovno gledališče Ljubljana vse od časov Jožeta Pengova prizadevalo za perfekcijo interpretacije in zato v zahtevnih lutkovnih postavitvah angažiralo lutkovnega animatorja in igralca interpreta. Četudi so bile take dvojne zasedbe zahtevnejše, so se do začetka 21. stoletja prevesile v prid poklicnim, akademsko ali univerzitetno izobraženim igralcem, ki so se morali naučiti najraznovrstnejših animacijskih lutkovnih postopkov. Tudi zaradi teh dejstev, kot pravi Majaron, je tako v strokovnih kot laičnih krogih slišati grenke opazke, da si lutkovna umetnost pri nas še vedno ni izborila statusa, ki bi bil popolnoma enakovreden drugim gledališkim zvrstem: dramskim, plesnim, gibalnim …«

Edi Majaron

Sprašuje: Martina Maurič Lazar, 9. 9. 2007
Pogovor z Edijem Majaronom
MGL, 12. 10. 2017
Izid knjige Vera v lutko
Mojca Kreft, 9. 7. 2008
Popotovanje: Oder
Mojca Kreft, 27. 11. 2008
Popotovanje: Pesniki