Kdo bo tebe ljubil, sodobni ples?

Kriviti zgolj nezainteresiranost ljudi bi bilo krivično. K takemu stanju pred vsemi drugimi faktorji ogromno pripomore dejstvo odsotnosti vsakršnega izobraževanja in celo informiranja o tem področju že v slovenskih osnovnošolskih pa tudi ostalih kurikulih. Celotnemu kompleksnemu problemu sodobne (likovne) umetnosti ni v gimnazijskem učnem načrtu namenjeno nič več kakor ura ali dve pri umetnostni zgodovini. Nič čudnega, da je eden najpogostejših komentarjev na sodobno umetniško delo (pa naj bo plesno ali pa likovno itd.) povprečnega neizkušenega gledalca/obiskovalca »To bi pa še jaz lahko naredil«, ki kot po pravilu zgreši ravno bistvo takšnega dela. Predsodki največkrat izvirajo iz nepoznavanja in nerazumevanja konteksta. Brez ključa za branje taka umetniška dela lahko sprožijo predstavo o posvečenosti in nerazumevanje ter posledično strah pred izključenostjo, ki potiska k zatekanju v obrambno pozicijo (in krepitvi predsodkov).

Naloga pridobivanja publike organizacijam, ki se ukvarjajo s produkcijo sodobne umetnosti, je torej že na samem začetku otežena. Najbolj optimalna praksa afirmacije sodobnega plesa bi bila tako dobra infrastruktura izobraževanja. Svetla izjema v formalnem izobraževanju je seveda Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija v Ljubljani z modusom za sodobni ples, ki ponuja praktično in teoretično plesno izobrazbo mladim šolajočim se plesalcem. Na neumetniških smereh izobraževanja pa na tem področju zeva popolna praznina. Ta manko se pri nas, sicer precej sporadično, krpa z načini neformalnega ali pa neinstitucionalnega izobraževanja. To nalogo, sicer zgolj praktično, opravlja kar nekaj sodobnoplesnih šol, ki se s svojimi gojenci vsako leto predstavijo tudi na tekmovanju Živa, ki ga organizira Javni sklad za kulturne dejavnosti, in pa na festivalu Transgeneracije. Še večja vrzel se pri nas kaže na področju teoretičnega izobraževanja o sodobnem plesu, saj to področje pokrivajo zgolj nevladne dejavnosti, kakršni sti Maskin seminar sodobnih scenskih umetnosti ali Šola ustvarjalne kritike in teorije, pri katerih pa ključno vlogo igra individualni interes obiskovalcev, ki so ponavadi že ljubitelji te prakse.

Kako torej prepričati širšo javnost o intrigantnosti te umetniške zvrsti? Da sodobnemu plesu ne bi bila očitana večna hermetičnost, v gledališče ni treba pripeljati slehernika. Resnična naloga bi morala biti omogočiti mu kar najbolj optimalno možnost za individualni vstop v raznoliki svet sodobnega plesa, brez pritiskov, da se mora potem zanj tudi dejansko odločiti.

Poskus »afirmacije« sodobnega plesa, naslovljen na najširše občinstvo, je bil storjen na primer lani ob svetovnem dnevu plesa, organiziran v sodelovanju z uličnim gledališčem Ane Monro. Ples je prestopil iz interjerjev na ulico in s svojo praznično naravnanostjo in interaktivnostjo pritegoval ljudi. Verjetno pa taka enkratna dejavnost v javnem prostoru deluje bolj kot kurioziteta in s tem razdalje do potencialnega gledalca ne zmanjšuje. Nekatere akcije so bile izredno zanimive, spet druge pa niti niso posebej izpostavljale specifik sodobnega plesa, ki ga razlikujejo od ostalih zabavnih ali športnih panog, in ga s tem promovirale. V posameznih primerih so akcije meje celo zabrisovale, kar je sicer v sodobnem plesu pogosta praksa, a tam naj bi se to dogajalo z določenim namenom. Poskusi afirmacije sodobnega plesa v širšem prostoru vedno nihajo med popreproščenim komercialnim prikazom, ki ne prikazuje realne slike, in pa akcijami, ki bi jim lahko očitali težak vstop gledalca. To ravnotežje je težko najti.

Morda drugačen, a zelo dober primer afirmacije sodobnega plesa je nedavni festival Pajek, mednarodna mreža za sodobni ples, ki se je letos prvič odvil pri nas kot tridnevni dogodek v Španskih borcih v Mostah. V festival so vključili tudi sodobnoplesno predstavo namenjeno, otrokom, in tako festival medgeneracijsko povezali. Odličen program je ponudil predstave, ki so v več primerih kar same promovirale zvrst. Najbolj zanimiva in pohvalna gesta organizatorjev pa je bila vsekakor ta, da so nekaj kart brezplačno ponudili okoliškim prebivalcem in jih s tem integrirali v kulturno dejavnost, ki se odvija v njihovi neposredni bližini, a ponavadi sami ostajajo izključeni. Zelo zanimivo in neprecenljivo je bilo videti, kako je cela družina prisostvovala plesnemu dogodku ali pa odziv starejše gospe, očitno ne stalne obiskovalke sodobnega plesa, ko se ji je v naročje ulegel napol gol plesalec. Gesta podeljevanja kart je bila vsekakor popolnoma različna od prakse nedavnega festivala Plesna Vesna, ki se praktično zaprl vase s svojo množico povabljenih gostov in selektorjev.

Pa še en primer dobre prakse iz tujine. V Münchnu je v galeriji Haus der Kunst odprta razstava z naslovom Move, umetnost in ples od 60. let. V velikem galerijskem prostoru je postavljeno pravo igrišče različnih eksponatov, ki so jih razvili vizualni umetniki ali pa plesalci in so na tak ali drugačen način povezani s plesom. Obiskovalec lahko tako na primer pleza po visečih obročih Williama Forsytha, lovi ravnotežje na eksponatih Roberta Morrisa, se izgublja v senzoričnem blodnjaku Lygie Clark ali pa si ogleda video, nastal po vzoru dela Trishe Brown Rooftop Routine, in ob tem vrti hulahup obroč. Razstava na neverjetno inovativen način združuje ples in vizualno umetnost, tako v teoriji kot v praksi, saj prikazuje predvsem eksponate, ki jih obiskovalec lahko uporabi, s tem pa ga razstava hkrati že koreografira. Kinetični motor predstave je čista igrivost, ki pa gledalca napotuje k nadaljnjemu premisleku o plesu. Komur pa to zabavno in hkrati pametno postavljeno in poučno otroško igrišče ne zadostuje, si lahko ogleda še arhiv predstav in plesnih del 175 umetnikov od 60. let do danes. Gre za bogat in tudi redek material reprezentativnih del plesne umetnosti, ki bi si ga lahko entuziast ogledoval cele tedne. Razstava morda ne promovira plesa kar med najširšo publiko, saj je za njen ogled potrebna vsaj mera radovednosti, ki obiskovalca pripelje do vrat galerije. Od tu naprej pa se zdi, da te razstava kar sama posrka in sproža nadaljnji val radovednosti »kaj to sploh je – sodobni ples«, kar pa je bistveno gonilo, ki brez dvoma rezultira v kakšnem obisku sodobnoplesne predstave več.

Možnosti za distribucijo znanja o plesu in sejanje entuziazma je kar precej. Seveda pa bo ta prodor lažji, če bo vzpostavljena osnovna podlaga na ravni izobraževanja, ki bo izničila ali vsaj omilila predsodkovni zid.