Takšna umeščenost je za BPP novost, vključuje pa glede na prejšnje izvedbe (tudi) predrugačen koncept izbire predstav, ki se nedvomno kaže tudi v izvedbi in rezultira v nekaterih nejasnostih glede koncepta izbora in umeščenosti platforme, postavlja v dvomljivo luč pogled na predstavljena dela in podčrtava nujo po evaluaciji platforme in premislek o njenem nadaljnjem razvoju ter morebitnem preoblikovanju, kar sicer prepoznavajo tudi partnerji platforme.
Ob besedah direktorice Festivala Exodos Nataše Zavolovšek glede gostovanja BPP v okviru Exodosa, ki poudarjajo idejo, da »V evropskost festivala zarežemo s fokusom na nekaj neevropskega …« (in pustimo ob strani samo postavitev meje), se namreč zdi, da se je Balkanska plesna platforma oz. njeni organizatorji ujeli v past »balkanske podrejenosti« »evropskemu« – zahodnoevropskemu – po samopostavitvi na vrh hierarhičnosti postavljenemu plesnemu pogledu.
Izbor predstav, ki so ga prejšnja leta v celoti pripravili zastopniki partnerjev BPP, je letos zaznamoval Jan Fabre, tudi kurator Exodosa, ki je izbiral med 50-imi (izmed približno 170 prijavljenih predstav) s strani partnerjev BPP preselekcioniranimi predstavami. In če je Fabre glede selekcije za Exodos formuliral poudarek na fizičnem, erotičnem in duhovnem telesu ter vabil umetnike, katerih dela spoštuje, ter je za izbor predstav za BPP navedel drugačno metodo – raznolikost kriterijev glede na posamezno predstavo –, je Fabrov osrednji fokus še vedno opazen. Kot prvo smo lahko zadržani do centralnega telesnega prevpraševanja, še posebej ob tem, da Manolescu izpostavlja količino ustvarjalcev, ki se ukvarjajo s telesom, njegovo reprezentacijo in prevpraševanjem, pri tem pa sledijo plesnim raziskavam, ki so se drugod (na zahodu) dogajale že pred leti. Če je torej »zahod« telo že pustil za sabo oz. ga sedaj uporablja in deluje z njim na drugačne načine, se je telo izkazalo kot element, ki ga z zamudo odkrivajo balkanski ustvarjalci. S samim dejstvom seveda ni nič narobe; očitne razloge lahko najdemo ravno tam, kjer je vzniknila potreba po BPP: pomanjkljiva infrastruktura balkanskega geografskega območja, slabi pogoji za razvoj sodobnega plesa, šibka mobilnost, premalo gostovanj in zatorej nepoznavanje plesnega dogajanja drugod. V takšnem kontekstu se sproža kot problematično dejstvo kuriranja glede na iz sebe izhajajoče interesne in kvalitativne kriterije, ki v obzir ne jemljejo izhodišč in potreb platforme ter izkazujejo ozek, »zahodni« pogled; pogled, ki ne prepoznava specifičnih interesov in svežih ustvarjalnih tendenc sodobnega plesa balkanske regije, ampak le potrjuje drugost, počasno sledenje in eksotičnost Balkana – in s tem lastno prvenstvo. Drugi pridržek je Fabrovo samovoljno poseganje v selektorski princip, ki prijavljenim predstavam doda lastno izbiro (Ivo Dimchev), čeprav ta ni bil niti prijavljen. Morda gre za res minimalni poseg, ki pa – glede na to, da se je Dimchev tudi skozi predstavitev na prvi BPP lansiral na mednarodni trg – prek izjeme, ki jo je potrebno posebej dodati, potrjuje »začetnost« ostalih balkanskih ustvarjalcev. Kaže, da niti partnerji BPP niso bili povsem zadovoljni s Fabrovimi »kvalitativnimi« (in interesnimi?) kriteriji (in zahodnim, »na Balkan« popačenim pogledom?), zato so tudi sami v izbor dodali nekaj mladih ustvarjalcev.
Seveda je enoten pogled na celotno balkansko regijo nemogoč in niti sama platforma (glede na izhodišče oz. razloge ob njenem nastanku) ne želi unificirati balkanske plesne ustvarjalnosti. A letošnji izbor je naredil prav to; ustvarjalce balkanske regije je vrgel v isti koš – koš, zaznamovan z zahodnim pogledom. Tako zaznamovana gneča ustvarjalcev in predstav (22) je ponudila prikaz mnogih že prežvečenih in nejasnih, pa tudi zanimivih, svežih in iskrivih idej, a bolj ali manj nezadostno artikuliranih, šibko strukturiranih ter dramaturško in izvedbeno nedomišljenih. V pričujočem zapisu bomo omenili le izstopajoče predstave.
[Akcija] 8 – singularnost ([Action] 8 – Singularity) v izvedbi Prosxima Dance Company se umešča v serijo Akcij koreografke in avtorice Marie Koliopoulou, v katerih razdeluje lasten koreografski pristop k plesnim kompozicijam s prepoznavnim vplivom Labanovega telesa in giba. Singularnost se vizualno približuje gibalni instalaciji dveh plesalk, vsake v svojem malem okroglem »bazenčku«, napolnjenem z malimi stiropornimi kroglicami, znotraj katerega rotirata okoli navideznega centra. Rotacija telesa znotraj omejenega prostora, osrednje »dogajanje« (po začetnem česanju in telesnem mirovanju tudi edino) celotne predstave, temelji na nenehnem pogonu, izraščanju iz same sebe. Gib, ki sprva vznikne skozi notranjo intenco, se nadaljuje iz samega sebe in v nenehnem kroženju organsko variira in prehaja v individualnih gibalnih ter koreografiranih razlikah posamezne plesalke, s čimer poudarja individualne posebnosti ter skoznje spregovori o generalnih singularnostih. Preprosta ideja znotraj izčiščene scenografije, osvetlitve in glasbe izpostavlja minimalne koreografske variacije in zgradi nevsiljiv plesni dogodek kot eterično mesto nenehno vrteče se energije, prazno in polno hkrati, v katerem se gledalec lahko spusti v subtilnost nekega drugega časa, poetičnosti vesolja, nenehne minimalistične variacije pa ponujajo možnosti subtilnega prehajanja in razpiranja znotraj tega.
[Akcija] 8 – singularnost / foto Nada Žgank
Skupina osmih plesalcev in plesalk (ki je izstopala že po svoji številčnosti) pod vodstvom koreografa Alperja Marangoza je v predstavi Normalno (Normal) prikazala presenetljivo svežo in natančno zastavljeno plesno akcijo; preprosto zastavljena tematika o skupini, odstopanju in prilagajanju ter normalnosti je skozi plesno dinamiko, sinergijo plesnih teles in z natančnim dramaturškim vodilom izrisovala lastne plesne in skupinske pozicije ter preko teh indice širšega družbenega sveta. Brez vsiljive pretencioznosti, a jasen, natančen, lepo vodljiv in kompakten plesni dogodek, ki je našel redko skladnost med notranjo intenco in formalnim okvirjem in ji pripojil gibalno natančnost in mladostno energičnost.
V okviru Looping project (dveletni projekt za podporo dvanajstim mladim koreografom iz različnih držav od začetnih raziskav do produkcije in festivalske predstavitve) je svoj kratki solo Serija (Series) predstavil koreograf in plesalec Marko Milić. Serija je duhovito spraševanje o namenu scenskih umetnosti, namenih izvajalcev in občinstva, o prenašanju sporočil med obemi in njihovem razumevanju. Prvi »statement« vzpostavi s kostumom: oblečen v majico z natisnjeno gledališko dvorano in vodoravno prerezano čez prsi, kjer je »trak« gole kože, ter v spodnjih hlačkah z izrezano luknjo na zadnjici, ki jo ob straneh obdaja klasična rdeča gledališka zavesa. Vzpostavljanje ironičnega pogleda na gledališke konvencije nadaljuje v gibalni izraznosti, ki prepleta stilno raznovrstne plesne prvine in žanrsko raznolike gibe (atletske, navijaške …), preko katerih generira posmehljivo in prevpraševalno ter na nekaterih mestih v večji meri jasno izčiščeno pozicijo začetno postavljenih vprašanj, ki se izrisujejo v nekoliko ohlapni strukturiranosti.
Avtor in plesalec Kire Miladinoski v predstavi Bug's, naslovljeni po poznanem lasvegaškemu »drag queen« lokalu, uprizarja osebno zgodbo zaprtosti in izgubljenosti homoseksualnega mladeniča, ki se mu počasi odpre nov, transvestitski svet. Od začetne eksplicitne izvajalske izpovednosti, podčrtane z glasom, ki pojasnjuje dogajanje, Miladinoski postopoma opušča določnost identitete in definitivnost pogleda ter se pri lastni osebnostni »preobrazbi« referira na tradicijo performansa ter v zaključku duhovito preseneti z novo podobo – transvestitsko preobleko na nizkih hoduljah, hkrati nestabilno in premočrtno hojo ter odprtim pogledom proti občinstvu.
V Stari elektrarni je koreograf in plesalec Caglar Yigitogullari postavil zanimivo predstavo Pljuvaj & Ljubezenska zgodba (Diss & Luvstory), ki se nenehno spreminja glede na prizorišče. Prostor stare elektrarne je bil s trakom za označevanje prepovedanega prehoda na cesti razdeljen na manjše predele ob robovih odra ter centralni predel, občinstvo pa je bilo razporejeno na stolih po preostalem delu odra. Dinamično postavljen in na manjše dele razstavljen prostor je določal razdrobljene prizore drobcev osebne zgodbe izvajalca različnih izpovednih registrov, čustvenih in osebnostnih konotacij. Zanimiva uporaba prostora ustvarja organsko bližino in stalne menjave fokusa ter z zamejitvami s trakom določa dodatne konotacije razmejitvam med fiktivnostjo predstavljene zgodbe in realnostjo. Predstava, v celoti sicer moteče razbita na posamezne prizore in zato razpadajoča, pa je v posameznih prizorih ustvarjala močne izseke, ki kljub nepovezani strukturi presenečajo z iskrenostjo, predanostjo in natančno in domiselno izvedbo posameznih prizorov.
Ivo Dimchev: I-on / foto Nada Žgank
Ivo Dimchev, posebej povabljeni in že mednarodno uveljavljeni ustvarjalec, v predstavi I-on raziskuje adaptivne (prilegajoče) skulpture vizualnega umetnika Franza Westa, ki je Dimcheva lani povabil k ustvarjanju videov o njegovih skulpturah kot primer, kako lahko obiskovalci v galeriji uporabijo razstavljene objekte. West je namreč mnenja, da je razstavljena skulptura dokončna umetnina šele, ko kdo z njo kaj naredi. V tokratnem solo je Dimchev raziskovanje odnosa med osebo in umetniškim objektom prenesel v kontekst odra kot prvi del nastajajočega skupinskega projekta, X-on. Dimchev je performer, ki vsekakor očara, vedno znova preseneča z nesmiselnimi in nepričakovanimi pomenskimi in formalnimi obrati ter zlahka zapelje s presenetljivo med strogo resnostjo in subtilno inteligentno ironijo nenehno valujočo intenzivnostjo. A nikoli ni »zatežen«, stvari se loteva resno, a z distanco, lahkotno ironijo, nenehnimi preobrati in hkrati izvajalsko natančno in predano. I-on pa je razočaral. Glede na napovedni okvir sicer predstava nudi točno to (raziskavo odnosa med performerjem in Westovimi skulpturami), v sami izvedbi pa ponuja vse performerske odlike Dimcheva ter odnos performerja do posamezne skulpture izčrpa v mnogih duhovitih variacijah. A videna raziskava ostane lebdeča in neumeščena; Dimchev pač pride na oder s skulpturo, izvede točko, odnese skulpturo, pride z drugo skulpturo ...; serija igrivih, a nesmiselnih aktov je lahko posebnost, ki prinaša marsikaj, a tudi če je I-on le pot do končnega skupinskega projekta, bi moral razviti kompaktnejši okvir, ki bi igrivim nesmislom podeljeval smisel.
Vsekakor pa je očarala predanost, ganljivost in moč zaključne predstave romunskega avtorja in izvajalca Cosmina Manolescuja Supergabriela, ki jo je posvetil Gabrieli Tudor, svoji ženi in kulturni menedžerki, s katero sta v zadnjem desetletju in pol sodelovala v želji po razvoju sodobnoplesne scene v Romuniji. Ta posvečenost se čuti predvsem v drugem delu predstave; ta namreč vključuje duet dreams.land in Manolescujev intimni solo, v katerem se skozi močno prezentnost zatopi vase ter bolečino ljubezni, življenja in smrti izrazi skozi preproste in jasne geste igranja tenisa nad glavami gledalcev ter preko samotnega plesa. S svojim solom učinkovito nadgrajuje mračen, med svetovi zapeljiv ples dreams.landa, ki prepleta ostrost, grobost, moč in erotiko. Prostor brez gledališke ločnice med izvajalci in občinstvom izvajalce premika med občinstvom in grobo posega vanj ter gledalce umešča na prostor izvedbe; zastrt v meglen dim in mrak gledalca subtilno zapelje v drug, vmesni svet.
Supergabriela / foto Nada Žgank
Omenimo še predstave slovenske produkcije, za katere se že v začetnem pregledu zdi, da izstopajo v smislu izbora zrelejših ustvarjalcev. Projekta Vie Negative Viva Mandić Marka Mandića in Pogovor z umetnikom Kristiana Al Droubija se skozi izpostavljen osebni pogled središčita okoli vprašanj umetniškega ustvarjanja in njegovega smisla. Mandić pri tem uporabi svojo točko znojenja v plastični vrečki, med katerim spremljamo njegovo umetniško kariero na videih, znoj pa na koncu izlije v kozarec in z njim nazdravi samemu sebi. Tej večplastni in mnogopomenski, popolnoma predani in zaresni, pa vseeno s ščepcem ironije začinjeni zdravljici lahko nazdravimo tudi gledalci. Al Droubi se umetnosti loti s tekstovnim zajetjem, razplastenim med teoretičnimi koncepti in osebnimi pogledi. Srh Matjaža Fariča kombinira plesno natančno dogajanje z ritmom tolkalnega projekta SToP v valovanje in ritem ujemajočih se zvočnih in telesnih vibracij. Zgodbe o telesu: Move-as je del cikla raziskovanja telesa koreografinje Snježane Premuš, tokratna zgodba se osredotoča na moško telo, sicer v koreografiji nekoliko nejasno, a v izvedbi Primoža Bezjaka natančno in pomenljivo. Solo Mateje Bučar Bila bi palma je inovativna in gibalno domišljena raziskava med nepremičnim gibom in nenehnim spreminjanjem, med ukoreninjenostjo in nestabilnostjo telesa, osebe in sveta. Solo Matije Ferlina Zdaj sem/skoraj 6/ pa brez plesnega giba suvereno gradi skorajda zastrašujočo atmosfero prehoda iz otroškega sveta v fiktivno polje odraslih.
Ob besedah direktorice Festivala Exodos Nataše Zavolovšek glede gostovanja BPP v okviru Exodosa, ki poudarjajo idejo, da »V evropskost festivala zarežemo s fokusom na nekaj neevropskega …« (in pustimo ob strani samo postavitev meje), se namreč zdi, da se je Balkanska plesna platforma oz. njeni organizatorji ujeli v past »balkanske podrejenosti« »evropskemu« – zahodnoevropskemu – po samopostavitvi na vrh hierarhičnosti postavljenemu plesnemu pogledu.
Izbor predstav, ki so ga prejšnja leta v celoti pripravili zastopniki partnerjev BPP, je letos zaznamoval Jan Fabre, tudi kurator Exodosa, ki je izbiral med 50-imi (izmed približno 170 prijavljenih predstav) s strani partnerjev BPP preselekcioniranimi predstavami. In če je Fabre glede selekcije za Exodos formuliral poudarek na fizičnem, erotičnem in duhovnem telesu ter vabil umetnike, katerih dela spoštuje, ter je za izbor predstav za BPP navedel drugačno metodo – raznolikost kriterijev glede na posamezno predstavo –, je Fabrov osrednji fokus še vedno opazen. Kot prvo smo lahko zadržani do centralnega telesnega prevpraševanja, še posebej ob tem, da Manolescu izpostavlja količino ustvarjalcev, ki se ukvarjajo s telesom, njegovo reprezentacijo in prevpraševanjem, pri tem pa sledijo plesnim raziskavam, ki so se drugod (na zahodu) dogajale že pred leti. Če je torej »zahod« telo že pustil za sabo oz. ga sedaj uporablja in deluje z njim na drugačne načine, se je telo izkazalo kot element, ki ga z zamudo odkrivajo balkanski ustvarjalci. S samim dejstvom seveda ni nič narobe; očitne razloge lahko najdemo ravno tam, kjer je vzniknila potreba po BPP: pomanjkljiva infrastruktura balkanskega geografskega območja, slabi pogoji za razvoj sodobnega plesa, šibka mobilnost, premalo gostovanj in zatorej nepoznavanje plesnega dogajanja drugod. V takšnem kontekstu se sproža kot problematično dejstvo kuriranja glede na iz sebe izhajajoče interesne in kvalitativne kriterije, ki v obzir ne jemljejo izhodišč in potreb platforme ter izkazujejo ozek, »zahodni« pogled; pogled, ki ne prepoznava specifičnih interesov in svežih ustvarjalnih tendenc sodobnega plesa balkanske regije, ampak le potrjuje drugost, počasno sledenje in eksotičnost Balkana – in s tem lastno prvenstvo. Drugi pridržek je Fabrovo samovoljno poseganje v selektorski princip, ki prijavljenim predstavam doda lastno izbiro (Ivo Dimchev), čeprav ta ni bil niti prijavljen. Morda gre za res minimalni poseg, ki pa – glede na to, da se je Dimchev tudi skozi predstavitev na prvi BPP lansiral na mednarodni trg – prek izjeme, ki jo je potrebno posebej dodati, potrjuje »začetnost« ostalih balkanskih ustvarjalcev. Kaže, da niti partnerji BPP niso bili povsem zadovoljni s Fabrovimi »kvalitativnimi« (in interesnimi?) kriteriji (in zahodnim, »na Balkan« popačenim pogledom?), zato so tudi sami v izbor dodali nekaj mladih ustvarjalcev.
Seveda je enoten pogled na celotno balkansko regijo nemogoč in niti sama platforma (glede na izhodišče oz. razloge ob njenem nastanku) ne želi unificirati balkanske plesne ustvarjalnosti. A letošnji izbor je naredil prav to; ustvarjalce balkanske regije je vrgel v isti koš – koš, zaznamovan z zahodnim pogledom. Tako zaznamovana gneča ustvarjalcev in predstav (22) je ponudila prikaz mnogih že prežvečenih in nejasnih, pa tudi zanimivih, svežih in iskrivih idej, a bolj ali manj nezadostno artikuliranih, šibko strukturiranih ter dramaturško in izvedbeno nedomišljenih. V pričujočem zapisu bomo omenili le izstopajoče predstave.
[Akcija] 8 – singularnost ([Action] 8 – Singularity) v izvedbi Prosxima Dance Company se umešča v serijo Akcij koreografke in avtorice Marie Koliopoulou, v katerih razdeluje lasten koreografski pristop k plesnim kompozicijam s prepoznavnim vplivom Labanovega telesa in giba. Singularnost se vizualno približuje gibalni instalaciji dveh plesalk, vsake v svojem malem okroglem »bazenčku«, napolnjenem z malimi stiropornimi kroglicami, znotraj katerega rotirata okoli navideznega centra. Rotacija telesa znotraj omejenega prostora, osrednje »dogajanje« (po začetnem česanju in telesnem mirovanju tudi edino) celotne predstave, temelji na nenehnem pogonu, izraščanju iz same sebe. Gib, ki sprva vznikne skozi notranjo intenco, se nadaljuje iz samega sebe in v nenehnem kroženju organsko variira in prehaja v individualnih gibalnih ter koreografiranih razlikah posamezne plesalke, s čimer poudarja individualne posebnosti ter skoznje spregovori o generalnih singularnostih. Preprosta ideja znotraj izčiščene scenografije, osvetlitve in glasbe izpostavlja minimalne koreografske variacije in zgradi nevsiljiv plesni dogodek kot eterično mesto nenehno vrteče se energije, prazno in polno hkrati, v katerem se gledalec lahko spusti v subtilnost nekega drugega časa, poetičnosti vesolja, nenehne minimalistične variacije pa ponujajo možnosti subtilnega prehajanja in razpiranja znotraj tega.
[Akcija] 8 – singularnost / foto Nada Žgank
Skupina osmih plesalcev in plesalk (ki je izstopala že po svoji številčnosti) pod vodstvom koreografa Alperja Marangoza je v predstavi Normalno (Normal) prikazala presenetljivo svežo in natančno zastavljeno plesno akcijo; preprosto zastavljena tematika o skupini, odstopanju in prilagajanju ter normalnosti je skozi plesno dinamiko, sinergijo plesnih teles in z natančnim dramaturškim vodilom izrisovala lastne plesne in skupinske pozicije ter preko teh indice širšega družbenega sveta. Brez vsiljive pretencioznosti, a jasen, natančen, lepo vodljiv in kompakten plesni dogodek, ki je našel redko skladnost med notranjo intenco in formalnim okvirjem in ji pripojil gibalno natančnost in mladostno energičnost.
V okviru Looping project (dveletni projekt za podporo dvanajstim mladim koreografom iz različnih držav od začetnih raziskav do produkcije in festivalske predstavitve) je svoj kratki solo Serija (Series) predstavil koreograf in plesalec Marko Milić. Serija je duhovito spraševanje o namenu scenskih umetnosti, namenih izvajalcev in občinstva, o prenašanju sporočil med obemi in njihovem razumevanju. Prvi »statement« vzpostavi s kostumom: oblečen v majico z natisnjeno gledališko dvorano in vodoravno prerezano čez prsi, kjer je »trak« gole kože, ter v spodnjih hlačkah z izrezano luknjo na zadnjici, ki jo ob straneh obdaja klasična rdeča gledališka zavesa. Vzpostavljanje ironičnega pogleda na gledališke konvencije nadaljuje v gibalni izraznosti, ki prepleta stilno raznovrstne plesne prvine in žanrsko raznolike gibe (atletske, navijaške …), preko katerih generira posmehljivo in prevpraševalno ter na nekaterih mestih v večji meri jasno izčiščeno pozicijo začetno postavljenih vprašanj, ki se izrisujejo v nekoliko ohlapni strukturiranosti.
Avtor in plesalec Kire Miladinoski v predstavi Bug's, naslovljeni po poznanem lasvegaškemu »drag queen« lokalu, uprizarja osebno zgodbo zaprtosti in izgubljenosti homoseksualnega mladeniča, ki se mu počasi odpre nov, transvestitski svet. Od začetne eksplicitne izvajalske izpovednosti, podčrtane z glasom, ki pojasnjuje dogajanje, Miladinoski postopoma opušča določnost identitete in definitivnost pogleda ter se pri lastni osebnostni »preobrazbi« referira na tradicijo performansa ter v zaključku duhovito preseneti z novo podobo – transvestitsko preobleko na nizkih hoduljah, hkrati nestabilno in premočrtno hojo ter odprtim pogledom proti občinstvu.
V Stari elektrarni je koreograf in plesalec Caglar Yigitogullari postavil zanimivo predstavo Pljuvaj & Ljubezenska zgodba (Diss & Luvstory), ki se nenehno spreminja glede na prizorišče. Prostor stare elektrarne je bil s trakom za označevanje prepovedanega prehoda na cesti razdeljen na manjše predele ob robovih odra ter centralni predel, občinstvo pa je bilo razporejeno na stolih po preostalem delu odra. Dinamično postavljen in na manjše dele razstavljen prostor je določal razdrobljene prizore drobcev osebne zgodbe izvajalca različnih izpovednih registrov, čustvenih in osebnostnih konotacij. Zanimiva uporaba prostora ustvarja organsko bližino in stalne menjave fokusa ter z zamejitvami s trakom določa dodatne konotacije razmejitvam med fiktivnostjo predstavljene zgodbe in realnostjo. Predstava, v celoti sicer moteče razbita na posamezne prizore in zato razpadajoča, pa je v posameznih prizorih ustvarjala močne izseke, ki kljub nepovezani strukturi presenečajo z iskrenostjo, predanostjo in natančno in domiselno izvedbo posameznih prizorov.
Ivo Dimchev: I-on / foto Nada Žgank
Ivo Dimchev, posebej povabljeni in že mednarodno uveljavljeni ustvarjalec, v predstavi I-on raziskuje adaptivne (prilegajoče) skulpture vizualnega umetnika Franza Westa, ki je Dimcheva lani povabil k ustvarjanju videov o njegovih skulpturah kot primer, kako lahko obiskovalci v galeriji uporabijo razstavljene objekte. West je namreč mnenja, da je razstavljena skulptura dokončna umetnina šele, ko kdo z njo kaj naredi. V tokratnem solo je Dimchev raziskovanje odnosa med osebo in umetniškim objektom prenesel v kontekst odra kot prvi del nastajajočega skupinskega projekta, X-on. Dimchev je performer, ki vsekakor očara, vedno znova preseneča z nesmiselnimi in nepričakovanimi pomenskimi in formalnimi obrati ter zlahka zapelje s presenetljivo med strogo resnostjo in subtilno inteligentno ironijo nenehno valujočo intenzivnostjo. A nikoli ni »zatežen«, stvari se loteva resno, a z distanco, lahkotno ironijo, nenehnimi preobrati in hkrati izvajalsko natančno in predano. I-on pa je razočaral. Glede na napovedni okvir sicer predstava nudi točno to (raziskavo odnosa med performerjem in Westovimi skulpturami), v sami izvedbi pa ponuja vse performerske odlike Dimcheva ter odnos performerja do posamezne skulpture izčrpa v mnogih duhovitih variacijah. A videna raziskava ostane lebdeča in neumeščena; Dimchev pač pride na oder s skulpturo, izvede točko, odnese skulpturo, pride z drugo skulpturo ...; serija igrivih, a nesmiselnih aktov je lahko posebnost, ki prinaša marsikaj, a tudi če je I-on le pot do končnega skupinskega projekta, bi moral razviti kompaktnejši okvir, ki bi igrivim nesmislom podeljeval smisel.
Vsekakor pa je očarala predanost, ganljivost in moč zaključne predstave romunskega avtorja in izvajalca Cosmina Manolescuja Supergabriela, ki jo je posvetil Gabrieli Tudor, svoji ženi in kulturni menedžerki, s katero sta v zadnjem desetletju in pol sodelovala v želji po razvoju sodobnoplesne scene v Romuniji. Ta posvečenost se čuti predvsem v drugem delu predstave; ta namreč vključuje duet dreams.land in Manolescujev intimni solo, v katerem se skozi močno prezentnost zatopi vase ter bolečino ljubezni, življenja in smrti izrazi skozi preproste in jasne geste igranja tenisa nad glavami gledalcev ter preko samotnega plesa. S svojim solom učinkovito nadgrajuje mračen, med svetovi zapeljiv ples dreams.landa, ki prepleta ostrost, grobost, moč in erotiko. Prostor brez gledališke ločnice med izvajalci in občinstvom izvajalce premika med občinstvom in grobo posega vanj ter gledalce umešča na prostor izvedbe; zastrt v meglen dim in mrak gledalca subtilno zapelje v drug, vmesni svet.
Supergabriela / foto Nada Žgank
Omenimo še predstave slovenske produkcije, za katere se že v začetnem pregledu zdi, da izstopajo v smislu izbora zrelejših ustvarjalcev. Projekta Vie Negative Viva Mandić Marka Mandića in Pogovor z umetnikom Kristiana Al Droubija se skozi izpostavljen osebni pogled središčita okoli vprašanj umetniškega ustvarjanja in njegovega smisla. Mandić pri tem uporabi svojo točko znojenja v plastični vrečki, med katerim spremljamo njegovo umetniško kariero na videih, znoj pa na koncu izlije v kozarec in z njim nazdravi samemu sebi. Tej večplastni in mnogopomenski, popolnoma predani in zaresni, pa vseeno s ščepcem ironije začinjeni zdravljici lahko nazdravimo tudi gledalci. Al Droubi se umetnosti loti s tekstovnim zajetjem, razplastenim med teoretičnimi koncepti in osebnimi pogledi. Srh Matjaža Fariča kombinira plesno natančno dogajanje z ritmom tolkalnega projekta SToP v valovanje in ritem ujemajočih se zvočnih in telesnih vibracij. Zgodbe o telesu: Move-as je del cikla raziskovanja telesa koreografinje Snježane Premuš, tokratna zgodba se osredotoča na moško telo, sicer v koreografiji nekoliko nejasno, a v izvedbi Primoža Bezjaka natančno in pomenljivo. Solo Mateje Bučar Bila bi palma je inovativna in gibalno domišljena raziskava med nepremičnim gibom in nenehnim spreminjanjem, med ukoreninjenostjo in nestabilnostjo telesa, osebe in sveta. Solo Matije Ferlina Zdaj sem/skoraj 6/ pa brez plesnega giba suvereno gradi skorajda zastrašujočo atmosfero prehoda iz otroškega sveta v fiktivno polje odraslih.