Festival Borštnikovo srečanje, 25. 10. 2014

Gledališče upora v okupiranem Sarajevu

Drugi dan simpozija Gledališče upora je ostal pri vojni tematiki, le da smo se tokrat pomaknili v devetdeseta, v okupirano Sarajevo.

Foto: Boštjan Lah, Matej Kristovič

Draga Potočnjak se je z bosanskimi begunci, predvsem z otroki, ukvarjala od leta 1992 do leta 1997. Skozi to težko obdobje je spoznala, da je razvila zadržek do visokoleteče krilatice – umetnost spreminja svet. Tudi Goran Sergej Pristaš je v razpravi omenil, da teater realno nima politične moči. Potočnjakova se nadalje sprašuje, kje je pozicija krivde ob tako strašanskih monstruoznostih, kot je bila denimo Srebrenica. Pravi, da je pozicija umetnika, ravno pozicija krivde. Vse preveč je namreč le opazovanja, naslavljanja grozot, vse je znano, vendar ničesar ne spremenimo. Smisel upora zares obstaja le s pozicije od znotraj, se pravi, v tokratni razpravi, znotraj okupiranega Sarajeva. Zala Dobovšek je svoj referat navezala ravno na to, da se tisti, ki so pobegnili pred vojno vihro, še danes počutijo krive. Ljudje znotraj Sarajeva so se z nečloveško situacijo spopadali z množičnim uprozarjanjem in obiskovanjem najrazličnejših kulturnih dogodkov, predvsem gledaliških predstav. Glavno gledališče, skrito med hišami, je predstavljal Kamerni teatar 55. Gledališče je postalo glavna prispodoba za orožje in obrambo. Šlo je za prepotrebno izmenjavo spoštovanja in dostojanstva skozi umetnost. Režiserka Aida Begić je takrat komentirala: »To, kar je nas naredilo ljudi in nas razlikovalo od psa, je bilo naše zanimanje za umetnost.« Umetnost kot dejanje svobodne volje je bila esencialna za preživetje duha. Avtor koncepta in organizator simpozija,  Aldo Milohnić, je lucidno pripomnil, da je šlo pri gledaliških dogodkih za fikcijo normalnosti v nenormalnih razmerah in ponovil besede režiserja Harisa Pašovića, ki je ob vprašanju, zakaj Sarajevski filmski festival sredi vojne, odgovoril: »Zakaj pa vojna sredi filmskega festivala?«

***

Vsebino Biltenov 49. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.

Povezave:

FBS

Povezani dogodki

Kristina Mihelj, 18. 10. 2014
Razlog za smeh in razlog za razmislek
Anja Bunderla, 19. 10. 2014
To je murmel
Jure Mavrič, 19. 10. 2014
They just did it
Žan Žveplan, 19. 10. 2014
»Tiranija normalnosti«
Kristina Mihelj, 20. 10. 2014
Gostilna - ponekod skoraj literarni prostor
Manja Gatalo, 20. 10. 2014
Nemost lika je še kako zgovorna
Jure Mavrič, 20. 10. 2014
Devetinštirideseti pristan
Pia Vatovec, 21. 10. 2014
Prepustimo se!
Kristina Mihelj, 22. 10. 2014
Če se ti zgodi družina*
Maša Pelko, 22. 10. 2014
Nastaviti obraz, da prejmeš udarec
Manja Gatalo, 23. 10. 2014
Zaključek Fokusa Španija
Maša Pelko, 23. 10. 2014
Kako poveš, kar govoriš?
Manja Gatalo, 24. 10. 2014
Gledališče upora skozi prizmo tovarištva
Polona Stergar, 25. 10. 2014
Refleksija: Angel pozabe
Festival Borštnikovo srečanje, 23. 10. 2010
FBS in DGKTS: Interkritika
Festival Borštnikovo srečanje, 27. 10. 2014
Znani so nagrajenci 49. Festivala Borštnikovo srečanje
J,mATK,

LIKE

25. 10. 2014

J.MATK

Aldo Milohnić, je lucidno pripomnil, da je šlo pri gledaliških dogodkih za fikcijo normalnosti v nenormalnih razmerah in ponovil besede režiserja Harisa Pašovića, ki je ob vprašanju, zakaj Sarajevski filmski festival sredi vojne, odgovoril: »Zakaj pa vojna sredi filmskega festivala?«8ISJECAK)

25. 10. 2014