Kje: Cankarjev dom
Tu sem, da bi učil
to čredo mož in žena
da lahko celo v najhujšem trenutku
izberejo
ali bodo postali žrtve
ali junaki
Moč Fabrovih podob in neverjetna vzdržljivost njegove skupine sta vredna epskega popotovanja v New Jersey. (Miriam Felton-Dansky, The Village Voice, 19-1-11)
Vizualni učinki gasilnih aparatov in peska so čudoviti, čeprav se ponavljajo. Nastopajoči pokažejo popolno predanost in včasih (čestitke Lawrenceu Goldhuberju v vlogi Epimeteja) lahko njihove like resnično začutimo kot mitološke in osebne stvaritve hkrati.
(Roslyn Sulcas, The New York Times, 21-1-11)
Na odru je gneča, prestreljen je z ostro svetlobo, izbruhi glasbe in eksplozivnimi zvočnimi učinki... Fabrov pripovedni spektakel je razburljiv, vrtoglav, nevaren; s svojo pretirano pobesnelostjo nas včasih razkači in izčrpa. Čeprav me še vedno boli glava, bi si predstavo takoj ogledala še enkrat. (Deborah Jowitt, The Village Voice, 2-2-11)
Odzivi po predstavi 19.4. 2011 v Cankarjevem domu, avtorici: Gaja Madžarevič in Tina Šulc
Eleos in phobos. Sočutje in groza. Gre za osnovni občutji, ki so jih Grki hoteli zbuditi s tragedijo. Ko se občinstvo sooči s tragičnimi heroji, ki izkusijo grozljivo mučeništvo, se tragedija dotakne občutljivega bistva gledalcev, s čimer jih spremeni v sotrpine in tako očisti njihova telesa strupov. V svoji novi produkciji Jan Fabre obudi to razsežnost tragedije. Prometejevi sotrpini, kakor jih je opisal najstarejši pisec tragedij Ajshil, so rdeča nit v njegovi predstavi. Prometej je bil mitološki upornik brez razloga. Uprl se je Zevsu, poglavarju bogov, ukradel ogenj iz nebes in ga izročil smrtnikom na zemlji. Za Fabra je Prometej, ki prinaša ogenj, utelešenje ponosne samostojnosti.
Kot prinašalec ognja ima tudi moč spreminjanja materije. Kot umetnik in alkimist je za človeštvo kot svetilnik. S svojim lastnim zaničevanjem smrti kaže, česa je sposobno človeštvo. Da bi kaznoval ta ponos, Zevs Prometeja priklene na skalo v Kavkazu. Prometej prenaša strahotno trpljenje, na milost in nemilost prepuščen elementom. Kriči v bolečini in besu. Sam prinašalec ognja gori. Njegovo telo doseže obliko ekstaze.
Nova predstava prikazuje bojišče naše civilizacije. Prometejev ogenj je temelj vsega. Vendar, kaj je človeštvo storilo s čarobno močjo ognja? Kakšno alkimijo je ustvarilo? In kje so svetilniki našega časa?
Jan Fabre (rojen v Antwerpnu leta 1958) je diplomiral na inštitutu za lepe umetnosti Municipal Institute of Decorative Arts in na akademiji za likovne umetnosti Royal Academy of Fine Arts. Doma in po svetu je znan kot en izmed najinovativnejših in vsestranskih umetnikov svojega časa. V zadnjih petindvajsetih letih je ustvarjal kot uprizoritveni umetnik, gledališki umetnik, koreograf, operni umetnik, dramatik in vizualni umetnik. Jan Fabre je znan po tem, da širi obzorja vsakega žanra, v katerega usmeri svojo umetniško vizijo.
Proti koncu sedemdesetih let dvajsetega stoletja je še vedno zelo mladi Jan Fabre povzročil bes kot uprizoritveni umetnik. V svojih "predstavah z denarjem" je zažigal kupčke denarja, ki ga je nabral med občinstvom, da je lahko risal s pepelom. Leta 1982 je pri delu Het is theater zoals te verwachten en te voorzien was (To je gledališče, kot ga je treba pričakovati in predvidevati) pod sedež v gledališki ustanovi, kjer se je delo uprizarjalo, nastavil namišljeno bombo. To je potrdil dve leti kasneje z delom De macht der theaterlijke dwaasheden (Moč gledališke norosti), naročenim za Beneški bienale. Nato se je Jan Fabre razvil v enega od najbolj vsestranskih umetnikov na mednarodnih odrih. Z vpeljavo koncepta "predstave v realnem času" – včasih imenovanega tudi "žive instalacije" – je opravil s konvencijami sodobnega gledališča in začel raziskovati radikalne koreografske možnosti kot načine za oživljanje klasičnega plesa.
foto Wonge Bergmann
Fabre lastne drame piše od leta 1975, čeprav je bila prva uprizorjena šele leta 1989. Njegova besedila so izjemna zbirka miniatur z zelo odprtim stilom pisanja. Odražajo Fabrov koncept gledališča kot umetniške oblike, ki vsebuje vse drugo, in v katerih dialogi delujejo skupaj z elementi, kakršni so ples, glasba, opera, igra in improvizacija. Kaos in disciplina, ponavljanje in norost, preobrazba in anonimnost – vse to so nujne sestavine Fabrovega gledališča. Ostrina in zadržanost, s katerima uporablja jezik, zahtevata inovativne rešitve. Uporabili so jih tudi drugi režiserji, ki so se ukvarjali z njegovimi besedili. Zaradi velikega zanimanja za Fabrova besedila sta se založniški hiši L'Arche iz Pariza in Meulenhof/Manteau iz Amsterdama in Antwerpna odločili, da bosta od leta 1994 izdajali besedila Jana Fabra tako v francoščini kot v nizozemščini ter skrbeli za njegove avtorske pravice.
Poleg starodavnih ritualov in filozofskih vprašanj se Fabre ukvarja tudi s temami, kot so nasilje, pohota, lepota in erotika. Telo v vseh oblikah raziskuje od zgodnjih osemdesetih let. Produkcije, kot so Je suis sang, Tannhäuser, Angel of Death in Quando l'uomo principale è una donna so si s tem prislužile mednarodno slavo. Povabilo, naj pomaga oblikovati umetniško vizijo festivala v Avignonu leta 2005, lahko vsaj zaenkrat nedvomno štejemo za vrh Fabrovega dela na področju uprizoritvenih umetnosti. Leta 2007 je Jan Fabre za festival Salzburg Festspiele ustvaril delo Requiem für eine Metamorphose, ki je bilo uprizorjeno tudi na trienalu RuhrTriennale in na festivalu v Vilni. V istem letu je ustvaril tudi delo I am a Mistake v sodelovanju s Chantal Akerman in Wolfgangom Rihmom za izbrane evropske koncertne dvorane. Leta 2008 je Fabre napisal solo predstavo Another Sleepy Dusty Delta Day za hrvaško umetnico Ivano Jozić, ki temelji na legendarnem hitu Bobbija Gentrya, "Ode to Billy Joe". Fabrova najnovejša in zelo priznana produkcija Orgy of Tolerance raziskuje meje normalnosti v družbi, kjer je vse na voljo in naprodaj. Delo je absurdna satira o našem brezsramnem svetu preobilja.
V sodelovanju z igralcem Dirkom Roofhooft je Fabre ustvaril tri monologe, ki jih je poimenoval "umetnikovi manifesti". Ta dela – The Emperor of Loss, The King of Plagiarism in The Servant of Beauty – bodo v nizozemskem in francoskem jeziku do leta 2011 na turneji po Evropi. Vrhunec sezone 2010-11 je zaznamovala stvaritev nove gledališke in plesne produkcije z naslovom Prometejeva pokrajina II (Prometheus Landschap II). Po ameriški premieri februarja 2011 bo sledila obširna mednarodna turneja.
***
koncept, režija, scenografija: Jan Fabre
besedili: I am the all-giver Jeroena Olyslaegersa (na podlagi Ajshilove Prometejeve meje) in We need heroes now Jana Fabra
glasba: Dag Taeldeman
asistentka, dramaturginja: Miet Martens
nastopajo: Katarina Bistrović-Darvaš, Annabelle Chambon, Cédric Charron, Vittoria Deferrari, Lawrence Goldhuber, Ivana Jozić, Katarzyna Makuch, Gilles Polet, Kasper Vandenberghe, Kurt Vandendriessche
svetlobno oblikovanje: Jan Dekeyser
kostumografija: Andrea Kränzlin
tehnično usklajevanje: Kris van Aert
zvočno oblikovanje: Tom Buys
tehnik: Bern Van Deun
besedilo kataloga: Luk Van den Dries
direktor produkcije in gostovanj: Tomas Wendelen
mentor za angleščino: Tom Hannes
mentorica za glas: Lynette Wright (Bristol Old Vic Theatre School)
produkcija: Troubleyn/Jan Fabre (Antwerpen)
koprodukcija: Peak Performances @ Montclair State University (Montclair, US), Théâtre de la Ville (Pariz, FR), Malta Festival (Poznan, PL), Tanzhaus NRW (Düsseldorf, DE), Zagreb Youth Theatre (Zagreb, HR), Exodos Ljubljana (Ljubljana, SI)
praktično usposabljanje: Edith Cassiers, Jerome Toussain (dramaturgija), Katarzyna Mielczarek, Maja Zupančič (kostumi)
Apostolia Papadamaki (s podporo Costopoulos Foundation)
s podporo flamske vlade