Nika Arhar, SiGledal, 22. 4. 2011

Infrastruktura ustvarjalcem omogoča delo in razvoj

INTERVJU: COSMIN MANOLESCU, koreograf, izvajalec in kulturni menedžer. Soustanovitelj in soorganizator Balkanske plesne platforme, ki se tokrat odvija v Ljubljani v okviru festivala Exodos. Pogovarjala sva se o Balkanski plesni platformi, njegovem delu ter o stanju sodobnega plesa v Romuniji.

Cosmin Manolescu / foto Nada Žgank
Balkanska plesna platforma je bienalna in potujoča platforma, ki se je prvič odvila v Sofiji 2001, nato še v Bukarešti, Skopju, Atenah, Novem Sadu in sedaj v Ljubljani, leta 2013 pa jo bo gostil Istanbul.

Manolescu je v 90-ih ustanovil skupino Marginalii, eno prvih neodvisnih skupin v Romuniji, ustanovil je DCM (Dance-Culture-Management) fundacijo, organiziral več festivalov in sodeloval pri vzpostavitvi ter razvoju infrastrukture za sodobni ples v Romuniji. Pri mnogih, za razvoj sodobnega plesa v Romuniji ključnih projektih je sodeloval z ženo Gabrielo Tudor in po njeni smrti DCM fundacijo preimenoval v Fundacijo Gabriele Tudor. Njej je tudi posvečena predstava Supergabriela, ki jo bomo videli v okviru Balkanske plesne platforme. Manolescu je izvršni direktor Fundacije Gabriele Tudor, je umetniški vodja skupine Serial Paradise Company in izvršni direktor romunske mreže ArtistNe(s)t.


Balkanska plesna platforma (BPP) ima desetletno zgodovino. Kakšen je bil ta impulz, potreba, želja po ustanovitvi plesne platforme, fokusirane na balkansko območje?


Začelo se je, ko sva se z Dessy Gavrilovo pogovarjala ob kavi. Deset let po revoluciji nismo vedeli, kaj se dogaja na področju sodobnega plesa v sosednjih državah. Vsi so se obračali na zahod. Zanimalo nas je, kaj se dogaja v Sofiji, Atenah, Bukarešti …, a informacij ni bilo. Razmišljali smo o regionalnem projektu, ki bi nam omogočal raziskovanje in nudil prostor za srečevanja umetnikov. Prvi sestanek smo imeli leta 2000, naslednje leto je potekala prva platforma v Sofiji. Odločili smo se za potujočo platformo kot majhen, tri- ali štiridnevni festival, ki bi ga organizirali vsaki dve leti, da se lahko umetniki srečujejo na enem mestu, vidijo dela drugih, da omogočimo mreženje. V začetku sta sodelovali le dve organizaciji: The Red House iz Sofije in DCM Fundacija iz Bukarešte, pa tudi sodelujočih je bilo malo. V prihodnjih letih se je platforma razširila, pridružili so se vedno novi partnerji, nekateri umetniki, nastopajoči v okviru BPP, so se uveljavili in se začeli premikati po Evropi. Mislim, da je to prvi projekt, ki je povezal države Balkana, in da je veliko pomagal umetnikom k njihovi prepoznavnosti, tudi mednarodni. Nekateri umetniki so bili povabljeni k različnim drugim projektom, na festivale, nekateri so se prav med BPP spoznali in se združili pri ustvarjanju prihodnjih projektov. Vesel sem, da se po desetih letih še vedno srečujemo, družimo in delimo misli o plesnem dogajanju v naših državah.

Omenili ste, da je bilo nekaj koreografov in plesalcev po predstavitvah na BPP vabljenih na druge festivale in projekte po svetu. Ali načrtno vabite tuje goste, producente, vodje festivalov na BPP oziroma kako skrbite za promocijo predstavljenih plesalcev?


Začetna ideja je bila srečevanje umetnikov, z mednarodno pozornostjo in promocijo se nismo ukvarjali. A ker na mednarodni ravni ni bilo informacij o balkanski regiji, ker je ta veljala za eksotično in nihče ni vedel, kaj se tu dogaja, je BPP privabila tudi tuje goste. Nekaj ljudi je prišlo v Sofijo, v Bukarešti pa smo imeli že okoli sto mednarodnih gostov. Nekaj ljudi je tako začelo slediti platformi, a število tujih gostov niha. Opravimo nekaj promocije, nekaterim pošljemo vabila. V Ljubljano pride okoli štirideset gostov. Zdi se mi pomembno, da povežemo ljudi. Balkan je zanimiva regija, z zanimivimi umetniki in umetniškim potencialom.

Kakšni so pogoji za predstavitev na BPP? Ali so postavljeni kakšni kriteriji ali je to prepuščeno vsakokratni izbiri? Kdo se lahko prijavlja?

Sprva je bila platforma zasnovana za mlade umetnike, sedaj pa spremljamo tudi tiste, ki so se že predstavili na prvih edicijah BPP. Tako predstavljamo dve liniji; mlade, obetajoče plesalce in koreografe, ter že uveljavljene, tiste, ki jim je predstavitev na BPP ponudila izhodišče za nadaljnje projekte in mednarodna gostovanja. Običajno izbor opravijo zastopniki partnerjev BPP, ki se sestanejo, si pogledajo predstave in lahko glasujejo za vse predstave razen tistih iz lastne države. Letos je bilo nekoliko drugače; preselekcijo so opravili zastopniki partnerjev BPP, izmed izbranih 50 predstav (skupno je bilo prijavljenih 180) je Jan Fabre izbral finaliste. To so bili tudi nekateri umetniki, ki se niso prijavili.

Tudi partnerji BPP so povabili nekatere umetnike, ki jih Fabre ni izbral.

Fabre je imel svoje kvalitativne kriterije, za nas pa je pomembno tudi, da se osredotočimo na mlade ustvarjalce in jim omogočimo, da predstavijo svoja dela, srečajo druge ustvarjalce, kar je pomembno za njihov profesionalni razvoj.

Vedno izbirate tako, da se predstavijo umetniki iz vsake sodelujoče države?

Ne. Izbiramo kvalitetne in zanimive predstave, strogo pa se ne držimo takšne ideje.
 
Je koncept BPP isti od začetka ali se razvija?

Na nek način je isti, je pa zdaj, po desetih letih, čas za evaluacijo, ki jo bomo izvedli po končani letošnji BPP in potem videli, kako naprej. Interes še vedno je, želimo pa se pogovoriti o nadaljnjem razvoju, morebitnem preoblikovanju platforme, tudi zaradi sprememb v naših državah in partnerskih organizacijah, glede morebitnih novih partnerjev … Turčija je pred nedavnim vstopila v našo mrežo in gosti BPP čez dve leti. Odločili smo se nadaljevati s platformo, dokler je interes zanjo.

Zakaj Balkan potrebuje svojo posebno platformo za sodobni ples oziroma zakaj bi se plesna platforma morala definirati s pogojem svojega balkanskega izvora?


Kot sem rekel, začelo se je iz želje in potrebe, da bi se srečevali in spoznavali dogajanja okoli nas.

Pa sedaj, ko sta BPP in ples s teh geografskih območij že bolj prepoznavna? Zakaj Balkansko območje sedaj potrebuje svojo posebno platformo?

Morda ima Slovenija zaradi svoje bližine zahodni Evropi drugačno pozicijo, več je fluktuacije, mobilnosti, k nam pa mnogo ustvarjalcev ne pride. Za Romunijo je pomembno, da se vključuje tudi v platformo, širšo od zgolj nacionalne. Težko je reči, kaj je Balkan geografsko; v večji meri gre za regijo, kjer si sosednje države delijo nekoliko kulinarike, način življenja, čas, pogovore … Vsekakor pa je potrebna evaluacija, če geografska orientiranost še zdrži. Za nekatere je Balkan še vedno eksotika.

Ali lahko vidimo kakšne skupne tendence pri Balkanskih ustvarjalcih v primerjavi z zahodno Evropo?


Mislim, da je velika razlika v infrastrukturnih pogojih. Nimamo velikih dvoran, sredstev, mednarodnih koprodukcij, sodelovanj, umetniki so precej revni. V naši regiji sodobni ples ni toliko razvit kot v zahodni Evropi, a tudi znotraj Balkanskega območja so razlike. Se pa to izboljšuje.

Ali lahko najdemo tudi skupne značilnosti glede ustvarjalnih tendenc pri izbranih predstavah? Oziroma, kaj je »meso, telo, med in kri Balkana«, kot ste se izrazili?


To je nekakšna podoba Balkana, kri zaradi vojne … Če sledimo BPP, vidimo, da ima telo drugačno reprezentacijo kot drugod in je precej močno na določen način. Veliko predstav se ukvarja s telesom in njegovim prevpraševanjem. Gre za nekakšne klišeje o Balkanu, a je v njih tudi nekaj resničnosti.

Prevpraševanje telesa je verjetno povezano s Fabrovo selekcijo, saj se je fokusiral na telo?


Preselekcije nismo naredili glede na telo, opazili pa smo, da se veliko ustvarjalcev ukvarja s telesom na različne načine. Zanimivo je videti, da veliko ljudi še vedno dela z golim telesom. To ni nič novega, dogaja se že veliko let, ampak tu gre za ponovno odkrivanje telesa.

Na BPP se boste predstavili s svojo predstavo Supergabriela, ki obsega duet dreams.land iz leta 2007 in novi solo superGabriela. Lahko poveste kaj več o tem?


Delo dreams.land je bilo uprizorjeno že prej, samostojno. Ko je bilo romunsko mesto Sibiu evropska prestolnica kulture skupaj z Luxemburgom leta 2007, sem iniciiral program izmenjave s koreografskim centrom v Luxemburgu, v okviru katerega je luxemburški koreograf  prišel ustvarjat z romunskimi plesalci, sam pa sem šel v Luxemburg, izvedel avdicijo in selekcijo ter izbral Camille Mutel in Litso Kiousi. Delal sem tudi z Gabrielo, ki je bila moja menedžerka in moje »zunanje oko« pri projektih. V predstavi obiskovalcem damo prevezo čez oči, s čimer dobijo posebno svobodo, da ne začnejo pri gledanju, ampak izhajajo iz sluha, dotika in drugih zaznavnih točk. Na začetku leta 2009, ko sem delal na projektu Supersomething, je Gabriela umrla in projekta nisem mogel dokončati. Iz te izkušnje sem naredil solo, ki je vključen v predstavo Supergabriela. Predstava se v veliko točkah navezuje na Gabrielo. Notranja linija med obema deloma predstave je interakcija med občinstvom in izvajalci. V prvem delu so gledalci s prevezo čez oči vodeni na oder in tam jim pustimo, da se sami odločijo, kdaj bodo odstranili prevezo. Drugi del izhaja iz zelo drobnih gibov gledalcev, ki se jih ti niti ne zavedajo, kar je bila ideja Supersomething. Na primer, če eden od gledalcev premakne roko, je to zame ključ, da se premaknem na naslednjo stopnjo, če nihče ne naredi nič, potem nadaljujem to, kar že delam. Gre za tesno povezavo z občinstvom in vprašanje, kako lahko skupaj zgradimo predstavo. Gledalci določajo časovnost v predstavi, a tega ne vedo.

Pogosto preiskujete odnos med občinstvom in plesalcem? Tudi v predstavi Private show so gledalci sami izbrali kostum, prostor in glasbo.
 

V Private show iz leta 2000 je gledalec izbiral omenjene elemente, sam pa sem izvajal glede na dane predloge. V Visa Game, predstavi na prostem, so gledalci dobili CD predvajalnik, zgoščenko s 16 pesmimi in slušalke ter sami izbirali, kaj bodo poslušali med predstavo. Posnetki so bili različni: pogovor dveh od nas, ustvarjalcev, romunska folk glasba, Edith Piaf, jazz in tako naprej. Izbrani posnetek je sooblikoval razpoloženje predstave.

Zanimam se za situacije, v katerih prečkamo klasične meje predstave z občinstvom na eni strani in izvajalci na drugi. Rad imam stapljanje, različne kontakte, različne občutke. Ravno zdaj delam projekt, ki bo predstavljen v hotelski sobi.
 
Kakšen projekt?

Želel sem narediti 24-urni performans-instalacijo. Zanimajo me meje telesa in omejitve prostora, kajti hotelska soba je poseben, intimen prostor. A še iščem pravi format in se dogovarjam s hotelom, kako bo to dejansko izvedljivo.

Vaše predstave so torej lahko zelo različne za posamezne gledalce?

Pri Supergabrieli gledalcem povemo, da lahko prevezo čez oči kadarkoli odstranijo. Zanimivo je, da vedno ostane kdo, ki jo ohrani do konca. V gledalcu pride do konfrontacije med željo odstraniti ali ohraniti prevezo. Zanimiv občutek spremlja predstavo, ko ne vidiš; gre bolj za imaginarno predstavo. Všeč mi je organska časovnost za posameznega gledalca. Časovna postavitev odločitve je zelo pomembna. Sloni na vsakem posamezniku. Če si odstraniš prevezo na polovici, imaš lahko občutek, da si nekaj zamudil.

Kaj bi lahko rekli o vaših drugih interesih pri ustvarjalnem delu?


Zanima me tudi medkulturno sodelovanje. Vedno menjam sodelavce in pogosto delam z ljudmi iz različnih kulturnih kontekstov, čeprav je to zapleteno, saj moraš spoznati ljudi in najti načine sporazumevanja.

Kako izberete ljudi?


Na podlagi osebne kemije. Srečamo se v različnih  kontekstih, izmenjamo nekaj misli, najdem nekaj, kar se mi zdi zanimivo. Kot tukaj na BPP, srečujem umetnike, pogovarjamo se, in če se s kom ujamem ali mi je všeč njegovo delo, bova morda naredila skupen projekt.

BPP ste soustanovili, sedaj pa je ne vodite več.

Leta 2005 sem k partnerstvu in skrbi za BPP povabil drugo romunsko organizacijo. Rad zgradim stvari in potem prepustim, da jih drugi vodijo. Veliko stvari sem iniciiral skupaj z Gabrielo in jih potem predal naprej. Podobno smo ustanovili Nacionalni plesni center (National Dance Center) v Bukarešti leta 2004. Verjamem, da je infrastruktura pomembna, saj ustvarjalcem omogoča delo in razvoj.

Nacionalni plesni center (CNDB) je bil eden od ciljev Fundacije Gabriele Tudor, takrat poimenovane DCM (Dance-Culture-Management) fundacija. Kako deluje fundacija, kaj ponuja ustvarjalcem?


Fundacijo DCM smo ustanovili leta 1997 in naš cilj je bil tudi ustvariti center za sodobni ples. V Romuniji v tem času sodobni ples sploh ni bil priznan, vsi umetniki so bežali stran, emigrirali. Fundacija je imela dve misiji: promovirati in razvijati sodobni ples z ustanovitvijo centra ter organizirati pogoje za moje lastno umetniško delo. Delal sem kot menedžer, iniciiral projekte in poskušal odpreti načine komunikacije med ljudmi in med državami. V zadnjih desetih letih sem se fokusiral predvsem na razvoj plesne scene in ne toliko na svoje umetniško delo. Zdaj se vračam k lastnim umetniškim projektom.

Imeli smo več kot sto projektov; organizirali smo festivale in platforme, mednarodne turneje, pripravili materiale za promocijo romunskega sodobnega plesa, lobiral sem na političnem nivoju in se dogovarjal z Ministrstvom za kulturo. V zadnjih dveh letih, odkar je Gabriela umrla, se je fundacija odločila fokusirati na kulturni menedžment. Sam sem koreograf in sem postal menedžer, ker je bila to zame edina priložnost, da lahko ustvarjam. Iniciirali smo program za mlade menedžerje, izmenjave z ZDA, začenjamo triletni projekt sodelovanja z državami, s katerimi še nismo nikoli sodelovali, ustanavljamo rezidence za plesne menedžerje, razvijamo fond za mobilnost …

Ustanovili ste državno financirano institucijo za razvoj in promocijo sodobnega plesa.


Nacionalni plesni center je rezultat več aktivnosti, ki smo jih začeli leta 1997. Trenutno ima center težke čase. Imel je dva studia in oder, zaposlenih je 11 ljudi. Sedaj se mora center izseliti. Lociran je v stavbi nacionalnega gledališča, ki gre v triletno renovacijo. Po tej center ne bo imel več prostora v gledališki stavbi. Najti morajo rešitev. Center pa je tudi brez direktorja, kajti sedanji je končal svoj petletni mandat. Trenutno je veliko stvari pod vprašanjem, kakšne bodo nove strategije, kdo bo direktor, kaj bodo naredili s prostorom.
 
Do sedaj je bil Center dober model institucije?

Za Romunijo je bil Center popoln model. Dobro smo delovali. Koreografi so na podlagi svojih del dobili brezplačen prostor za vaje. Imeli smo majhen fond za nove projekte, vsaj enkrat letno smo razpisali poziv umetnikom in organizacijam, ki so se lahko prijavili za sredstva za predstave in za organizacijo različnih projektov – festivalov, laboratorijev, delavnic. Center je bil zelo pomemben za nevladne organizacije in privatne iniciative, da so lahko preživele, čeprav je bilo sredstev malo; letos smo imeli na voljo 90.000 evrov za celo leto. A je to velik napredek, saj pred desetimi leti ni bilo ničesar.

Eden od ciljev Fundacije Gabriele Tudor je tudi oblikovanje in vzgoja publike za sodobni ples. Pri nas občinstva za sodobni ples ni veliko in ljudje ne vedo veliko o njem. Kako je s tem v Romuniji in kako dosegate omenjeni cilj?


Mislim, da ni veliko občinstva, saj tudi sodobnega plesa ni veliko, a se Fundacija vključuje v to polje z različnimi projekti že od začetka. Koreografi so na primer šli v šole in so enkrat tedensko delali z mladostniki od 15 do 18 let. V dveh mesecih so jim predstavili, kaj sodobni ples je, delali so in na koncu smo naredili predstavo. Drug projekt smo naredili z ljudmi s posebnimi potrebami, s katerimi so delali profesionalni plesalci. Prirejamo tečaje za tiste, ki se želijo gibati, plesati. Imamo tudi program, kjer sem predlagal omejen čas, tri ure intenzivnega treninga dnevno v sedmih dneh za vse, ki so zainteresirani, ne glede na leta, izkušnje, poklic, na koncu pa naredimo predstavo. Informacijo smo razširili po Facebooku in mejlih. Odziv je zelo dober. Udeleženci so postali prijatelji, družijo se, skupaj hodijo na predstave, nekateri o tem pišejo blog; odkrivajo nov svet. Mislim, da je pomembno ohraniti povezave s publiko, verjetno pa to delo izhaja tudi iz mojega interesa za publiko.

Ko sedaj pogledate na razvoj BDP v desetih letih, kaj vidite? Kako ste zadovoljni in kakšne so – resda ste omenili evaluacijo in morebitno preoblikovanje, pa vseeno – vaše osebne želje za naprej?

Če se bo zanimanje ohranilo, bi se mi zdelo zanimivo, da se BPP po nekaj letih, morda 2015, vrne v mesto, kjer se je vse začelo, v Sofijo; da pogledamo, kaj se je v teh letih zgodilo. Pogledati nazaj v preteklost in se veseliti prihodnosti. Dokler so ustvarjalci veseli, da so tu, ima projekt prihodnost. Mislim, da se bo projekt končal naravno. Vse ima svoje naravno življenje.
 

Cosmin Manolescu

Anja Roter, SiGledal, 15. 4. 2011
17. Exodos: Dajmo!
Nika Arhar, SiGledal, 18. 4. 2011
»Umetniki moramo biti preroški in drzni«
Nika Arhar, SiGledal, 27. 4. 2011
Šesta edicija Balkanske plesne platforme v zadregi
Festival Exodos, 22. 4. 2011
Danes na Exodosu: Zgodbe o telesu: MOVE-AS
Festival Exodos, 22. 4. 2011
Danes na Exodosu: On
Festival Exodos, 22. 4. 2011
Danes na Exodosu: Si osamljen nocoj?
Festival Exodos, 22. 4. 2011
Danes na Exodosu: Bila bi palma
Festival Exodos, 23. 4. 2011
Danes na Exodosu: Prihodniki
Festival Exodos, 23. 4. 2011
Danes na Exodosu: Zdaj sem /skoraj 6/
Festival Exodos, 23. 4. 2011
Danes na Exodosu: Vznemirljivost vsega tega
Festival Exodos, 23. 4. 2011
Danes na Exodosu: Supergabriela
Festival Exodos, 23. 4. 2011
Danes na Exodosu: Praktične raziskave
Katja Čičigoj, 28. 4. 2011
Ugodje - najbolj antiestetski afekt
Nika Arhar, SiGledal, 27. 4. 2011
Šesta edicija Balkanske plesne platforme v zadregi
Nika Leskovšek, SiGledal, 28. 4. 2011
To je Jan Fabre, kot je bilo pričakovano in predvidevano
Nika Arhar, SiGledal, 3. 5. 2011
»Zaupam ljudem v prostoru, ki delajo stvari«
Nika Leskovšek, SiGledal, 4. 5. 2011
Exodos in vznemirljivost vsega tega
Nika Arhar, SiGledal, 11. 10. 2010
Pričevanja: Bruno Hartman
Nika Arhar, SiGledal, 9. 5. 2011
Dialog o »sodobnosti« sodobne slovenske dramatike
Nika Arhar, SiGledal, 30. 5. 2012
Za ustvarjalce je najbolj koristen proces