Nika Arhar, SiGledal, 18. 4. 2011

»Umetniki moramo biti preroški in drzni«

INTERVJU: JAN FABRE, flamski umetnik in kurator letošnjega Festivala Exodos. Imenujejo ga renesančni človek sodobnega časa, saj deluje na vseh področjih in razmišlja celostno. Poleg tega nenehno dela, najraje ponoči, saj spi le po tri ure na dan. Gledališki režiser, koreograf, vizualni umetnik, pisec in filmski ustvarjalec se je slovenskemu občinstvu prvič predstavil z gledališko predstavo Moč gledališke norosti leta 1984. Festival Exodos Fabra predstavlja tudi kot umetnika: prvi festivalski dan je bil namenjen Fabrovi filmski ustvarjalnosti, na ogled bo njegova zadnja predstava Prometej, pokrajina 2, Fabrova vizualna umetnost je predstavljena v treh delih (Izposojeni čas v Mestni galeriji Ljubljana, instalacije Karneval mrtvih pouličnih psov in Katakombe mrtvih pouličnih psov v Galeriji Vžigalica ter Umbraculum v Galeriji 001), izšla pa bo tudi knjiga njegovih dramskih besedil.

Jan Fabre / foto Nada Žgank
V uvodnih besedah za festival Exodos izpostavljate telo in lepoto, oba pojma sta tudi sicer značilna za vaše delo. Vaše razumevanje lepote je specifično. Lepota v vašem delu je kruta, boleča, ranljiva, celo morbidna in nagnusna. Lepote ne razumete kot estetske kategorije, ampak v tesni navezavi na etiko. Kaj je lepota za vas? Kje vidite lepoto in kakšni so etični principi zanjo?

Lepota, kot prvo, se mora nujno ločiti od vsakršne ideologije. In drugič, lepota zame ni estetika, saj bi bil to le mejkap. Lepota je zame prepleten dialog med estetskimi in etičnimi principi. Vsa moja dela hočejo zapeljati gledalca. In v momentu zapeljevanja se pod površino razkrijejo nekakšni kavlji, etične misli, s katerimi želimo pripraviti gledalca k razmišljanju na drugačen način. Kaj naj bi bilo nagnusno?

Insekti ponujajo tudi nekoliko nagnusne podobe.

Tega ne bi imenoval nagnusno, če upoštevamo vsebino. Insekti so radarji človeštva. Insekti, ali v mojem primeru skarabeji, so simboli za veliko pomembnih reči. Insekti, skarabeji, so najstarejši spomin Zemlje. Potujemo na Mars, na Luno, živimo pa s temi majhnimi kreaturami, o katerih ne vemo nič. Morda so lahko videti nagnusno, a so fantastično lepi in inteligentni. Imajo genetično inteligenco, močan občutek za preživetje in so dobri bojevniki. Veliko se lahko naučimo od njih, saj predstavljajo tudi znanje narave.

V filmu Bojevniki lepote (Les guerriers de la beauté Pierra Coulibeufa), ki smo ga videli v petek, vaši igralci pogosto izrečejo stavek »Jaz sem prerok« (»I am the prophet«). So vaši igralci, bojevniki lepote, kot jih imenujete, preroki, in če, preroki česa?

Lani sem ustvaril predstavo Prometej, pokrajina 2, ki je bila premierno prikazana januarja letos v New Yorku. V predstavi je prizor z nekakšnimi arabskimi plesi, v katerem igralci z metanjem peska ubijajo ogenj, strast, senzualnost arabskega plesa. In sedaj Francozi in Belgijci bombardirajo Libijo, revolucionarne ognje Libijcev – kot da gre za kolonialni refleks, kako na zahodni način povedati, kaj je prav in kaj slabo. Moji performerji so imeli pred šestimi meseci precej preroška stališča o tem, kar se zdaj realno dogaja … tudi katastrofe na Japonskem. Vse to je povezano s temo Prometeja. Včasih se realnost ujame s temami o svetu, o katerih govorimo v naših predstavah. Umetniki in tudi dobri znanstveniki moramo biti preroški, moramo si drzniti predvideti stvari, da bi ljudi pripravili, da razmišljajo vnaprej. Moramo biti alarm za um in duha. Moje bojevnike lepote, igralce in plesalce, dojemam na isti ravni kot sebe, razmišljajo skupaj z mano, so moji partnerji v zločinu kreiranja.

Zdi se, da so vaši igralci kot vitezi današnjega časa, skrbniki lepote in človeških vrednot. Nekoč ste rekli, da bi družba brez umetnikov ubila samo sebe. Kakšno vlogo ima umetnik v današnjem svetu? Kakšen odnos zavzema umetnost v naši družbi?

Zdrava družba bi morala plačati umetniku, da sanja. Dati umetniku en evro in zahtevati, da ga umetnik namnoži v tri evre, je napačna politika. Politika mora dati umetnosti veliko denarja, kajti le umetnik lahko sanja. Čas sanj in spanja je zelo pomemben. Umetnost mora spodbuditi ljudi, da razmišljajo, diskutirajo, protestirajo, redefinirajo in na novo izumljajo vrednote. To je naloga umetnosti.

Že od začetkov je raziskovanje telesa eno osrednjih zanimanj v vašem delu. Na Exodosu boste vodili tudi pogovore o telesu s posamezniki z različnih področij delovanja. Kaj se vam po vsem tem času še odkriva o telesu? Ali se vaše razumevanje telesa spreminja skozi vaše delo?

Telo se nenehno spreminja. Prav tako družbeni pogledi na telo. V času Rembrandta so v kuhinji imeli slike, na katerih ljudje lulajo. Urin je bil nekaj popolnoma normalnega, sprejemljivega. Uporabljali so ga beljenje bombaža. V sedanjem času so telesni izločki nekaj prepovedanega, umazanega. V reklamah za ženske vložke za prikaz menstruacije vedno uporabijo modro tekočino. Družba nas torej uči, da je menstruacija nekaj umazanega, negativnega. Raziskovanje telesa se nikoli ne neha, ker družba manipulira z našimi pogledi na telo. Na to moramo reagirati. Telo je terra incognita. Človeški možgani so še popolnoma neraziskani. Veliko sem delal z italijanskim znanstvenikom iz Parme, ki je dokazal, zakaj lahko doživljamo empatijo, imitiramo druge. Možgani so najbolj seksi del telesa. Zame je toliko reči, ki jih še vedno skušam razkriti, diskutirati o njih, na katere iščem odgovore. Zdi se mi, da se to raziskovanje ne bo nikoli ustavilo.

Veliko se ukvarjate z temami transformacij, metamorfoz, konstantnih sprememb, fluidnostjo, neprestanim zavedanjem sedanjega trenutka, prehajanja med življenjem in smrtjo. Pogost simbol je skarabej kot simbol novega rojstva, stalnega prenavljanja in obnavljanja. Duhovno telo opisujete kot lupino z notranjo praznino. Zdi se, da vas najbolj inspirirajo starodavna verovanja, budizem, alkimija – znanja, ki ne temeljijo na zahodnem racionalizmu.

Zame je zelo pomemben model Kristusa. Vsa prepričanja ali religije v svojem bistvu temeljijo na obrambi človeštva in očiščenju samega sebe. Le da institucije zlorabijo svoje moči, ampak institucije so nekaj drugega kot duhovnost religij. Kot umetnik se učim in odkrivam iz različnih duhovnih tokov in religij. Vse je povezano med sabo. Skarabeji se pogosto pojavljajo na primer v vanitas slikarstvu kot simbol mosta med življenjem in smrtjo pa tudi v egiptovski kulturi je skarabej pomemben simbol. Simboli prihajajo nazaj in medtem, ko jih ljudje opazujejo, jim pripisujejo akcije in vrednosti; v krščanskem pa tudi predkrščanskem svetu. Dobri simboli preživijo.

Duhovno telo izhaja iz mojega razmišljanja o angelih. Angeli so popolni; so statični, nikoli krivi, originalni. Pri ljudeh je ravno nasprotno; vedno smo v premikanju, vedno krivi, nismo unikatni. Zakaj? Ker smo iz mesa in kosti. Smrt nosimo v sebi. S časom meso izgine, skelet pa je naša prihodnost. Angeli ostanejo popolni, ker so le lupina. Zato sem ustvaril duhovna telesa v skulpturah, zunanje skelete, brez kosti in mesa v notranjosti. Skulpture menihov in angelov so moja raziskava duhovnega telesa. Ljudje se zavedamo smrti v sebi in hkrati hrepenimo, da bi preživeli na drugačen način. Večina ljudi si želi duhovnega življenja, angelskega stanja. Duhovna telesa so zame lahko mumije, duhovi, angeli, strašila.

Skulpture duhovnih teles iz kosti ste postavili v Galeriji 001 pod naslovom Umbraculum. Kaj to pomeni?

Latinska beseda »umbra« pomeni »senca«. Umbraculum je prostor, daleč stran od delovne situacije v mestu, prostor v senci, kjer lahko razmišljaš. Tudi instalacija v Galeriji 001 – nekoliko umaknjena iz središča mesta – govori o duhovnem telesu. Razstavljena sta dva meniha s skeletom iz kosti, v notranjosti votla; gre za moment, ko se ne moreš več raniti, moment odmika od stigmate. V zahodni družbi še vedno mislimo s Kristusovimi ranami.

V kratkem tekstu, ki ste ga napisali za začetek predstave Prometej, pokrajina 2, najdemo misel, da bo lepota vedno kapljala iz ran ...

To ni moj predlog o prihodnjem telesu, ki se ne more več raniti. Dobra umetnost je odprta rana. Moji možgani so odprta rana.

S svojimi temami, vprašanji, simboli se nenehno navezujete tudi na tradicijo umetnostne zgodovine, starodavnih prepričanj, mitologij, filozofij. Kaj vam predstavlja tradicija kulturne zgodovine in kako jo uporabljate? Kaj vas najbolj pritegne?

Veliko kradem. Vsi veliki umetniki so bili dobri tatovi. V mojem studio imam še vedno velike kopije slik Hieronymusa Boscha, Bruegla … Boschev Vrt zemeljskih naslad je neverjetno delo. Naredim kopije in izrežem delčke, z njimi se premikam ob sliki ter opazujem nove »slike«. Iz tega lahko naredim deset novih skulptur ali instalacij. Klasične mojstrovine so polne imaginacije, domišljije. To so popolnoma neracionalni svetovi, kjer se odprejo vrata v stanje, nasprotno razumu. Veliko stvari me preseneča pri tem. Večina teh umetnikov je bolj avantgardnih kot večina avantgarde, ki jo poznamo. Boscheva slika Ladja norcev je zelo majhna, a so v njej neverjetni svetovi, svetovi človeškega telesa, svetovi karnevala, zavračanje ekonomske in cerkvene moči, istočasno pa tudi ples z vsem tem. Je kot brodolomec, izgubljen v morju, tako kot smo umetniki brodolomci. Ogromno stvari je, ki spodbujajo in intrigirajo moj um, da razmišljam o naši družbi na svež način.

Mislite, da je vaše delo idealistično, utopično?

Vsa moja najboljša dela ali dela, ki jih nisem realiziral, so utopična. Imam mapo mojih najboljših idej in načrtujem tudi knjigo. V tridesetih letih se je nabralo veliko risb idej, ki jih nisem mogel nikoli realizirati. Moje najboljše ideje so nerealizirani, utopični projekti.

Kaj pa pri realiziranih projektih? Tudi v teh prepoznavate idealistične elemente?

Seveda jih. Vernik sem.

Na Exodosu bomo videli predstavo Prometej, pokrajina 2. Pravite, da pogosto spreminjate predstave ter tako nadaljujete ustvarjalni proces in stimulirate igralce k nenehnem zavedanju. Bo tudi predstava v Ljubljani drugačna od januarske premiere v New Yorku?

Ja. Predstava je že nekoliko spremenjena. Verjetno bo moja zadnja predstava na koncu tekočega leta ponovna premiera.

Zakaj spreminjate predstave in kaj upoštevate pri tem? Upoštevate prostor, v katerem igrate?

Ne, predstave spreminjam glede na vsebino. Z mojo skupino razpravljamo skoraj vsak dan. Pred kratkim smo nastopali v Parizu. Delati smo pričeli ob 13. uri in do predstave sem spremenil skoraj 70  odstotkov koreografije zaradi različnih razlogov. Izvajanje je postalo prelahko za plesalce, ni bilo več dovolj izzivalno, hotel sem, da ustvarijo več. V nekaterih scenah sem hotel več dionizičnega občutka. Vedno gre za novo definiranje, novo presojanje, vedno iščemo resničnost in ta se spreminja vsak dan. Zelo pomembno se mi zdi, da izzivam svoje performerje, da ohranjamo predstavo svežo. Izzivam jih k stalni bitki na odru, da ustvarjajo, izumljajo na novo, da so nenehno pozorni.

Zelo ste zahtevni do igralcev.

Tudi do sebe. Hecno, ko delajo z drugimi režiserji, so vedno zelo prijazni do njih, do mene pa ne. Od mene vedno pričakujejo, da najdem nemogoče. Ampak to mi je všeč, ker teroriziramo možgane drug drugega na poetičen način.

Kako to deluje, ko na dan predstave igralcem podate navodila, smernice, kaj lahko in česa ne smejo narediti?

Tako jih treniram. Tudi v ustvarjalnem procesu delamo vaje na takšen način. Postavljam jih v takšne situacije, da se naučijo reagirati, ponovno izumljati v trenutku samem. Mora pa delovati, kot da je vse zrežirano.

Besedilo ob predstavi navaja, da sprašujete, kaj človeštvo naredi s Prometejevim ognjem. Ali tudi sebe kot umetnika vidite kot Prometeja – kot nekoga, ki je samostojen, gre proti toku, prinaša ogenj in kaže človeštvu nove možnosti? Je umetnik tisti pravi heroj, po katerem sprašujete in ga iščete v besedilu na začetku predstave Prometej, pokrajina 2?

Dobro vprašanje. Temo Prometeja lahko srečate tudi v mojih skulpturah, risbah. Njegov ogenj skušam predajati naprej. To moramo umetniki početi. Pri tej predstavi se mi zdi pomembno vprašanje herojev – ali danes potrebujemo heroje? Mislim, da jih potrebujemo. Ampak hkrati je to »herojstvo« nevarno; v moji državi smo brez vlade že več kot 300 dni, pojavljajo se flamska nacionalistična gibanja, ki hočejo neodvisnost; ljudje se še niso naučili, da nacionalizem vodi v fašizem, krutost. Naš flamski heroj, Bart De Wever, je postal nekakšen nov heroj, a je »ponarejen« heroj; je nevaren populist in nacionalist. Želel bi si, da bi imeli v Belgiji pravega heroja, politika, ki ne bi razmišljal le, kako napolniti žepe, ampak bi stal za svojimi besedami. Vsi naši politiki se obnašajo kot žrtve. Pomembno vprašanje je, kdo je žrtev in kdo heroj. Moje razmišljanje o vsem tem je moj refleks, da se odzovem. Razlog, da sem napisal ta tekst, je bil razmislek, zakaj bi se ukvarjal s temo Prometeja v letu 2011. Prometej je mitološka figura, ki predstavlja vprašanja, o katerih danes moramo razmišljati. Ukradel je ogenj bogovom in ga dal ljudem. In kaj mi zdaj delamo z njim? Sem umetnik in ne morem niti v eni galeriji, muzeju ali gledališču pokaditi cigarete. Ne morem delati ognja, ni dovoljeno. A ne gre le za ogenj v praktičnem smislu, ampak na vseh ravneh razumevanja, ogenj kot metafora – prepovedano je tvegati, biti strasten. Francozi in Belgijci bombardiramo ljudi v Libiji, ogenj dajemo revoluciji. Tudi to je tema predstave.

Iskati heroje je nevarna reč. Lahko bi rekli, da heroje iščejo tisti, ki si sami ne upajo biti svoji heroji.

Na koncu predstave Pandora pove občinstvu – pravi ogenj je, da se sam odločiš, ali boš žrtev ali heroj. To je pomembno sporočilo predstave. Sam moraš izbrati, ali boš eno ali drugo.

Če se ustaviva še pri kuriranju festivala Exodos. Za osnovo ste postavili telo. Kaj drugega vam je še bilo pomembno? Kaj ste upoštevali?

Prvo, kar sem zahteval, je bila svoboda pri mojih odločitvah. Moje drugo pravilo je bilo, da namenimo balkanskim umetnikom enako pozornost kot umetnikom z drugih območij. Na Balkanu imajo nekateri neumen občutek, da so manjvredni v primerjavi z Angleži, Francozi, Belgijci in drugimi. Lastne umetnike je potrebno spoštovati na isti ravni kot tuje. Bistveni pri moji izbiri pa so bili umetniki. Povabil sem tiste, ki jih poznam, in ne produktov. Kaj ti umetniki delajo, kaj so doslej naredili, je zame bolj pomembno kot njihovi aktualni produkti. Povabil sem umetnike, ki jim zaupam, ki jih spoštujem. Nekateri so moji prijatelji, drugih ne poznam osebno, poznam le njihova dela. Predstave sem izbral glede na kvaliteto umetnikov, zaradi njihovega notranjega ognja, strasti, tveganj, ki jih prevzemajo v svojih delih.

Torej niste še videli vseh predstav?

Videl sem 90 odstotkov predstav. Od predstav, ki bodo predstavljene v okviru Balkanske plesne platforme, sem v živo videl le nekatere predstave, večino pa na DVD-jih. Kot sem rekel, izbiral sem umetnike.

Nekoč ste rekli, da vas plesne predstave ne zanimajo pretirano.

Res je. Večina koreografov ni zanimivih. Ne poznajo umetnosti, zgodovine telesa, zgodovine gledališča.

Izbrali ste tudi plesne predstave za Balkansko plesno platformo. Glede na kaj ste se orientirali pri izboru?

Upošteval sem različne kriterije. Pri nekaterih ustvarjalcih me je prepričala zelo dobra koreografija, gibi, drugje obrtništvo. Nekateri plesalci nosijo veliko nasilja, energije, vitalnosti, drznosti. Drugje sem izbral dobrega igralca z dobrimi idejami. Iz nekaterih držav nisem izbral nobene predstave; kasneje so jih dodali Nataša (Zavolovšek, direktorica Festivala Exodos) in partnerji Balkanske plesne platforme.

Ali obstaja razlika pri kuriranju različnih festivalov? Leta 2005 ste bili povabljeni kot gostujoči direktor k oblikovanju programa avignonskega festivala. Ali različen kontekst, okolje vpliva na drugačne odločitve? Pri Exodosu so bila finančna sredstva verjetno omejena v večji meri?

Ne, o denarju nisem razmišljal. Z Natašo sva se pogovarjala, da bi povabili umetnike, ki v Sloveniji še niso bili predstavljeni, sicer pa sem bil pri svojih odločitvah svoboden. Razlika z avignonskim festivalom je bila zame le ta, da je bilo tam prisotnih več sto novinarjev z vsega sveta in sem imel skupinske intervjuje za 20 novinarjev. Dobim veliko povabil za kuratorstvo festivalov, ampak jih večinoma zavrnem. Delal sem v Avignonu, sedaj tu in čez tri ali štiri leta bo velik festival v Bruggsu. Meni je lepo, deset dni bom v Ljubljani, videl bom veliko predstav, povabil sem tudi svoje performerje, da vidijo dela drugih, nadaljevali bomo razgovore o plesu, gledališču, predstavah …

Pravite, da radi raziskujete fiziognomijo obrazov, da je ta kot pokrajina, ki kaže razmišljanja, občutja, čustva. Če bi poskušali gledati svoj obraz kot obraz neznanca, kaj bi vam pokrajina vašega obraza povedala o vas samih?

To je razlog, da delam avtoportrete. Gledanje v ogledalo je nenavadno, vedno si nekdo drug. Ko se gledam, sem kot tisoč različnih ljudi in zato rad delam avtoportrete. Filozofija fiziognomije je lepa. Rad gledam stare ljudi, njihova transparentnost je kot pri dojenčkih, obrazne kosti sčasoma oblikujejo obraz glede na karakter, osebnost, emocije. To je zelo lepo. Skulptura okostja v času. Ena najlepših. Moj oče je vedno govoril: »Mladost je prelahka. Vsi jo imajo. Postati moraš star s stilom.«

 
***
 
Povezava:
 



Exodos, Jan Fabre

Anja Roter, SiGledal, 15. 4. 2011
17. Exodos: Dajmo!
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Prometej, pokrajina 2
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Viva Mandić
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Oblečeno Slečeno
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Balkanske sanje
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Pogovor z umetnikom
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Normalno
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Serija
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Bug's
Festival Exodos, 20. 4. 2011
Danes na Exodosu: Mala nočna srečanja 3
Festival Exodos, 21. 4. 2011
Danes na Exodosu: Kost
Festival Exodos, 21. 4. 2011
Danes na Exodosu: Pljuvaj & Ljubezenska zgodba
Festival Exodos, 21. 4. 2011
Danes na Exodosu: Srh
Festival Exodos, 21. 4. 2011
Danes na Exodosu: Škrlatna
Nika Arhar, SiGledal, 22. 4. 2011
Infrastruktura ustvarjalcem omogoča delo in razvoj
Festival Exodos, 22. 4. 2011
Danes na Exodosu: Zgodbe o telesu: MOVE-AS
Festival Exodos, 22. 4. 2011
Danes na Exodosu: On
Festival Exodos, 22. 4. 2011
Danes na Exodosu: Si osamljen nocoj?
Festival Exodos, 22. 4. 2011
Danes na Exodosu: Bila bi palma
Festival Exodos, 23. 4. 2011
Danes na Exodosu: Prihodniki
Festival Exodos, 23. 4. 2011
Danes na Exodosu: Zdaj sem /skoraj 6/
Festival Exodos, 23. 4. 2011
Danes na Exodosu: Vznemirljivost vsega tega
Festival Exodos, 23. 4. 2011
Danes na Exodosu: Supergabriela
Festival Exodos, 23. 4. 2011
Danes na Exodosu: Praktične raziskave
Katja Čičigoj, 28. 4. 2011
Ugodje - najbolj antiestetski afekt
Nika Arhar, SiGledal, 27. 4. 2011
Šesta edicija Balkanske plesne platforme v zadregi
Nika Leskovšek, SiGledal, 28. 4. 2011
To je Jan Fabre, kot je bilo pričakovano in predvidevano
Nika Arhar, SiGledal, 3. 5. 2011
»Zaupam ljudem v prostoru, ki delajo stvari«
Nika Leskovšek, SiGledal, 4. 5. 2011
Exodos in vznemirljivost vsega tega
Nika Arhar, SiGledal, 3. 12. 2010
Mateja Rebolj, Prešernova nagrajenka 2010
Nika Arhar, SiGledal, 18. 10. 2010
Ali je zasebno življenje sploh mogoče?
Nika Arhar, SiGledal, 13. 10. 2010
Pričevanja: Mojca Kreft