Pia Brezavšček, 20. 4. 2011

O lepoti, o smislu (umetnosti) in drugih (pre)velikih vprašanjih

IZ BLOGA SIGLEDAL – PIA BREZAVŠČEK: »Lepo je to, kar je brez pojma spoznano kot predmet nujnega ugajanja,« piše Immanuel Kant v svoji Kritiki razsodne moči.

Prometej, pokrajina 2 / foto Wonge Bergmann

Jan Fabre, renesančni mož sodobnosti, idealist med cinisti, uporni prometejanski razsvetljenec, mu sledi vsaj v tem, da pod pojmom lepega misli neko občost, intenziteto, ki prizadene, spreminja, se zareže v phisis gledalca in uhaja ubesedljivemu. »Lepo« je več kot estetsko, ki ga Fabre pojmuje kot goli videz. Lepo je tisto »post-lepo«, ki že vsaj od romantike in Baudelaira prestopa mejo ugajanja in lepote in se v vsej svoji brutalnosti končno utelesi v Artaudovi viziji gledališča krutosti.

V Kritiki razsodne moči (1999, ZRC) je Kantova domena razločiti nepojmoven občutek (lepote) od strogo razumskega pri človeku, od njegovih kategorij. Hkrati pa ta specifični vezni člen, ki povezuje Kantovo pojmovanje mišljenja in delovanja, nastopi ravno tu, kjer ga vidi tudi še Fabre: v preseku z moralnim delovanjem. V tem kurator letošnjega festivala Exodos ostaja še, kakor priznava sam, velik idealist. Vernik v presežno vrednost umetnosti, ki naj spreminja svet: »Umetnost mora spodbuditi ljudi, da razmišljajo, diskutirajo, protestirajo, redefinirajo in na novo izumljajo vrednote. To je naloga umetnosti.«

Fabre je poklicni sanjač, ki mu celo še družba nekoliko načetega zdravja »plačuje, da sanja«. Je zadnja usedlina vsega žlahtnega zgodovine »umetnika« – homo universalis, genij. Fabre je – kakor je, s parafrazo Groysa, naslovil umetniku posvečeno knjigo Emil Hrvatin (Janez Janša) – celostna umetnina. Lepota pri Fabru še kaplja skozi rane. Umetniške zareze mesarijo monotono pozabljenje živosti, vitalnosti, telesa in razprejo pahljačo njegovih zmožnosti in prostor rojstva novega duhovnega telesa, kakor bi rekel umetnik. V tem smislu so Fabrove predstave vse prej kot sanje – so ravno vzdramljenje iz sanj, v kolikor so sanje po Gillesu Deleuzeu še na strani sodbe, ki ohromljuje.

Pa je ta dionizična pijanost odra in umetnosti resnično že dovolj? Mar lepota nikoli ne odteče, četudi skozi rane? So njeni viri res neizčrpni in njeni tokovi in naše potrebe nespremenljivi? Kam morajo udarjati umetniški valovi, lahko še imajo rušilno (revolucionarno) naravo? Je sploh dobro, da jo imajo? Ni bolje, da so mirna gladina, v kateri se marsikaj slika in svetlika, če se le ozremo? Je umetnost/lepo danes res še mogoče razločiti od pojmovnega v Kantovem smislu in se zanašati na nek »skupnostni čut«? Zakaj pa bi izločili »irokeškega sačema, ki so mu v Parizu najbolj všeč gostilne s pečenim mesom« (Kant, Kritika razsodne moči str. 44)? Zakaj bi razločevali interesno (=pečeno meso) od brezinteresnega (=lepota), ko pa dobro vemo, da je celo konzumpcija umetnosti danes pri nekaterih (od nas) način proizvajanja ugodja, pa čeprav pod pretvezo, da gre za neko višjo, boljšo in pomembnejšo, »brezinteresno«, občeveljavno dejavnost, celo resnico?

Seveda na tem mestu ne relativiziram vrednosti umetnosti, seveda je v posameznikovi strukturi ta lahko zelo resnična, če najde pri njem to mesto. Nikakor pa ne more predstavljati enake vrednosti za slehernika. Obče lepote ni. Kant se je tu zmotil. A lepota je. Tu ima Fabre, čeprav kot »vernik«, partikularist, prav. Lepota je korespondenca, je sozvočje telesa in drugega telesa – telesa gledališke predstave, na primer. Telo pa ni ločeno od duha, mesenosti telesa se ne da odreti do njegove duhovnosti, kot to želi storiti Fabre v svojih skulpturah. Tudi Deleuze-Artaudovo »telo brez organov« ni duhovno telo. Je novo, osvobojeno telo, ki je preseglo dualizem telesa in duha. Je kri, ki teče po miselnih kanalih, in je misel, ki naseljuje žile. Tako telo ni doma samo na odru. Niti ne samo v umetnosti. Vsak od nas ga že ima, četudi ga ne bo nikoli dosegel, kot razlagata Deleuze in Guattari v Tisoč platojih. Fabre, ta anahronistična podoba umetnika, ki ravno zaradi svoje velike vere in megalomanskosti danes še toliko bolj učinkuje, ponuja nekaj take omame za nekatera naša telesa. Danes, 200 let po Kantu, celo ni bogokletno tako brez-pojmovnega oziroma čez-pojmovnega približevati pojmu, če to le pomaga in ustreza našemu specifičnemu telesu-umu.

Revizija nočne beležke: Lepota je. Čeprav ne obča. Umetnost ima smisel. Čeprav le za nekatere. Druga vprašanja – ostajajo.

Blog SiGledal
Pia Brezavšček, 12. 4. 2011
Kdo bo tebe ljubil, sodobni ples?
Anja Roter, SiGledal, 15. 4. 2011
17. Exodos: Dajmo!
Nika Arhar, SiGledal, 18. 4. 2011
»Umetniki moramo biti preroški in drzni«
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Prometej, pokrajina 2
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Viva Mandić
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Oblečeno Slečeno
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Balkanske sanje
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Pogovor z umetnikom
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Normalno
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Serija
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Bug's
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Mala nočna srečanja 3
Festival Exodos, 21. 4. 2011
Danes na Exodosu: Kost
Festival Exodos, 21. 4. 2011
Danes na Exodosu: Pljuvaj & Ljubezenska zgodba
Festival Exodos, 21. 4. 2011
Danes na Exodosu: Srh
Festival Exodos, 21. 4. 2011
Danes na Exodosu: Škrlatna
Festival Exodos, 21. 4. 2011
Danes na Exodosu: I-on
Nika Arhar, SiGledal, 22. 4. 2011
Infrastruktura ustvarjalcem omogoča delo in razvoj
Festival Exodos, 22. 4. 2011
Danes na Exodosu: Zgodbe o telesu: MOVE-AS
Festival Exodos, 22. 4. 2011
Danes na Exodosu: On
Festival Exodos, 22. 4. 2011
Danes na Exodosu: Si osamljen nocoj?
Festival Exodos, 22. 4. 2011
Danes na Exodosu: Bila bi palma
Festival Exodos, 23. 4. 2011
Danes na Exodosu: Prihodniki
Festival Exodos, 23. 4. 2011
Danes na Exodosu: Zdaj sem /skoraj 6/
Festival Exodos, 23. 4. 2011
Danes na Exodosu: Vznemirljivost vsega tega
Festival Exodos, 23. 4. 2011
Danes na Exodosu: Supergabriela
Festival Exodos, 23. 4. 2011
Danes na Exodosu: Praktične raziskave
Katja Čičigoj, 28. 4. 2011
Ugodje - najbolj antiestetski afekt
Nika Arhar, SiGledal, 27. 4. 2011
Šesta edicija Balkanske plesne platforme v zadregi
Nika Leskovšek, SiGledal, 28. 4. 2011
To je Jan Fabre, kot je bilo pričakovano in predvidevano
Nika Arhar, SiGledal, 3. 5. 2011
»Zaupam ljudem v prostoru, ki delajo stvari«
Nika Leskovšek, SiGledal, 4. 5. 2011
Exodos in vznemirljivost vsega tega
Pia Brezavšček, Sigledal (kritika), Lena Gregorčič, Sigledal (replike), 25. 10. 2010
Ko je bila komedija mrtva?