Slovenska klasika obogatena z melodijami slovenskega tradicionalnega ljudskega petja ter priložnost za sodelovanje ljubljanske in mariborske ekipe narodnih gledališč – to so posebnosti omenjene predstave.
V uprizoritvi sta cerkev in gostilna isti prostor. Kaj imata skupnega?
Edvard Miler, režiser: Ne vem če imata kaj skupnega. Gostilne so malo drugačne kot so bile včasih. Nekoč so bile sektaške. V nekaterih gostilnah se res zbirajo isto misleči, taki, ki v nekaj verjamejo; ali v dobro hrano, pijačo, imidž, nekaj fiktivnega kar naj bi tam bilo…
Sicer pa ima gostilna čisto drugo funkcijo. V cerkvi vsi molčijo, govori pa le eden. V Sloveniji sicer ni takih oštarij, vendar imajo recimo Irski pubi zelo važno funkcijo. Nagibajo se že k literarnemu prostoru. Na Irskem je lep moški, tisti, ki je verbalno močan, izuri se pa v pubu. Seveda pa obstajajo tudi gostilne kjer se govori same bebavosti.
Danes ste zamenjali igralca ene izmed osrednjih vlog – Maksa. Kaj je pri vskoku najtežje?
Marko Mandič, igralec: To je moj prvi vskok (če ne štejem nekega čisto z začetka moje poti, ko sem imel za povedat le nekaj stavkov.) Težko je, da moraš v nekaj dneh zaobjeti kar so oni trenirali dva meseca. Najtežje se je naučit ves tekst. Sicer pa ti vsi iz ekipe stojijo zelo ob strani. Odpuščajo se ti vse napake, ker gre za vskok. To je neko posebno stanje. Tudi tvoja koncentracija je izostrena še bolj kot navadno. Zdi se mi zanimivo, da si na distanci, istočasno pa si zelo »noter«, normalno saj moraš vse napolniti z vsebinami in oddelati.
***
Vsebino Biltenov 49. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.
Povezave: