Juan Mayorga velja za vodilnega sodobnega španskega dramatika. Po delu Fant iz zadnje klopi, ki je bilo včeraj bralno uprizorjeno na prvem odru Prve gimnazije, je bil posnet tudi odmeven film Dans la maison Françoisa Ozona, ki je Sloveniji že poznan. Glavni odnos poteka med učiteljem in učencem, pri čemer se zabriše meja med tem, kdo pravzaprav uči koga oz. kdo s kom manipulira. Skozi zgodbo perspektivnega zadržanega mladega fanta, ki obiskuje sošolca na domu, se nam odstre svet praznega srednjega sloja, ki živi klišejsko, stereotipno življenje. Zanimivo je, da fant v drami želi postati pisatelj, sošolca pa inštruira matematiko. Glede na to, da je Mayorga diplomiral tudi iz matematike, zagotovo v zavest prikliče avtobiografske podtone. Nasproti praznemu srednjemu sloju je postavljena povsem enaka situacija praznine dveh intelektualcev, učitelja, propadlega pisatelja in njegove žene, lastnice instalacijske galerije. Posmeljivi odnos učitelja-intelektualca, ki vodi fanta v mikroskopsko razčlenjevanje po njegovem mnenju manjvrednih 'nerazgledanežev', pripelje do preobrata, kjer kvazi učenjak prepozna tudi lastno ničevost.
Edini ženski avtorski glas je Lluïsa Cunillé z delom Ta pesem brez konca, ki je, nenavadno, napisano v kastiljščini, čeprav je Cunilléjeva sicer Katalonka. Gre za »poetiko odvzemanja«, tako kot Josep Maria Benet i Jornet, ki velja za nestorja katalonske sodobne drame, se tudi Cunilléjeva poslužuje minimalizma. Dialogi so izjemno ekonomični. Veliko je molka, tišina deluje zgoščeno in povzroča stanje, ki ni statično, ampak sporočilno. »Nezaslišano je, da je prazen želodec glasnejši od žalostnega srca.« Tišina sporoča žalost srca, odtujenost, medčloveški prepad. Ravno premolki, vrzeli in nedorečenosti dajejo dramskemu delu ogromno možnosti za različne interpretacije, saj lahko režiser dramo zapelje po poti lastne vizije. Osebam so pridane mitološke oznake, ki pa zaradi izčiščenosti teksta ostajajo zgolj kot esenca.
Sklepna prireditev Fokusa Španija je bila inventivna, sveža, zabavna predstava Brickman Brando Bubble Boom, ki pa je hkrati tudi premišljeno zbodla. Tehnološki prijemi, ki v predstavi služijo namišljeni dokumentarnosti, so tudi estetsko izjemno domiselni. Na sodoben način se poigravajo s popartovsko idejo, saj pop kulturo, mogoče bolje, reallity show 'kulturo', ki prevladuje dandanes, postavijo v umetniški kontekst in ji pridajo kritiško konotacijo. Pred nami sezidajo krhko idejo hiše, zgodbo o nesrečnih bogatih in slavnih, zatočišče za opravičilo naše vsakdanjosti, vse pa nam v nekaj igrivih zamahih porušijo.
Španija poseduje izjemno umetniško rahločutnost, klasika se z neverjetno lahkoto preliva v modernost, zaznati je intuitivno čutenje vibracij družbenega dogajanja in veseli smo, da smo jo spoznali od blizu, skozi glas avtorjev in njihovih del.
***
Vsebino Biltenov 49. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.
Povezave: