To priložnost bom izkoristila, da zapišem nekaj besed.
To bom storila v okviru dogovora z urednico portala, na katerem ravno berete prispevek.
Dogovor se je nanašal na pisanje o festivalu Mladi levi,
ves čas festivala
z raznolikimi prispevki
različnimi pisci
ni pa določal natančnih vsebin ali uprizoritev, ki jih moram v pisanju zaobjeti.

To priložnost bom izkoristila, da vam povem, da sem se odločila pisati o predstavi Ivane Müller 60 Minutes of Opportunism (60 minut oportunizma).

Ta, nekoliko nenavaden začetek, je malce karikiran, a sem se zanj odločila, da prikažem format predstave Ivane Müller. Avtorica, ki se je na Mladih levih v preteklih letih že predstavila z uprizoritvama How Heavy Are My Thoughts in While We Were Holding It Together, je tokrat v 60 minutah oportunizma po devetih letih na oder stopila sama, saj je bil to eden od pogojev umetniškega direktorja festivala, ki je Müllerjevi uprizoritev naročil.

Sam dogovor, ki uokvirja nastanek uprizoritve in njene pogoje, avtorica vključi v uprizoritev tako, da jih enostavno pove. V 60 minutah pojasni še marsikaj drugega. Natančneje, pojasnjuje svoj vnaprej posnet glas, če seveda verjamemo, da gre za njen glas. Kajti tudi oseba na odru ni nujno Ivana Müller.

I will take this opportunity to tell you that as I haven’t been on stage since 2002 not many people know what I look like.

For those of you who do, you can tell if its me on stage right now, And for the rest of you please just imagine that the person you see standing in front of you really is Ivana Müller. (1)

Ne gre le za to, da gledalci, ki Ivane Müller ne poznajo vizualno, ne morejo biti prepričani, ali na odru resnično stoji avtorica sama. Njena dejanska prisotnost je problematizirana širše.

I will take this opportunity to be physical … not only because this was one of the requirements of Robert’s commission but also because I rarely am … physical … as I previously mentioned, I am rarely even physically present … and
I’m mostly virtual and sometimes even fictional.

So, to be a bit more physical … and maybe even a bit more fictional,
I will put these heals on. (2)

Telo in njegova reprezentacija je ena od tem, s katerimi se Ivana Müller ukvarja v večini svojih predstav, in morda lahko sedanji trenutek vsesplošne izrabe tega vprašanja – prepletenost realnega in fiktivnega – ki velja tako za odrsko, kot za vsakdanje telo, označimo kot nekoliko nesrečno naključje za avtorico, katere delo je dohitel trend, ki zdaj povratno določa razumevanje njenega dela. Tematizacije odnosa med realnim in fiktivnim, telesom in njegovo reprezentacijo je namreč v zadnjih letih v uprizoritvah toliko, da je verjetno vsakemu vsaj občasnemu gledalcu jasno marsikaj v povezavi s tem. Vprašanje je, kaj specifičnega znotraj tega toka ponuja Ivana Müller.

Ivana Müller uprizoritev uvede s pojasnilom o povodu za nastanek predstave (naročilo festivalskega umetniškega direktorja) in naročenih omejitvah (60-minutni solo v angleščini, pri katerem je avtorica fizično prisotna na odru in ne uporablja video projekcij, fotografij, hologramov, videa in drugih reproduciranih podob).

Robert, the festival’s artistic director, asked if I could make a
60 minute solo
in English
in which I would have to be physically present on stage. (3)

Navodila avtorici so postavljena v izhodišče prevpraševanja ustvarjalnega procesa, umetniškega dela in njegove vrednosti. S premišljenim kombiniranjem in razporejanjem teh formalnih okvirov se spusti v poskus raziskovanja, kako premakniti ustaljene dispozitive gledanja.

Ivana Müller na odru večinoma miruje, z občasnimi malimi dejanji, premiki in kretnjami. Fizična prisotnost v odnosu z njenim vnaprej posnetim glasom vzpostavlja del razlik (zunanjost – preko govora izražena notranjost, realno – mediatizirano, sedanje – preteklo, prisotno – odsotno), ki se v nadaljevanju dvoumno razraščajo v razprtem prostoru med izrečenim in videnim. Mrtev glas govori o živem telesu v sedanjosti in poudarja njegovo nenehno spremenljivo, gibajočo identiteto, premešča razumevanja tega telesa in njegove pomene.

The other consequence is that by offering my body up to representation I am constantly losing contact with myself. (4)

Kaj telo performerke na odru, ki ne igra, ampak se nastavlja našemu pogledu, pomeni? To, kar gledalec vidi, je nedoločeno, je odprta struktura minimalnih znakov, na katero glas lepi različne možnosti pomenov in težave, vezane na samo dejanje pripisovanja pomenov in razumevanj videnega.

I would like to take this opportunity to tell you that the creation of this representational image is only possible with the participation of the »other«. (5)

Najbolj očiten primer je že to, kakšno vlogo lahko performerki z nahrbtnikom pripišemo: je turistka, je hribolazka, teroristka z bombo v nahrbtniku, preprosto Ivana Müller, ki »uprizarja« predstavo?


FOTO URŠKA BOLJKOVAC

I stopped smoking more then 4 years ago.
So these 60 Minutes Of Opportunism give me a great opportunity to smoke again, without compromising my non-smoking mode …
(I lights a cigarette)
Because if I smoke on stage it is not really me that smokes but it is more a representation of me that smokes.

So, here we go … in the name of the representation. (6)

Podobno kot v uprizoritvi While We Were Holding It Together je razmik med glasom-besedo in telesom tisti, ki ustvarja prostor razlike oz. prostor praznine, v katerega avtorica vabi gledalce, da investirajo svoje misli in občutke. Ta skupni vmesni prostor imaginacije pa se v obeh predstavah razlikuje. Medtem ko so performerji pri While We Were Holding it Together dejansko nepremični celotno uro predstave, njihove besede pa z domišljijskim lepljenjem vlog, pomenov, dejanj in okolja ustvarjajo drug, »fiktiven« svet, ki se dogaja tako med besedami kot na odru in individualno v zgodbah, ki si jih zgradijo gledalci, je pri 60 Minutes of Opportunism ta fiktiven svet veliko bolj zamejen in voden. While We Were Holding It Together namiguje na klasično dramsko iluzionistično gledališče, le da se vsa iluzija dogaja popolnoma svobodno, »v glavah« gledalcev (kar dejansko vedno se, le da je tu komponenta odrske akcije popolnoma odvzeta), v 60 Minutes of Opportunism pa je glas avtorice v odnosu do telesa tisti, ki veliko bolj eksplicitno usmerja prevpraševanje formalnih okvirov umetniške produkcije – njenih pogojev, vprašanja avtorstva, nastopajočih, vpetosti v tržno logiko in podobno. V premikanju dispozitivov našega gledanja sicer lahko zaznamo osnovno intencionalno podobnost pri obeh predstavah, a je razlika bistvena: 60 minut oportunizma s je svojim prevpraševanjem podob, reprezentacijskih mehanizmov in gledalčevega vnosa lastne imaginacije veliko bolj »objektivna« (z glasom določujoča) v razkrivanju ozadja in konteksta umetniških produkcij, zato zapada v samo-zanikanje, saj s pretiranim vodenjem in nakazovanjem besede omejuje ravno gledalčevo imaginacijo, nadomešča pa jo z omenjenim problematiziranim razkrivanjem ozadja umetniških produkcij, ki je dovolj pogosto tudi v drugih projektih zadnjih let, in se tako večkrat zaplete v že poznano.

Kljub temu se Müllerjeva konsistentno in na trenutke dovolj intrigantno loteva dekonstrukcije gledaliških mehanizmov in njihovih pogojev. Poigrava se s samim stanjem sodobnoplesnih predstav in njihovo recepcijo:

I would like to take this opportunity to dance,

because dance is probably one of the things that people most expect when they come to a place like this.
And, after all the national funds for the performing arts paid me to do a dance piece. (7)

Poglede in pričakovanja gledalcev prepleta z zahtevami producentov, umetniškega okolja, lastnimi interesi ter pogled in režijo pogleda kot gledališki element spretno pretvarja v pogled kapitalizma, da bi se ponorčevala iz same umetnosti kot produkta, ki se v ničemer ne razlikuje od katerega koli drugega produkta znotraj ekonomske strukture sodobne družbe.

In any case it is funny how the simple fact of looking at you looking at me, makes me see myself in such a different way.

I wanted to take this opportunity to tell you that during this dance, I also had to think of a number of commercials for different types of products that used this same music in the background:
Yoghurt, cigars, cars, life insurances, sanitary towels, cat food

At the certain point … At the certain point I almost started to feel myself like a desirable product in my own advertising scenario. (8)


FOTO URŠKA BOLJKOVAC
Takšno sopostavljanje elementov, v običajnem pogledu razdruženih, prehaja čez različne družbene in umetniške segmente in jih med seboj ironično povezuje ter s tem izpostavlja paradokse življenja in umetnosti. Hkrati pa jih ekstremira in namerno eksploatira tudi sama. Na primer, ko na oder povabi statiste – kot pravi, so gostovanja solo uprizoritev izredno nadležna, in je vesela, da v vsakem mestu, kjer gostuje, spozna novo skupino »realnih ljudi«, ki v uprizoritvi sodelujejo kot statisti. Seveda ekonomske logike brezplačnih prostovoljcev ne prevzema zgolj z družabnim namenom. Ob tableauju statistov gledalcem glas »razkriva« ne le finančno, ampak tudi družbeno, družabno in promocijsko profitnost tovrstne uporabe (oz. zlorabe) statistov.

In that sense in this moment I behave just like any other mainstream capitalist.

I’m simply cashing in
Cashing in
Cashing in (9)

Pri tem izlušči še klasično prevlado močnejših, znotraj katere vpne ironizacijo avtorstva in njegove vrednosti. Za »kritiko« prevzema točno ta sistem in njegove politično performativne in produkcijske strategije, ki jih kritizira. S prevzemanjem ideologije moči, ki s postavljanjem pod vprašaj ustaljene načine gledanja in razumevanja hkrati tudi ohranjajo in utrjujejo, pa se je »z roba« morala premestiti v osrednji (mainstream) prostor, v katerem je sama kritika že posrkana. Toliko kritike, kolikor jo je na tem mestu dopuščene kot nujni odklon svobode, ki pa sistema nikakor ne ogroža.

Morda pa je še največja ironija (in kritika) ter največja bistroumnost poante predstave v videnem v referenci na naslov – oportunizem – v kolikor avtorica ponujeno možnost ustvarjanja predstave izrabi za to, da zavzame ravno prikazano (in kritizirano) oportunistično metodo umetniške produkcije ter tako – ko se sama umesti v središče sistema – največjo ironijo nameni sama sebi.

Mehanizem ironije pri sopostavljanju in kontrapunktiranju posameznih elementov namreč izraža jasno stališče glede absurdnosti poznanih gledaliških postopkov upodabljanja, vloge avtorja, izvajalcev in drugih, tudi čisto banalnih, gledaliških dejavnikov, in ravno ta pogled na trenutke zazveni kot zadnja tožba delno sprijaznjenega, delno apatičnega in delno še upajočega avtorja, ki se zaveda danih produkcijskih modelov, pa tudi tega, da jim pravzaprav ni moč ubežati.

Zato na koncu sama sprejme svojo odločitev, da zapusti skupno iluzijo, nam pa se le malce posmehne in nas prepusti … čemu, pa se vsak mora gledalec odločiti sam zase.

And if one of us exploded right now we would all die together.

In any case I have tried to take this opportunity the best I could.
I will leave now.
I am ready.

(I sets the »bag« on) (10)

In zvok iz nahrbtnika začne odštevati čas …

*Besedilo v angleščini in v ležeči pisavi so odlomki iz predstave.

(1) To priložnost bom izkoristila, da vam povem, da veliko ljudi ne ve, kako sem videti, saj nisem bila na odru od leta 2002.

Tisti, ki me poznajo, vedo, ali sem oseba na odru jaz, ostale pa prosim, da si zamislite, da je oseba na odru resnično Ivana Müller.

(2) To priložnost bom izkoristila, da bom fizična ... ne le zato, ker je bila to ena od zahtev festivalskega direktorja, ampak ker sem le redko ... fizično ... kot sem prej že omenila, sem le redko fizično prisotna ... in
večinoma sem virtualna in včasih tudi fiktivna.

Torej, da bi bila bolj fizična ... in mogoče tudi bolj fiktivna,
bom obula čevlje s peto.

(3) Robert, umetniški direktor festivala, mi je naročil, naj naredim
60-minutni solo
v angleščini
v katerem moram biti fizično prisotna na odru.

(4) Druga posledica je, da s tem, ko ponujam svoje telo reprezentaciji, nenehno izgubljam stik s seboj.

(5) To priložnost bi rada izkoristila, da vam povem, da je reprezentacijsko podobo možno ustvariti le s sodelovanjem »drugega«.

(6) Kaditi sem prenehala pred več kot štirimi leti.

Teh 60 minut oportunizma mi daje odlično priložnost da ponovno kadim, brez da bi se kompromitirala, ker v realnosti ne kadim ...
(Jaz prižge cigareto)
Če kadim na odru, v resnici nisem jaz tista, ki kadim, ampak kadi moja reprezentacija.

Tako, pa pojdimo ... v imenu reprezentacije.

(7) To priložnost bi rada izkoristila za ples,
ker je ples verjetno ena od stvari, ki jo ljudje pričakujejo, ko pridejo v prostor, kot je ta.

In konec koncev, me je nacionalni sklad za uprizoritveno umetnost plačal, da naredim plesno predstavo.

(8) V vsakem primeru je hecno, kako preprosto dejstvo gledanja vas, ki gledate mene, povzroči, da sebe vidim na popolnoma drugačen način.

To priložnost sem želela izkoristiti, da vam povem, da sem med tem plesom morala razmišljati tudi o številnih reklamah za različne tipe produktov, ki so uporabljale enako glasbo, kot jo slišite v ozadju: za jogurt, cigare, avtomobile, življenjska zavarovanja, kopalniške brisače, mačjo hrano.

Na določeni točki ... Na določeni točki sem se skorajda začela počutiti kot zaželen produkt v svojem lastnem oglaševalskem scenariju.

(9) V tem smislu, v tem momentu, se obnašam kot katerikoli drugi kapitalist.

Preprosto služim,
služim,
služim.

(10) In če bi nekdo od nas zdaj eksplodiral, bi vsi umrli skupaj.

V vsakem primeru sem se trudila to priložnost čim bolje izkoristiti.
Zdaj bom odšla.
Pripravljena sem.
(Jaz nastavi »nahrbtnik«)