Maša Pelko, 22. 10. 2014

Nastaviti obraz, da prejmeš udarec

Besedilo oddajam dan prepozno, ker ne znam brati biltenske razpredelnice prostovoljcev.

Foto: Boštjan Lah, Matej Kristovič

Hkrati nekaj minut pred oddajo vržem ven uvod, ki klasično sprašuje po tem, če se kdaj vprašamo, kaj je gledališče za nas. V tem trenutku bi raje spraševala, kaj smo za gledališče mi, zato ta tekst puščam brez nagovora.

Ena zadnjih stvaritev, ki me je v umetnosti navdušila, je filmski spektakel Synecdoche, New York Charliea Kauffmanna, zgodba gledališkega režiserja, ki želi kot svoj monumentalen teatralen projekt postaviti (in odigrati) repliko sveta okoli njega: prostora, časa, ljudi in konec koncev – odrsko podvojitev sebe.

Svet se ruši, a oder dviguje: njegov dvojnik se zaljublja v njegovo resnično ljubimko, on v dvojnico svoje žene, čas preskakuje, igralci se starajo, zavesa pa ostaja spuščena. Film vrhunske estetike in dovršene metanaracije pravzaprav govori o posamezniku in njegovi želji po ustvarjanju: o ustvarjalcu nove predstave, ki postaja stvaritelj novega sveta. O gledališčniku, ki sredi procesa izreče: “Gledališče je začetek misli. Je resnica, še ne izgovorjena. Tisto, kar človek začuti v trenutku, ko dobi udarec v čeljust. Je ljubezen v vsem svojem kaosu.”

Vse to, v fragmentih in razpršeno vsakič drugače, nas zadeva, razsuva, dviguje in spreminja tudi v dneh tega festivala: tako ali drugače se zvrsti vse, kar gledališče hoče biti in kar želimo biti mi z njim. Ko nas na odru nekaj pretrese, pa znamo to razumeti šele nekaj sekund, minut, ur kasneje – to je gledališče. Trenutek, preden se nas nekdo dotakne, pa se pred nami odvrti odrska uprizoritev točno te bližine –  to je gledališče. Ko v istem hipu začutimo moč in ohromljenost, slabost in omamljenost, strah in naslado – to je gledališče.

“Na svetu je skoraj sedem miljard ljudi. Nihče ni stranski igralec. Vsake je protagonist svoje zgodbe,” pravi omenjeni film. Morda v teh festivalskih dneh igramo svoje vloge in preigravamo svoja življenja. Morda pa enostavno puščamo gledališču, da odigra svojo vlogo?

***

Vsebino Biltenov 49. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.

Povezave:

FBS

Povezani dogodki

Festival Borštnikovo srečanje, 25. 10. 2014
Gledališče upora v okupiranem Sarajevu
Polona Stergar, 25. 10. 2014
Refleksija: Angel pozabe
Mojca Prigl, 25. 10. 2014
Nemara samo pesniki
Manja Gatalo, 24. 10. 2014
Gledališče upora skozi prizmo tovarištva
Maša Pelko, 23. 10. 2014
Kako poveš, kar govoriš?
Manja Gatalo, 23. 10. 2014
Zaključek Fokusa Španija
Kristina Mihelj, 18. 10. 2014
Razlog za smeh in razlog za razmislek
Anja Bunderla, 19. 10. 2014
To je murmel
Jure Mavrič, 19. 10. 2014
They just did it
Žan Žveplan, 19. 10. 2014
»Tiranija normalnosti«
Kristina Mihelj, 20. 10. 2014
Gostilna - ponekod skoraj literarni prostor
Manja Gatalo, 20. 10. 2014
Nemost lika je še kako zgovorna
Jure Mavrič, 20. 10. 2014
Devetinštirideseti pristan
Pia Vatovec, 21. 10. 2014
Prepustimo se!
Kristina Mihelj, 22. 10. 2014
Če se ti zgodi družina*
Maša Pelko, 4. 4. 2013
Koliko dram(e) še?
Maša Pelko, SiGledal, 7. 4. 2013
Brez ravnodušnosti, prosim
Maša Pelko, SiGledal, 1. 9. 2013
O čem sanjajo predstave?