O naših vsakdanjih fašizmih ali Ko izključevalnost preraste komičnost

Humor prav lahko ostane zgolj na nivoju plehke zabave za množice (status quo), ni pa več tista distanca, tiso prazno mesto, v katerega nas posrka smeh. Šele ko se znajdemo na tem mestu, ko se ga čisto telesno (smeh je bistveno telesna kategorija) ovemo, lahko lociramo lastno pozicijo v tej družbeni strukturi, ki nam omogoča kritičen pogled in posledično lastno repozicioniranje.

Največja tragika komedije je, da izgublja svoj emancipatorni potencial in zgolj ohranja status quo tako, da izrablja poceni trike, gole prazne mehanizme za proizvajanje smeha. Bistvo smeha pa je ravno kategorija svobode, moč prodora čez ustaljene vzorce obnašanja. To se po Henriju Bergsonu, kakor o tem piše v svojem Eseju o smehu, zgodi tako, da zaznamo avtomatizem tam, kjer naj bi bila bistvena organskost. Že kar tragikomično je torej, da sama komedija, ki naj bi bila najbolj živa tvorba, postane tovrstna mehaničnost.

Miklavž Komelj v svoji pesmi zapiše tole: ... Vsi se smejejo./ Nekim šalam./ Ravno to: katerim/ šalam se nenadoma spontano / smejejo! / In katerim se nenadoma / ne smeje nihče! / Tega ne morem / preslišati. / In kdo v tem primeru sestavlja skupino Vsi / In kdo v tem primeru sestavlja skupino Nihče! / Ne, ne mislim, da je prišlo/ do spremembe./ Nihče ni prišel./ Nihče ne pride./ Ne, ne mislim, da se je zgodil/ preobrat./ Prišel je fašizem.

Boris Kobal v intervjuju z Niko Arhar pravi, da je fašizem tam, kjer je za potrditev legitimitete lastnega smeha potrebno pogledati, če se smeji nadrejeni. A fašistoidna je tudi že okoliščina, ki jo omenja Komelj, ko pravi, da se ljudje določenim šalam smejijo spontano. Oblast namreč ni več, kot nekoč, pozicionirana točkovno in hierarhično. Biooblast sega v najmanjše pore družbenosti, v tiste sfere, ki jih imamo za povsem zasebne. Oblast prodira od znotraj, vzbrsti takorekoč avtonomno, na način, ki bi ga morda lahko celo zamešali s svobodno voljo. Ravno spontanost (smeha) je še najbolj fašistoiden faktor, saj je kot taka zelo težko detektirana in razločena od prave svobode in spontanosti. Konzervativna in fašistoidna kategorija je hitro vsaka tista, ki se nam zdi najbolj nedolžna – npr. smeh zaradi smeha, smeh, ki nam pomaha pozabiti recesijo, tegobe, hkrati pa afirmira v družbi prisotne stereotipe, seksizme, izkrivljene hierarhje vrednot itd.

Ko prodre take vrste podtalni fašizem, smeh in brezskrbnost trajata zelo dolgo, skoraj do zadnjega. Potem pa pride trenutek, ko smeh v hipu otrpne na ustnicah, tako tistim, ki so se smejali, kot tistim, katerim so se smejali. Fašizem ni preobrat, kot pravi Komelj, ampak vznik iz podtalja, kjer je v naši družbi vseskozi prisoten. Fašizem je nemožnost smeha, saj ne premore avtoironije, podrejeni pa so preveč zaprepadeni nad to nemožnostjo avtodetekcije lastnega fašizma vladajočih, da bi se lahko smejali.

Taki vzniki (prihodi fašizma, ki izničuje vsako možnost smeha), ki iz fašistoidnosti zgolj v možnosti vstopijo v realnost, se dogajajo. In niti ne tako redko in niti ne tako daleč. Eden se je zgodil v primeru imenovanja/neimenovanja Ivane Djilas v Prešernovem gledališču Kranj. Mestni svet se je pod pretvezo navodil Upravnega sodišča, ki pa je ugotovilo zgolj formalne pomanjkljivosti pri imenovanju Ivane Djilas za direktorico PG Kranj, na lastno roko odločil (mimogrede, med imenovanjem in tožbo se je svet zaradi volitev zamenjal) nonšalantno ponovno razpisati mesto za direktorja. Da Ivana Djilas ne bo ponovno kandidirala, saj se v pravi lokalpatriotski maniri govori tudi o tem, da niti ni »Kranjčanka«, je iz stališča človekovega dostojanstva prav lahko razumeti. Celo več, je mlada ženska, niti ne po rodu Slovenka in niti ni opredeljena za kakšno politično opcijo. Izbrati bolj neprimerno kandidatko bi bilo v tem čistem avtohtonem slovenceljskem malem mestu torej težko. Očiten lapsus torej, ki ga bodo vsi razumeli, in ko bomo postavili Našega politično kompetentnega (glej 'skorumpiranega') človeka (tj.  m.  sp.), tudi pozabili, saj bomo pod takšno oblastjo v deželici na sončni strani Alp lahko srečno živeli do konca svojih dni.

To je bila ironija. Ampak smeje se pa najbrž ne več nihče.