Svetlana Slapšak je osvetlila antično perspektivo nemega lika skozi Aristofanove komedije. Razlaga, da se nemi ženski lik osvobaja, emancipira šele z govorom. Če se je tragedija odmaknila od takratne aktualne politike atenske polis v svet Olimpa in bogov, je komedija tistega časa pod drobnogled jemala prav vsakdanjost, življenjsko prakso. Ker je bila antenska ženska izključena iz javnega življenja in jo je strogi patriarhat izključeval iz diskurza, je Aristofanova komedija to problematizirala še kako plastično. Komedija kaže tisto kar je ventil demokracije, pokaže se vse najhujše, vse je grobo in jasno predstavljeno. Na začetku, pojasnuje Slapšakova, so ženske v Aristofanovih komedijah neme. Pojavljajo se zgolj v kontekstu seksualnosti. Aristofan postavi vprašanje, kaj pa ženska? S tem, ko ženska v kasnejših (ohranjenih) Aristofanovih komedijah spregovori, naslovi svojo željo po emancipaciji. Moška, eksteriorna vloga, je pri Aristofanu spodkopana, pokaže se navideznost stabilnosti. Komedija Ženske v narodni skupščini najbolj zaostreno tematizira zapostavljenost ženskega spola. Kot je iz naslova jasno, ženske (seveda preoblečene v mlade moške) okupirajo skupščino, kjer zahtevajo enakost, mir in pravičnost. Razvajeni, superiorni moški, državljan, v gledališču tako doživi situacijo, kjer ženske zavzamejo oblast, soočen je ne le z glasom žensk, ampak ekscesnim glasom žensk.
Zanimivo vzporednico z nemostjo nastopajočega je potegnil Rok Vevar, ko je pogovor preusmeril na ples in nemega plesalca. Gib, ples zahteva molčeče osebe, statika pa govor. Na prehodu 80. in 90. let se je pojavilo gibalno gledališče, ki so ga takrat označili za nemo gledališče. Nemost je vsekakor tudi ultra moderna dramska tehnika blizu happeningom in performansom. Sodobni umetnik, dr. Nenad Jelesijević, je predstavil koncept koprodukcije Vie Negative in ljubljanske Drame, kjer so na odru trije nemi liki z izjemno močno prezenco. Njihova nemost je poudarjena do te mere, da nikakršen govor ne bi mogel preglasiti sporočilnosti.
Nememu liku, liku, ki mu je odvzet govor, je posledično odvzeta relevantnost v družbenem smislu. Nemost je odraz margine, zapostavljenosti, neenakosti, manjvrednosti. Ravno molk je pozicija v kateri se vloga lika realno nahaja. Zato lik, ki govorno ne artikulira, govori in sporoča še kako naglas.
***
Vsebino Biltenov 49. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.
Povezave: