Generacija študentov, ki je uprizorila tekst Simone Semenič, me je s svojimi bralnimi uprizoritvami na Borštnikovih fokusih prejšnjih dveh let že navduševala, zato sem mogoče malo manj presenečena nad igralsko odličnostjo zasedbe videne predstave, obenem pa sem bila izredno vesela tudi izbora sodobnega slovenskega besedila, s katerim briljira že omenjena Semeničeva. Ne znam, nočem, ne želim in tudi zelo slabo opravljam s pisanjem kritike, a se mi vendarle zdi, da je produkcija študentov uspela izvrstno manevrirati zahtevnost samega besedila, ob tem najti izvrstne rešitve za nastale problemske situacije, s pravo mero podružbiti temne in svetle momente drame, s tem pa tudi uspela pustiti pečat, zaradi katerega si je gledalka zaželela domov po meditativni daljšnici, z nadaljevanjem pod katarzično dolgo trajajočim tušem, da bi umirila misli, ki jih zdaj, nekaj čez polnočjo, sestavljam v ta zapis.
Ne glede na vse je gledalka v tisočdevetstoenainosemdeset prepoznala življenje. In ja, vsi “poznamo” življenje, upe, ki si jih v njem postavljamo, pa brce, s katerimi nas prej ali slej zadene. In spomine, v katerih se sekajo naši stari in novi jazi … Gledalka je v tisočdevetstoenainosemdeset prepoznala kar svojih tisočdevetstosedeminosemdeset do dvatisočštirinajst.
***
Vsebino Biltenov 49. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.
Povezave: