Draga Potočnjak se je z bosanskimi begunci, predvsem z otroki, ukvarjala od leta 1992 do leta 1997. Skozi to težko obdobje je spoznala, da je razvila zadržek do visokoleteče krilatice – umetnost spreminja svet. Tudi Goran Sergej Pristaš je v razpravi omenil, da teater realno nima politične moči. Potočnjakova se nadalje sprašuje, kje je pozicija krivde ob tako strašanskih monstruoznostih, kot je bila denimo Srebrenica. Pravi, da je pozicija umetnika, ravno pozicija krivde. Vse preveč je namreč le opazovanja, naslavljanja grozot, vse je znano, vendar ničesar ne spremenimo. Smisel upora zares obstaja le s pozicije od znotraj, se pravi, v tokratni razpravi, znotraj okupiranega Sarajeva. Zala Dobovšek je svoj referat navezala ravno na to, da se tisti, ki so pobegnili pred vojno vihro, še danes počutijo krive. Ljudje znotraj Sarajeva so se z nečloveško situacijo spopadali z množičnim uprozarjanjem in obiskovanjem najrazličnejših kulturnih dogodkov, predvsem gledaliških predstav. Glavno gledališče, skrito med hišami, je predstavljal Kamerni teatar 55. Gledališče je postalo glavna prispodoba za orožje in obrambo. Šlo je za prepotrebno izmenjavo spoštovanja in dostojanstva skozi umetnost. Režiserka Aida Begić je takrat komentirala: »To, kar je nas naredilo ljudi in nas razlikovalo od psa, je bilo naše zanimanje za umetnost.« Umetnost kot dejanje svobodne volje je bila esencialna za preživetje duha. Avtor koncepta in organizator simpozija, Aldo Milohnić, je lucidno pripomnil, da je šlo pri gledaliških dogodkih za fikcijo normalnosti v nenormalnih razmerah in ponovil besede režiserja Harisa Pašovića, ki je ob vprašanju, zakaj Sarajevski filmski festival sredi vojne, odgovoril: »Zakaj pa vojna sredi filmskega festivala?«
***
Vsebino Biltenov 49. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.
Povezave: