Festival Teden Slovenske drame (TSD) je zato leta 2002 začel s prakso mednarodnih gostovanj uprizoritev slovenskih dramskih besedil, ki naj bi kazala celostnejšo sliko stanja slovenske dramatike, kakor je prek odra zrcaljena tudi izven nacionalnih meja.
Prav je omeniti, da je festival TSD, ki je bil od vsega začetka tudi v okviru države Jugoslavije jezikovno in etnično naravnan izključno na slovensko dramatiko, med leti 1981 in 1992 redno gostil uprizoritve dramatikov slovenske jezikovne provenience, ki so se jih lotili v bratskih republikah. Uprizoritve slovenskih dramatikov gledališč iz Sarajeva, Banja Luke, Varaždina, Skopja, Beograda, Reke, Zagreba in Bitole so se v tem desetletju redno vrstile na TSD, pri čemer so izstopale uprizoritve besedil Rudija Šelige, ki je bil uprizarjan kar petkrat, zvrstili sta se tudi dve postavitvi Cankarja, po enkrat pa nekatere drame slovenskih dramatikov, na primer Dušana Jovanovića in Petra Božiča. Čeprav transetnična in transjezikovna, pa to še niso bila mednarodna gostovanja (z izjemo zadnje Varaždinske uprizoritve Hiengove Burleske o Grku leta 1992, ki pa je potekala še v isti tradiciji). Prav tako je potrebno poudariti, da je bila fluidnost kulturnih vsebin znotraj Jugoslavije precejšnja.
Nova nacionalna država in vojne razmere na Balkanu so po eni strani prisilno, po drugi strani tudi ideološko za deset let prekinile povezave z jugoslovanskimi gledališči. Počasi je TSD v povezavi z drugimi reformami festivala vzpostavil tudi (tokrat zares) mednarodni program, ki je stekel leta 2002 in se ni osredotočal le na sosednje države, ampak je iskal povezave celo transkontinentalno. Nova tradicija se je začela z uprizoritvijo drame Vladimir Matjaža Zupančiča teatra iz Luksemburga. Zanimivo je, da to besedilo gostuje tudi letos, tokrat v izvedbi Gledališke akademije Ljuben Grojs iz Sofije. Drugi izvajani avtor prvega leta je bil Evald Flisar s svojim Kaj pa Leonardo? v izvedbi Gledališča Zorana Radmilovića iz Zaječarja. Oba slovenska avtorja, ki sta nastopila v prvi ediciji festivala z mednarodnimi gostovanji, sta zanimivo ravno tudi avtorja, ki sta se vsa leta največkrat pojavljala in ju torej (tako sklepamo) izven slovenskih meja najbolj uprizarjajo. V desetih letih je bilo namreč na mednarodni program povabljenih kar devet različnih uprizoritev po Flisarjevih dramskih predlogah in šest po Zupančičevih. Drugi avtorji so se na TSD v izvedbi tujih gledališč predstavili samo po enkrat ali dvakrat.
Oba avtorja izpostavljata, da se promocija slovenske dramatike ne dogaja kar samodejno in da so strategije za njeno promocijo v Sloveniji nikakršne. Vsak od omenjenih avtorjev pa ima svoje strategije, s katerimi poskrbi za distribucijo svojih del v mednarodni prostor. Kvaliteta naj bi se sicer najbolje oglaševala sama, a zaradi specifike besedil, ki jih omejuje jezikovna bariera, je najprej pomemben dober prevod, kar poudarja tudi Zupančič v intervjuju z Niko Arhar. Zato so pomembne knjižne in revijalne objave v tujini, pri čemer je pri Zupančiču ključno vlogo odigrala objava v poljski reviji Dialog, zaradi katere so potem njegove drame v naslednji sezoni na Poljskem doživele kar tri premiere. Zupančič poudarja vlogo neformalnega mreženja na festivalih, ki s pospeševanjem pretoka informacij poganja evropski gledališki sistem. Tu pa seveda ne moremo mimo dejstva, da je tak sistem prodora v tujino za segment mlajših in še ne uveljavljenih ustvarjalcev brez referenc in brez priložnosti za udeležbe na festivalih težji.
Evald Flisar je verjetno najbolj uprizarjan slovenski dramatik v tujini. Gre za v tujini izredno prevajanega avtorja – njegov drame so prevedene v več kot deset svetovnih jezikov, uprizarjane pa so bile že domala na vseh kontinentih. Tudi sam je že večkrat priznal, da se drame ne prodajajo same. Veliko zaslug za distribucijo njegovega dramskega dela ima londonska agentka Sandra Moriss, ki skrbi za promocijo in pogoje uprizarjanja del. Sedem Flisarjevih dram je izšlo pri pomembni newyorški založbi Texture Press pod naslovom Collected Plays, Vol. 1, kar avtorju izredno pomaga pri prepoznavnosti. Na TSD so do danes gostovale inscenacije njegovih dram iz Srbije, Egipta, Japonske (Gledališče sončevega mrka, ki letos napovedani ponovni prihod zaradi katastrofalnih dogodkov na Japonskem žal odpoveduje). Že trikrat pa je gostovalo graško gledališče Theater im Keller, s katerim Flisar kontinuirano sodeluje in je pri njih že pravi hišni avtor. V pogovoru z Ano Perne v Dramosledu pred dvema letoma je povedal tudi, da večkrat piše nova dramska besedila po naročilu gledališč, ki so že uprizorila kakšno njegovo delo. Flisar torej prisega na sistem promocije z agentom, kar je pri nas precej osamljen primer, a vsaj če pogledamo rezultate te promocije, ki kažejo na (za slovenske razmere) ogromno količino uprizarjanja po celem svetu, zelo uspešen.
A to sta dve izjemi, ki samo potrjujeta pravilo izredno slabe distribucije slovenske dramatike. Verjetno je slaba promocija slovenske dramatike, ne pa nujno njena slaba kvaliteta, tista, ki spodbuja dejstvo, da v mednarodnem programu na TSD gledamo vedno iste avtorje celo istih gledališč. Zupančič na tem mestu poudarja tudi odsotnost vsake tradicije uprizarjanja slovenskih dramatikov, kar jo izloča iz diapazona izbir. Gledališke hiše imajo namreč vsako leto na voljo izbor iz celotne zgodovine dramatike in ogromno bero mednarodno že uveljavljenih sodobnih avtorjev, zato je prodor na repertoarje vedno težaven in včasih kljub kvaliteti zaradi ogromne bere nekateri sicer kvalitetni avtorji težje pridejo predvsem do svoje prve uprizoritve.
Prvi večji korak k promociji slovenske dramatike je bil storjen leta 2009, ko je Prešernovo gledališče Kranj v sodelovanju z založbo Zelolepo začelo izdajati dvojezične slovensko-angleške edicije dramskih besedil Grumovih nagrajencev. Načrt je izdati vse dozdajšnje nagrajence v štirinajstih knjigah, čeprav za enkrat številka stoji pri dveh izdajah pred kratkim, od leta 2006 nagrajenih del, tretja pa bo izšla v času letošnjega festivala. Na letošnjem TSD bo predstavljena tudi zbirka petih dram Dragice Potočnjak Drame, ki je sicer tudi že v tujini prevajana dramatičarka in prva ženska (2007!) Grumova nagrajenka.
Iz splošnega zatišja izdajanja, pa tudi raznolikosti praks pisanja v slovenskem prostoru vsekakor izstopa umetniška skupina Preglej, ki od nedavnega deluje pod okriljem Kulturnega društva Integrali. Izjemno vitalen kolektiv predstavnikov vseh generacij prisega na nove pristope k pisanju, na sodelovanja, javna branja, nadgrajevanje v dialogu. Pomembne so tudi njihove mednarodne izmenjave. Kot plod take izmenjave dramatike z New Yorkom je kot posebna izdaja revije Mentor izšla dvojezična zbirka dramskih besedil treh ameriških in treh slovenskih avtoric in avtorjev. V kratkem času, odkar skupina pod umetniškim vodstvom deluje v okviru Kulturnega društva Integrali, so izdali tudi dvojezično knjižico kratkih besedil za oder, ki so nastala kot reakcija na predlog sprememb zakona o družini pod naslovom Zakon, 3. dejanje. Pod okriljem društva pa je izšlo tudi dvojezično novo dramsko besedilo PeteReSSmana Ljubljana–Gospa Sveta, morda najbolj inovativno delo v sodobni slovenski dramatiki, ki je letos kandidiralo za Grumovo nagrado, a ni bilo niti nominirano. Integrali tako izvajajo pri nas, poleg monografskih izdaj in samozaložništva, zelo redko prakso (dvojezičnega) izdajanja besedil, ki jih Grumova nagrada, ki ni nujno edini pokazatelj kvalitete, prezre.
Slovenska besedila se v prevodu včasih izdaja celo prej na tujo kot državno pobudo. Tak primer bo letošnji festival Nove drame v Bratislavi, ki se vsako leto v Fokusu osredotoči na eno evropsko državo. V tem okviru bo maja letos izšla knjiga treh slovenskih dramskih besedil najbolj pomembnih slovenskih avtorjev treh generacij – Dušana Jovanovića, Matjaža Zupančiča in Simone Semenič. Na festivalu bodo slovenski teksti tudi bralno uprizorjeni in pospremljeni s pogovori in predavanjem Blaža Lukana. Tak mednarodni fokus vsako leto v slovaški gledališki prostor pripelje ogromno novih zamisli, ki plemenitijo njihovo ustvarjalnost. Vredno se jim zdi ne le izvažati, ampak nove ideje v dramatiki tudi uvažati. To je vsekakor praksa, ki jo pri nas pogrešamo, ta pogrešek pa se najbrž pozna tudi pri slovenski dramski ustvarjalnosti in inovativnosti.
Verjetno tiha, bolj podtalna in neuradna promocija slovenske dramatike vsaj na festivalskih dogodkih ves čas poteka, ni pa to glasna metoda oglaševanja in trženja s pomočjo agentov – kar morda niti ni tako slabo, saj kaže na to, da umetniško delo le stežka obravnavamo povsem enako kot druge tržne proizvode. To pa ne sme biti ovira, zaradi katere bi prekinili in zmanjševali dejavnost izdajanja in prevajanja slovenskih dramskih del. To kratkoročno morda ni profitna dejavnost, saj trg za dramatiko med bralci resda ni največji, a je izredno pomembna, saj omogoča širok vpogled v slovensko dramsko ustvarjalnost in jo s transparentnostjo in različnimi odzivi tudi bogati. Hkrati pa dvojezične izdaje omogočajo organski prodor na mednarodni gledališki trg. Tudi ta vse prevečkrat podleže zgolj dobremu piaru ali pa nepotističnim ali drugačnim oportunističnim povezavam, saj je to lažje kot dejanska branja in selekcije ogromnega števila dramskih besedil. V kolikor ne podležemo cinizmu in še vedno verjamemo v kvaliteto, ki se promovira sama, pa ji moramo to vsaj omogočiti. To naj ne bo zgolj dejavnost malih društev, ki že tako komaj preživijo, ampak ena izmed najbolj pomembnih nalog v kulturi na državni ravni. Saj mora najprej država slovenski dramatiki izdati zaupnico, da bo ta sploh lahko prodrla na mednarodni trg. To pa naj bi bil interes države kot zibelke kulture nekega naroda – ravno tako kot interes vsake dobre matere.
Prav je omeniti, da je festival TSD, ki je bil od vsega začetka tudi v okviru države Jugoslavije jezikovno in etnično naravnan izključno na slovensko dramatiko, med leti 1981 in 1992 redno gostil uprizoritve dramatikov slovenske jezikovne provenience, ki so se jih lotili v bratskih republikah. Uprizoritve slovenskih dramatikov gledališč iz Sarajeva, Banja Luke, Varaždina, Skopja, Beograda, Reke, Zagreba in Bitole so se v tem desetletju redno vrstile na TSD, pri čemer so izstopale uprizoritve besedil Rudija Šelige, ki je bil uprizarjan kar petkrat, zvrstili sta se tudi dve postavitvi Cankarja, po enkrat pa nekatere drame slovenskih dramatikov, na primer Dušana Jovanovića in Petra Božiča. Čeprav transetnična in transjezikovna, pa to še niso bila mednarodna gostovanja (z izjemo zadnje Varaždinske uprizoritve Hiengove Burleske o Grku leta 1992, ki pa je potekala še v isti tradiciji). Prav tako je potrebno poudariti, da je bila fluidnost kulturnih vsebin znotraj Jugoslavije precejšnja.
Nova nacionalna država in vojne razmere na Balkanu so po eni strani prisilno, po drugi strani tudi ideološko za deset let prekinile povezave z jugoslovanskimi gledališči. Počasi je TSD v povezavi z drugimi reformami festivala vzpostavil tudi (tokrat zares) mednarodni program, ki je stekel leta 2002 in se ni osredotočal le na sosednje države, ampak je iskal povezave celo transkontinentalno. Nova tradicija se je začela z uprizoritvijo drame Vladimir Matjaža Zupančiča teatra iz Luksemburga. Zanimivo je, da to besedilo gostuje tudi letos, tokrat v izvedbi Gledališke akademije Ljuben Grojs iz Sofije. Drugi izvajani avtor prvega leta je bil Evald Flisar s svojim Kaj pa Leonardo? v izvedbi Gledališča Zorana Radmilovića iz Zaječarja. Oba slovenska avtorja, ki sta nastopila v prvi ediciji festivala z mednarodnimi gostovanji, sta zanimivo ravno tudi avtorja, ki sta se vsa leta največkrat pojavljala in ju torej (tako sklepamo) izven slovenskih meja najbolj uprizarjajo. V desetih letih je bilo namreč na mednarodni program povabljenih kar devet različnih uprizoritev po Flisarjevih dramskih predlogah in šest po Zupančičevih. Drugi avtorji so se na TSD v izvedbi tujih gledališč predstavili samo po enkrat ali dvakrat.
Oba avtorja izpostavljata, da se promocija slovenske dramatike ne dogaja kar samodejno in da so strategije za njeno promocijo v Sloveniji nikakršne. Vsak od omenjenih avtorjev pa ima svoje strategije, s katerimi poskrbi za distribucijo svojih del v mednarodni prostor. Kvaliteta naj bi se sicer najbolje oglaševala sama, a zaradi specifike besedil, ki jih omejuje jezikovna bariera, je najprej pomemben dober prevod, kar poudarja tudi Zupančič v intervjuju z Niko Arhar. Zato so pomembne knjižne in revijalne objave v tujini, pri čemer je pri Zupančiču ključno vlogo odigrala objava v poljski reviji Dialog, zaradi katere so potem njegove drame v naslednji sezoni na Poljskem doživele kar tri premiere. Zupančič poudarja vlogo neformalnega mreženja na festivalih, ki s pospeševanjem pretoka informacij poganja evropski gledališki sistem. Tu pa seveda ne moremo mimo dejstva, da je tak sistem prodora v tujino za segment mlajših in še ne uveljavljenih ustvarjalcev brez referenc in brez priložnosti za udeležbe na festivalih težji.
Evald Flisar je verjetno najbolj uprizarjan slovenski dramatik v tujini. Gre za v tujini izredno prevajanega avtorja – njegov drame so prevedene v več kot deset svetovnih jezikov, uprizarjane pa so bile že domala na vseh kontinentih. Tudi sam je že večkrat priznal, da se drame ne prodajajo same. Veliko zaslug za distribucijo njegovega dramskega dela ima londonska agentka Sandra Moriss, ki skrbi za promocijo in pogoje uprizarjanja del. Sedem Flisarjevih dram je izšlo pri pomembni newyorški založbi Texture Press pod naslovom Collected Plays, Vol. 1, kar avtorju izredno pomaga pri prepoznavnosti. Na TSD so do danes gostovale inscenacije njegovih dram iz Srbije, Egipta, Japonske (Gledališče sončevega mrka, ki letos napovedani ponovni prihod zaradi katastrofalnih dogodkov na Japonskem žal odpoveduje). Že trikrat pa je gostovalo graško gledališče Theater im Keller, s katerim Flisar kontinuirano sodeluje in je pri njih že pravi hišni avtor. V pogovoru z Ano Perne v Dramosledu pred dvema letoma je povedal tudi, da večkrat piše nova dramska besedila po naročilu gledališč, ki so že uprizorila kakšno njegovo delo. Flisar torej prisega na sistem promocije z agentom, kar je pri nas precej osamljen primer, a vsaj če pogledamo rezultate te promocije, ki kažejo na (za slovenske razmere) ogromno količino uprizarjanja po celem svetu, zelo uspešen.
A to sta dve izjemi, ki samo potrjujeta pravilo izredno slabe distribucije slovenske dramatike. Verjetno je slaba promocija slovenske dramatike, ne pa nujno njena slaba kvaliteta, tista, ki spodbuja dejstvo, da v mednarodnem programu na TSD gledamo vedno iste avtorje celo istih gledališč. Zupančič na tem mestu poudarja tudi odsotnost vsake tradicije uprizarjanja slovenskih dramatikov, kar jo izloča iz diapazona izbir. Gledališke hiše imajo namreč vsako leto na voljo izbor iz celotne zgodovine dramatike in ogromno bero mednarodno že uveljavljenih sodobnih avtorjev, zato je prodor na repertoarje vedno težaven in včasih kljub kvaliteti zaradi ogromne bere nekateri sicer kvalitetni avtorji težje pridejo predvsem do svoje prve uprizoritve.
Prvi večji korak k promociji slovenske dramatike je bil storjen leta 2009, ko je Prešernovo gledališče Kranj v sodelovanju z založbo Zelolepo začelo izdajati dvojezične slovensko-angleške edicije dramskih besedil Grumovih nagrajencev. Načrt je izdati vse dozdajšnje nagrajence v štirinajstih knjigah, čeprav za enkrat številka stoji pri dveh izdajah pred kratkim, od leta 2006 nagrajenih del, tretja pa bo izšla v času letošnjega festivala. Na letošnjem TSD bo predstavljena tudi zbirka petih dram Dragice Potočnjak Drame, ki je sicer tudi že v tujini prevajana dramatičarka in prva ženska (2007!) Grumova nagrajenka.
Iz splošnega zatišja izdajanja, pa tudi raznolikosti praks pisanja v slovenskem prostoru vsekakor izstopa umetniška skupina Preglej, ki od nedavnega deluje pod okriljem Kulturnega društva Integrali. Izjemno vitalen kolektiv predstavnikov vseh generacij prisega na nove pristope k pisanju, na sodelovanja, javna branja, nadgrajevanje v dialogu. Pomembne so tudi njihove mednarodne izmenjave. Kot plod take izmenjave dramatike z New Yorkom je kot posebna izdaja revije Mentor izšla dvojezična zbirka dramskih besedil treh ameriških in treh slovenskih avtoric in avtorjev. V kratkem času, odkar skupina pod umetniškim vodstvom deluje v okviru Kulturnega društva Integrali, so izdali tudi dvojezično knjižico kratkih besedil za oder, ki so nastala kot reakcija na predlog sprememb zakona o družini pod naslovom Zakon, 3. dejanje. Pod okriljem društva pa je izšlo tudi dvojezično novo dramsko besedilo PeteReSSmana Ljubljana–Gospa Sveta, morda najbolj inovativno delo v sodobni slovenski dramatiki, ki je letos kandidiralo za Grumovo nagrado, a ni bilo niti nominirano. Integrali tako izvajajo pri nas, poleg monografskih izdaj in samozaložništva, zelo redko prakso (dvojezičnega) izdajanja besedil, ki jih Grumova nagrada, ki ni nujno edini pokazatelj kvalitete, prezre.
Slovenska besedila se v prevodu včasih izdaja celo prej na tujo kot državno pobudo. Tak primer bo letošnji festival Nove drame v Bratislavi, ki se vsako leto v Fokusu osredotoči na eno evropsko državo. V tem okviru bo maja letos izšla knjiga treh slovenskih dramskih besedil najbolj pomembnih slovenskih avtorjev treh generacij – Dušana Jovanovića, Matjaža Zupančiča in Simone Semenič. Na festivalu bodo slovenski teksti tudi bralno uprizorjeni in pospremljeni s pogovori in predavanjem Blaža Lukana. Tak mednarodni fokus vsako leto v slovaški gledališki prostor pripelje ogromno novih zamisli, ki plemenitijo njihovo ustvarjalnost. Vredno se jim zdi ne le izvažati, ampak nove ideje v dramatiki tudi uvažati. To je vsekakor praksa, ki jo pri nas pogrešamo, ta pogrešek pa se najbrž pozna tudi pri slovenski dramski ustvarjalnosti in inovativnosti.
Verjetno tiha, bolj podtalna in neuradna promocija slovenske dramatike vsaj na festivalskih dogodkih ves čas poteka, ni pa to glasna metoda oglaševanja in trženja s pomočjo agentov – kar morda niti ni tako slabo, saj kaže na to, da umetniško delo le stežka obravnavamo povsem enako kot druge tržne proizvode. To pa ne sme biti ovira, zaradi katere bi prekinili in zmanjševali dejavnost izdajanja in prevajanja slovenskih dramskih del. To kratkoročno morda ni profitna dejavnost, saj trg za dramatiko med bralci resda ni največji, a je izredno pomembna, saj omogoča širok vpogled v slovensko dramsko ustvarjalnost in jo s transparentnostjo in različnimi odzivi tudi bogati. Hkrati pa dvojezične izdaje omogočajo organski prodor na mednarodni gledališki trg. Tudi ta vse prevečkrat podleže zgolj dobremu piaru ali pa nepotističnim ali drugačnim oportunističnim povezavam, saj je to lažje kot dejanska branja in selekcije ogromnega števila dramskih besedil. V kolikor ne podležemo cinizmu in še vedno verjamemo v kvaliteto, ki se promovira sama, pa ji moramo to vsaj omogočiti. To naj ne bo zgolj dejavnost malih društev, ki že tako komaj preživijo, ampak ena izmed najbolj pomembnih nalog v kulturi na državni ravni. Saj mora najprej država slovenski dramatiki izdati zaupnico, da bo ta sploh lahko prodrla na mednarodni trg. To pa naj bi bil interes države kot zibelke kulture nekega naroda – ravno tako kot interes vsake dobre matere.