Ali v Sloveniji sploh potrebujemo gostovanja gledališč iz tujine?

O tem se sprašujem, potem ko dobro leto skrbim za gledališki in sodobnoplesni program v ljubljanskem Cankarjevem domu, hiši, ki gosti največ tujih predstav v tej državi in največje med njimi (saj ima za to tudi najboljše možnosti). Ob tem pa se kar naprej soočam s preveč praznimi dvoranami, skromnim zanimanjem javnosti (strokovne, medijske, zlasti pa običajne publike) in nezadovoljstvom skrbnikov javnih sredstev. Upam si trditi, da so bile vse gostujoče predstave dobre, celo vrhunske, v mednarodnem gledališkem prostoru resnično relevantne, vsaka zase referenca za sodobno gledališko dogajanje in potrebna za vsaj nekakšen pretok informacij o dogajanju v aktualnem evropskem gledališču. Seveda v Sloveniji in še zlasti v Ljubljani tuja gledališča gostujejo tudi drugje in mimo programa, za katerega skrbim. Še ta mesec v okviru festivala Exodos prihaja najnovejša predstava Jana Fabra, velikega umetnika, ki ga (enega redkih) celo pri nas dobro poznamo (tudi ta bo predstavljena na odru Cankarjevega doma) in cel niz drugih gledaliških dogodkov, ki jih je izbral prav on. Jesen je v mestu že tradicionalno zaznamovana z dvema gledališkima festivaloma, Mladimi levi in Ex Pontom, tema sledi še Mesto žensk. Pravkar se je zgodila tudi prva Plesna Vesna, platforma sodobnega evropskega sodobnoplesnega gledališča (razen Mladih levov vsi delno sodijo v dvorane Cankarjevega doma). In potem je v mestu še nekaj drugih prizorišč in dogodkov, ki tukajšnji javnosti predstavljajo gledališko in plesno ustvarjanje iz tujine.

Pa vendar ni mogoče reči, da imamo v Sloveniji možnost videti dosti velikih gledaliških umetnikov, kaj šele, da bi bili obveščeni o bogastvu evropskega gledališkega dogajanja. In morda se prav zato vsi, ki jih vabimo, soočamo s sorodnimi problemi. Komaj za spoznanje drugače je ob festivalih, ki že po svoji naravi (in imenu) slavijo radost ustvarjalnosti in druženja, z obiljem umetniških dogodkov, zgoščenih v nekaj dneh, pa vzbudijo nekaj več pozornosti. Globoko upam, da jo bo Jan Fabre v naslednjih dneh pritegnil silovito in bo cel Exodos, zaznamovan z njegovo prisotnostjo, zablestel v velikem zanimanju.

Pa vendar, je to res vse, kar slovenski prostor potrebuje? Enega ali nemara par slavnih umetnikov, ki so bili v minulih letih tu že tolikokrat, da smo se naučili ceniti in prepoznavati njihovo veličino? Kvečjemu še festival, ki se uveljavi s specifično kuratorsko logiko in svojim profilom (saj festivalu pristoji, da ima specifičen profil)? In se vsemu ostalemu lahko odpovemo? Schaubühne Thomasa Ostermeierja gotovo ne pristaja profilu nobenega tukajšnjih festivalov (sicer pa je res, da bi si ga s svojimi proračuni tudi težko privoščili). Čeprav je vzor sodobnega gledališča – menda ga v Evropi ni resnega gledališkega ustvarjalca, ki ne bi vsaj vsake toliko preveril, kaj tam delajo; niti pravega gledališkega ljubitelja, ki ga ne bi zanimala njegova doslednost, in ne gledališkega središča, v katerem bi njegovo gostovanje ne bilo veliki dogodek. Je bilo gostovanje Schaubühne v Ljubljani dogodek? Nekateri pravijo, da ja; nekateri pa tudi, da ne (Kako bi bilo lahko drugače? Ga ni gledališča, ki bi prepričalo vse. Tako je tudi prav. Kako bi sicer iskali vselej na novo?). A zdi se, da je to nepomembno ob pomisleku, da je enih in drugih, oziroma vseh, ki so ga gledali, tako ali tako premalo. In je takšno gostovanje že zato nesmiselno. Seveda pa tudi predrago. Morda ga pa res ne potrebujemo? Niti Marthalerja, Lupe, Pommerata, Percevala … in številnih gledališč, ki obvladujejo prizorišča aktualne Evrope, se na las približajo našim krajem, pridejo celo do Zagreba … tu bi tako ali tako ne vzbudili velike pozornosti.

Po logiki sedanjega časa, ki vse meri v številkah in konkretnih učinkih, je to gotovo nepotrebno. Nasproti temu lahko postavim samo argumente, ki so podobni tistim z začetka in ki so nemara preveč samoumevni, da bi lahko zdržali preizkus konkretne učinkovitosti. Pa zavest, da logika sedanjega časa podira še vse kaj drugega kot gostovanja gledališč iz tujine – cel kup stvari, brez katerih je življenje nevredno. In vprašanje, vztrajno, vsak dan na novo: res moramo pristati na to logiko?