Maša Pelko, SiGledal, 31. 8. 2013

Umetnost imamo zato, da ne bi umrli od resnice

Festival Mladi levi je deveti večer postregel z dvema ljubljencema slovenskega občinstva, plesnim duetom Le Cri (Krik) alžirsko-francoske koreografinje in plesalke Nacere Belaza ter predstavo Mrzim istinu! (Sovražim resnico!) hrvaškega režiserja Oliverja Frljića.
:
:

Mrzim istinu! / foto Damir Žižić

Četudi predstavi na odru zasedata popolnoma drugačen prostor in je moč giba in besede med njima prej nasprotna kot podobna, ju druži intimnost, ki jo delita s publiko. Medtem ko avtorica plesnega performansa Le Cri skozi ponavljajoče se premike poustvarja svoje spomine, je Mrzim istinu! predstava, kjer svojo otroško, sedanjo in prihodnjo zgodbo kot protagonist z nami deli lik režiserja.

Nocojšnja publika je vstopila v dve intimni zgodbi, ki sta vsaka po svoje največjo vlogo prepustili resnici. Resnici giba in glasu, resnici o preteklosti in pozabi, resnici o gledališču in realnosti, na koncu celo vprašanju o resničnosti resnice.

Moja prva misel ob poteku večera pa je bila tuja misel. Friedrich Nietzsche je trdil, da imamo umetnost zato, da ne bi umrli od resnice. Medtem, ko so Mladi levi v zadnjih dneh že pretresli vprašanje, ali umetnost lahko rešuje življenja, se ob današnjih dveh predstavah nisem nehala spraševati po tem, ali nas morda ne rešuje prav pred resnico? Zato sem o tem povprašala tudi obiskovalce obeh predstav.

Marko, študent umetnostne zgodovine: "Veš, jaz prvo pomislim na to, da so ljudje umirali od resnice. Dobesedno, z zlomljenimi srci, porušenimi sanjami, izgubljenimi smisli. Ampak redko kdaj pa pomislimo, da bi ljudje umrli od umetnosti, za umetnost. A misliš, da bi?"

Ana, zaposlena na univerzi: "Jaz mislim, da bi danes prej morali obrniti izjavo. Da je umetnost tista edina, ki nam prikaže resnico. V ravnokar videni Frljićevi predstavi nekateri vidijo razpad družine, drugi inovacijo gledališča, tretji odnos med možem in ženo in tako naprej. Najdeš tisto, za kar veš, da so tvoji problemi in bolečine, ali pa še huje, tiste, za katere sploh nisi vedel, da se te tičejo. Današnja umetnost vztrajno briše to mejo med realnim in fikcijskim. Samo poglej to predstavo! Noro!


foto Maša Pelko
Boštjan, filozof: "Prvič bi lahko brali to izjavo kar v kontekstu Nietzschejeve misli, ki je provokativna, vedno na robu in se včasih izreka tudi skozi absurd, absurd v plemenitem smislu besede, kot strast misli. Nisem povsem prepričan, od kod ta izjava, bi si pa znal predstavljati, da bi lahko bila iz teksta Projekt Wagner. Tam Nietzsche problematizira Wagnerja v smislu, da je njegova genialnost v tem, da najbolj zadane dno nemškosti. Torej z načinom, na katerega prikazuje in funkcionira kot glasbenik, avtor v resnici najbolj natančno reprezentira malomeščanskega duha nemštva. To bi bil ta 'double-twist': umetnik je najboljši takrat, ko najbolje prikaže banalnost nečesa.

Vanesa, kuharica: "Banalno, kot se bo slišalo, ampak verjamem, da nas umetnost zaslepi. Pa ne v negativnem pomenu, ampak enostavno odnese misli vsakdanjosti, resnico vsakdanjosti. Lahko se prepustiš, lahko se v temi dvorane delaš, da si nekdo drug. Pa hkrati, še bolj banalno, sem recimo ob predstavi Sovražim resnico! dobila občutek, da svojo zgodbo otroštva in razbitja deli s publiko, kot bi jaz delila to s svojim najboljšim prijateljem na kavi. Zaradi umetnosti nisi sam. In ja, resnica samote mogoče res ne ubije."

Mladi levi

Povezani dogodki

Maša Pelko, SiGledal, 1. 9. 2013
O čem sanjajo predstave?
Maša Pelko, SiGledal, 24. 8. 2013
Intimna katastrofa v kabaretu
Maša Pelko, SiGledal, 26. 8. 2013
»Super so ti Mladi levi, moram reči«
Maša Pelko, SiGledal, 29. 8. 2013
Umazanija človeka, na radiu
Maša Pelko, SiGledal, 24. 8. 2013
Intimna katastrofa v kabaretu