“Rodimo se, ne da bi znali govoriti. Umremo, ne da bi znali povedati,” zapiše Fernando Pessoa v Vzgoji stoika, ki bo danes uprizorjena na festivalu. Tisto vmes pa živimo.
Gledališče se je rodilo brez zavedanja o svoji moči in, pravijo, umira že od svojega nastanka. Zakaj preživi, pa je najbrž preprosto: ker iz predstave v predstavo hoče nekaj povedati.
Pessoa je pisal pod heteronimi, izmišljenimi osebnostmi, ki jih je ustvarjal in jim dajal življenja iz dela v delo: potreboval je različne ljudi, da je povedal mnoge zgodbe. Mar ni to, kar je bila avtorska (p)osebnost Pessoe, pravzaprav univerzalno pravilo vsakega bralca in gledalca? Mnoštvo, ne množica. Ne govorim o brezmejnih poistovetenjih s protagonisti na odru; govorim o moči predstavljanja, množenja, osmišljanja in domišljanja, ko si vržen v gledališki svet. Ne poznaš figur, v katere zreš iz publike, ni ti znana ne njihova preteklost ne slutnja prihodnosti, niti kdo so, kaj ljubijo in česa se bojijo – ti jim daš življenje. Ne glede na to, kaj se odvija pred tabo, so zgodbe in odnosi, ki jih vidiš v predstavi, tvoji. Daš jim pomen, smisel in razlago. Vsakič so drugačni, ker so tvoje odločitve in sklepi različni.
Če drži, da se rodimo, ne da bi znali govoriti, ne verjamem, da svojega življenja ne znamo povedati. Razlika je le v tem, da ga povemo zgolj sebi. In v trenutkih objema gledališča se zgodi prav to.
***
Vsebino Biltenov 49. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.
Povezave: