Arts & Politics je podnaslov predstave Empire kolektiva Superamas (na Mladih levih je gostovala pred dvema letoma), ki neposredno poseže v srž problema politične umetnosti danes: dejstvo, da slednja predstavlja profitabilno tržno nišo na umetniškem trgu. Ali drugače: učinki, ki jih tovrstne predstave želijo zbujati na vsebinski ravni, so v isti sapi izničeni na ravni postprodukcije in trženja, ki predstavo vpnejo v podpiranje logike sistema, kateri se vsebinsko zoperstavlja. Obenem utegne neposredna obravnava aktualnih političnih tematik v kulturni produkciji imeti ravno nasprotni učinek od nameravanega: s kanalizacijo političnih afektov v produkcijo in recepcijo kulturnih produktov ustvarja lažni vtis angažiranosti in služi kot nekakšen surogat za vse bolj ošibljeno javno sfero, v kateri najde angažma posameznika vse manj prostora. 
IVANA MÜLLER / FOTO URŠKA BOLJKOVAC
Tudi nekaj predstav na letošnjem festivalu artikulira zagate, ki se zastavljajo političnemu angažmaju v umetnosti danes. Bolj subtilno kot Superamas se teme eksploatacije politično nabitih podob v sodobni umetniški produkciji dotakne Ivana Müller v svojem 60 minutes of opportunism. Medtem ko so prvi pravzaprav zgolj reprezentirali idejno izpraznjenost in tržno nabitost sodobnega umetniškega sistema, se Ivana Müller loteva dekonstrukcije samih reprezentacijskih mehanizmov. S tem naslavlja eksploatacijo podob teroristov in pripadnikov muslimanske vere v kulturni produkciji (z nenehno avtorefleksijo lastnega oportunizma v sodelovanju pri tej eksploataciji). Kakor že v While We Were Holding It Together, se nenehno poigrava s pričakovanji in domišljijo gledalcev. Njena telesna podoba in postavitev se tekom predstave zelo malo spreminjata – od skoraj pohodne oprave z nahrbtnikom, iz katerega se vijejo žice, do prekritosti s črno tkanino – medtem ko se to, kar te preproste podobe reprezentirajo, spreminja zgolj prek vnaprej posnetega glasu performerke, ki nanje lepi označevalce s pomočjo domišljijske investicije gledalcev: gre za teroristko z bombo v nahrbtniku? Za muslimanko v burki? Za turistko? Za avtorico predstave ali za nekoga, ki jo nadomešča? Medtem ko razkorak med njenim posnetim glasom in živim telesom izpostavlja fiktivno naravo dispozitiva predstave, obenem izpostavlja tudi delež imaginarne investicije v kreacijo podob in zgodb o teroristih, ki jo spretno izrablja politika afektov za ustvarjanje stanja strahu, ki ljudi sili k sprejemanju omejitev svobode in varnostnih ukrepov. A pri tem ne gre za neposredno didaktično moraliziranje, nasprotno: humornost dekonstrukcije nasilnega dispozitiva reprezentacije izpostavlja absurdnost tako umetniških klišejev kot aktualnopolitičnih agend, ki se strne v večkrat ponovljeni frazi: »Če ta nahrbtnik eksplodira, bomo vsi skupaj na tem mestu umrli«. V 60 minutah oportunizma tako sproti razgrajuje oportunistične klišeje sodobnih scenskih umetnosti, ki jih izrablja: podobe terorista, rabo »resničnih ljudi« – statistov, kajenja na odru itd., s tem pa obenem lucidno in odkrito izpostavlja ekonomski mehanizem v ozadju umetniške produkcije.
TAM DALEČ STRAN / FOTO URŠKA BOLJKOVAC
Druge spontane ideologije sodobnega vsakdana se loteva trojica Betontanc Ltd. v predstavi s prav tako zgovornim naslovom Tam daleč stran: uvod v ego-logijo. Mojstrsko izrabljena scenografija govori o ambivalentni biti predstave: kartonaste škatle, plastenke in plastične vrečke – reciklirani odpadni material ali znak nebrzdane potrošnje? Morda oboje, vsaj v obravnavani predstavi, ki dekonstruira pogosto latentno povezavo obeh pogledov – ta omogoča da eko-loški angažma sodobnega subjekta pogosto služi zgolj masaži lastnega ega: ego-logiji. Posneto naštevanje dejavnosti 6+ milijard ljudi na našem planetu (ki obenem razkriva ekonomske in socialne razlike med nami, po drugi strani pa nakaže maso onesnaževalnih izpustov, ki jo produciramo) je uvertura v prvi del: gibalno stilizacijo vsakdana treh posameznikov, ki razkriva njihovo šablonsko podobnost. Druži jih nebrzdana potrošnja vseh mogočih pripomočkov za življenje (kartonskih embalaž), ki je obenem potrošnja življenjskega sloga, katerega kinetiko uravnavajo sami aparati. Tetrisu podobna gibalna sekvenca je tako izvrstna abstrakcija sodobnega postindustrijskega subjekta in njegovega neobveznega življenjskega sloga. Ista scenografija nato s pomočjo osvetljave postane kulisa osladnemu dokumentarcu o življenju in smrti družine arktičnih medvedov s karikirano antropomorfno naracijo. Zaključek predstave poveže oba svetova: tega tukaj in tistega tam daleč stran, do katerega svoj eko/ego angažma izkazujemo s potrošnjo tovrstnih dokumentarcev in naročanjem novih DHL paketov (z vso svojo embalažo in ekološko škodljivo letalsko zgodovino), ki nam prinašajo njegove mrtve ostanke.
TOO LATE!_(antigone)contest # 2 / FOTO URŠKA BOLJKOVACOd začrtanega samopreizpraševanja dispozitiva umetnosti nekoliko odstopa Antigona kolektiva Motus v izvedbi dua Silvie Calderoni in Vladimirja Aleksića. A ta predstava ni zgolj aktualnopolitična interpretacija antične tragedije. Performerja nenehno prepletata izvedbo teksta in refleksijo o njegovi izvedbi ter domnevne osebne spomine in premisleke o igralski tehniki, s čimer nastane neločljiv spoj fikcije in realnosti, reprezentacije in performativnosti. Neposredna telesnost in osebna zgodba performerjev postanejo označevalci tekstualne fikcije: androginost Calderoni dobesedno uteleša Antigono v interpretaciji Judith Butler: junakinja s performativno subverzijo odvrže družbeno funkcijo žene (reprodukcijo potomcev, kateri se odreče s smrtjo), da bi z večkrat ponovljenim performativnim dejanjem upora spreobrnila delovanje Zakona Očeta, ki ga diktira glas avtoritete, Kreonta. Bolj kot za spopad med božjimi in državnimi zakoni (klasična interpretacija tragedije), nam duo nudi duel med očetom in sinom/hčerjo (kar poudarja tudi prehajanje igralke med vlogo Antigone in Hajmona). Bolj kot na aktualnopolitične interpretacije se duel osredotoča na dekonstrukcijo samega mehanizma oblasti in delovanja Zakona Očeta, kateremu se Antigona/Hajmon upira. Antigona tu ni več nosilka božjih, družinskih, krvnih zakonov nasproti racionalno utemeljenemu zakonu države pri Kreontu (kakor po Heglu), temveč nosilka dekonstrukcije patriarhalne matrice delovanja samega Zakona in Avtoritete, ki sili sinove k spoštovanju očetov, hčere k privzetju »lastnega mesta« (»Obnašaj se kot dekle, saj nisi fant!« na neki točki zakliče Aleksić/Kreont), državljane pa k poslušnosti njihovim vodjem. Smrtnost patriarhalnega Zakona Očeta v skoraj Etchellsovski maniri izvede performer na koncu s performativno ponovitvijo lastne smrti: ne gre za konkretno smrt nekega vodje, ampak usmrtitev same logike poveljevanja, kateri se podrejamo. Ki je izvedljiva, četudi nasprotuje vnaprej napisanemu tekstu.
(… se nadaljuje …)
***
Arena je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, letos v okrepljeni zasedbi: udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti, Šole ustvarjalne kritike in teorije, študenti AGRFT in pisci portala SiGledal.
Arena odpira prostor svobode za vse, ki radi tudi na papirju pospremijo živahno dogajanje Mladih levov in se igrajo z mislimi, besedami in različnimi formati besedil.
Nika Arhar, urednica spletnega fokusa na Sigledal "Mladi levi 2011" in sourednica festivalskega časopisa Arena
Povezave:
Arena št. 1
Arena št. 2
Arena št. 3
Arena št. 4