Jezen sem. Jezen sem na predstavo in na režiserja (Jernej Lorenci), da je predme postavil monstrum, ki je zastrašujoč zgolj zaradi dejstva, da mi ne pusti, tudi za trenutek ne, da ne bi gledal svojega odseva v njegovi koži. Jezen sem, ker mi Lenka (Nina Ivanišin) in Jurij (Jernej Škof) vzbudita čustvo, za katerega sem mislil, da ga že dolgo nimam. Tisto tiho, vendar vseobsegajoče, parajoče, včasih jokajoče zavedanje, da nisi povsem tak, kot so drugi. Jezen sem na njiju, ker sta s svojo drugačnostjo, ki ni niti približno šepetajoča ali subtilna, ampak predrzno glasna, metafora za zgodbe. Za zgodbe, ki se morda na isto grozovit in groteskni način kot na odru odvijajo danes, prav zdaj, v sosednji hiši. Protagonista sta pogumna, ne da bi vedela, kako zelo, in koliko ljudi poguma na njunem mestu ne bi imelo – ga nima. Sprašujem se, če drugačnim dajeta moč ali dodatno potrdilo, da se je drugačnosti treba bati. Če seveda imaš moč, da svoje in tuje drugačnosti ne preganjaš. Jezen sem, ker gre v resnici za uprizoritev, ki neusmiljeno vrta v potenco zla, za katerega sem mislil, da je že izpuhtelo iz naše realnosti. Vendar vojna proti drugačnosti ostaja. Ostaja z neutrudnimi podobami zbadanja in psihološkega trpinčenja ter noče in noče nehati. Jezen sem, ker me Svatba prisilno sooča z realnostjo, da kot družba kljub vsemu nismo prišli tako daleč. Na odru mi pokaže razpadanjem družbe v povsem realnem času jalove prihodnosti in to še stopnjuje s povzdigovanjem razcefrane nedolžnosti obeh zaljubljencev.
V moji jezi pa je tudi hvaležnost. Hvaležnost, ker sem ob vsem gnevu in besu pri aplavzu prevzet tudi z bistrino in milino vedenja, da nisem tako zelo sam.
***
Vsebino Biltenov 49. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.
Povezave: