Nika Leskovšek, SiGledal, 21. 8. 2011

Družabna in družbena umetnost: Mladi levi, letnik 2011, 14. edicija

Odkar pomnim, so bili Mladi levi družaben festival. Res je nekaj posebno simpatičnega na tem, da še na pol počitniško in z japonkami pridrsaš po svojo merico kulture in sladolednih lučk, se mimogrede podružiš z vsemi, ki so ti manjkali čez poletje, in brez posebnega šoka zdrsiš v gledališko sezono.

ŠKART / foto Urška Boljkovac

Odkar pomnim so bili Mladi levi družaben festival. Tak ni le zato, ker se to navadno od gledaliških festivalov pričakuje, še manj, ker bi organizatorjem kar preprosto verjeli na besedo – kot sami pravijo v svojem predstavitvenem materialu, je namreč »festival prepoznaven po svojem ustvarjalnem in živahnem vzdušju, radovedni publiki in družabnosti«. Res je nekaj posebno simpatičnega na tem, da še napol počitniško in z japonkami pridrsaš po svojo merico kulture in sladolednih lučk, se mimogrede podružiš z vsemi, ki so ti manjkali čez poletje, in brez posebnega šoka zdrsiš v gledališko sezono. Zadnje čase pa se zdi, da gre pri »družabnosti« Mladih levov več kot zgolj za priljuden karakter festivala, ampak je ta »družabnost« postala vodilo programskemu konceptu. Kaj pa gledališkemu festivalu dandanes preostane drugega?

Nahajamo se v času, ko se večina gledaliških dogodkov srečuje z osipom publike, kultura pa jo ob vsesplošnem zategovanju pasu še večkrat sliši na račun lastne nekoristnosti. Tako je tudi pri t. i. »finih umetnostih« opaziti opuščanje asketskega značaja in nagibanje v smeri proti »uporabnim umetnostim«. Poskusi poseganja v interdisciplinarnost mejijo celo na področje znanosti (ekologije, biologije, astronomije …). Po dobrem starem Kantu v tem primeru pri (finih) umetnostih ne moremo več govoriti le o brezinteresnem ugodju, ki naj bi bilo bistvo estetskega doživljaja, ampak s svojo težnjo po koristnosti umetnost sega že na polje etičnega. (Na tem mestu ne bi razreševali, koliko gre pri tem za podleganje splošnim trendom oziroma koliko je za takšno obojestransko združevanje prijetnega s koristnim odgovorno kompromisarstvo med umetnostjo in regulativnimi državnimi aparati.)

Težnja v smeri družbene koristnosti, ki naj kaže čim bolj oprijemljive učinke, v gledališču zadnja leta pomeni, da so se (ponovno) razpasle prakse t. i. »community arts«. Gre za družabno in družbeno usmerjene prakse, v katerih (uveljavljeni) umetniki v toku umetniškega procesa sodelujejo s tistimi, ki se ponavadi z umetnostjo ne ukvarjajo, morda niti niso njeni potrošniki ali pa prihajajo iz kulturno povsem podhranjenih območij. Sam produkt, ki je lahko že zgolj ustvarjalni proces, pa ima pogosto pozitivne družbene učinke, npr. praktične zaposlitve lokalnih stanovalcev in iskanje nepoznanih izraznih možnosti, kakor tudi splošno ozaveščenost glede kulturnega dogajanja, medtem ko se lahko končni produkt (če obstaja) v končni fazi tudi trži ali kako drugače uporablja za nadaljevanje umetniških akcij. Umetniki lahko pri tem z odločitvijo za lokacijo umetniškega procesa v povezavi z izbiro določene tematike opozarjajo na neko področje in njeno specifično (družbeno) pomanjkljivost ali problematičnost. Na ta način se »community arts« povezuje s »site-specific« performansi, ki so vezani na točno določeno območje tako, da črpajo inspiracijo kakor tudi umetniške rešitve prav iz lokalnih karakteristik.

Tudi Bunker kot organizator Mladih levov ni imun na tovrstne (umetniške) družabnosti in družbenosti. Tako je bil že pred dvema letoma pobudnik raznoraznih akcij, ki oživljajo mestno jedro, konkretno Tabor (npr. Kulturna četrt Tabor, Vrt mimo grede, ProstoRož). Prav tam je pestro vsakodnevno kulturno dogajanje, ki v zadnjem času prejema vedno več lokalne podpore, organiziral na podlagi sociološke in antropološke študije v sklopu projekta Sostenuto. V preteklih letih so se Mladih levi ukvarjali tudi z ekološko usmerjenimi akcijami, taki sta npr. umetniška reciklaža majic, ki so jih lahko festivalski gostje tudi odkupili, ali letošnja akcija kolektiva Škart, ki iz reciklažnih materialov sestavlja igrala za velike in majhne otroke ter tako inventivno zapolnjuje časovne in prostorske luknje na ploščadi Slovenskega etnografskega muzeja. Celotna situacija vpliva tudi na bolj heterogeno podobo festivala, kjer se poleg plesnih in gledaliških predstav pojavlja vedno več okroglih miz, razstav, inštalacij, delavnic, ekoloških akcij in podobnih interaktivnih in na utrjevanje medosebnih vezi naravnanih dogodkov. V opisu ene izmed plesnogledaliških delavnic na primer piše: »V gledališko plesni delavnici, ki je namenjena vsem starostnim skupinam, bomo razvijali odnose med sosedi«. Bolj kot da bi se zapirali v notranjost gledaliških dvoran, se Mladi levi odpirajo v smeri proti interdisciplinarnemu v polju umetnosti in znanosti, tako naravoslovne kot družboslovne. 

Čeprav so Mladi levi sprva veljali za nekakšen poligon mladim gledališkim in plesnim umetnikom iz vsega sveta, je kasneje festival ambiciozno spreminjal svoj karakter od mladih k »starim«, se potem razcepil, podvomil v ta koncept in se zadnja leta malo disperzno porazdelil. Na festivalu so tako zadnja leta prisotni tako tisti ustvarjalci, ki šele začenjajo svojo umetniško pot, kot tudi stari prekaljeni mački (verjetno v tokratni ediciji ni treba preveč opozarjati na imena, kot so npr. Josef Nadj, Ivana Müller in Gob Squad). Seveda bi bilo nostalgično, in kolikor je to vedno malček simpatično bebavo, vpiti nazaj po starih časih, saj je navsezadnje prav lepo imeti festival, ki je mlad tudi po tej plati, da ohranja fleksibilen značaj in srka vase (svetovne) novosti. Prav tako, kot se je festival preselil iz že tako alternativnih prizorišč, večnamenskih objektov ali zapuščenih industrijskih kombinatov, ven, na ulice in k someščanom, ki Stare elektrarne še niso obiskali. Pa tudi obratno, ne samo, da se predstave odvijajo na ulici, tudi v predstavah (v interjerjih) je opaziti elemente »ulične umetnosti«, nekaj akrobatsko-cirkusantskih vragolij. Ob tem pa festival ohranja karakter internacionalnega in jemlje pod drobnogled predpostavke medkulturne izmenjave (letos ostane od izvenevropske ponudbe na sporedu še nekaj japonskega vzdušja, pridružuje pa se mu še afriški dodatek).  

Zdi se, da je v letošnjem konceptu vse omenjeno Bunker privil do maksimuma, in če je soditi po navdušenosti in številčnosti gostov na otvoritvi, se mu je tudi posrečilo.

Station House Opera: Domine

Precej oglaševan in pa med samim postavljanjem inštalacije precej opazen dogodek so bile gotovo Domine, ki so se v verigi vile od Žitnega mosta (zrcalna konkurenca Mesarskemu) pa do ploščadi pred Slovenskim etnografskim muzejem in privabile množico obiskovalcev. Gre za projekt skupine Station House Opera, ki je pred leti že gostovala na Mladih levih. Tokratno idejo je prenesla z Dunaja in uprizorila posebno podobo četrti skozi drugo optiko. Ta ni samo v gladko drseči liniji domin, ampak prav v principu »community art«, kjer že sam proces, ki je tokrat zahteval kar precej prostovoljcev, druži in zaposluje ljudi. Navsezadnje se ne zgodi pogosto, da bi se ljudje gnetli za kakšen kulturni dogodek (profesionalnega tipa), ga vneto spodbujali skozi proces ter se nato z navdušujočimi medmeti glasno odzivali na glavne efekte. Najbolj opazen je bil najbrž tisti, kjer se je veriga domin vzpela po stopnicah Dijaškega doma Tabor in nato zgrmela skozi okno v globino, kjer je veriga med pospeševanjem, upočasnjevanjem in tudi ustavljanjem nadaljevala pot do poslednje domine, ki je s padcem na boben simbolično oznanila začetek Mladih levov 2011.

Contact Gonzo: Do poslednjega diha (?) 

Mlada japonska četverica, ki je skrbela za otvoritev zunanjega »odra«, je nadaljevala koncept večera v slogu urbane četrti z elementi uličnega gledališča. Na začetku izhajajo iz plesnih elementov kontaktne improvizacije, ki se v stikih teles porajajo navidez spontano, neobremenjeno, brez razvidnega vzroka, še najverjetneje iz golega dolgčasa. Med ogrevanjem gibljivih teles, ki je bolj podobno ovohavanju nasprotnika, postaja ta igrica zlagoma bolj in bolj nasilna, rezkih in sunkovitih zamahov v stilu »ne poskušajte tega doma«. V tiraniziranju določene žrtve, katere vlogo si nehvaležno podajajo, plesalci/borci uporabljajo vsa razpoložljiva sredstva, si provokativno mečejo pod noge razpoložljive rekvizite – od fotoaparata do nahrbtnika.


CONTACT GONZO / FOTO URŠKA BOLJKOVAC
Njihovo početje nekoliko spominja na žive simulacije videoigric ali kitajske filmografije, ki borilne veščine izrabljajo za upiranje zakonom težnosti in »simuliranje« neverjetne hitrosti ali nečloveške moči (v letečih odskokih in odrivih od stene ali telesa soborca). Eden takih je trenutek, ko plesalca v prepletu dveh teles ustvarita iluzijo, da eden od njiju dejansko lebdi, ali ko se plesalec požene prek bobnarske skulpture med ravsajočo kepo prepletenih teles in jih razbije na prafaktorje. Kljub temu prijemi hitro izčrpajo repertoar razpoložljivih gibov ali nepredvidljivih presenečanj kolegov.

Čeprav slovenska napoved predstave aludira na Godardov film, gre več referenc, kakor narekuje že sila logike, najti v angleškem prevodu (slovenskega niti ni najti): »The late drummer«. Polovica predstave daje dejansko vtis, da je bobnar pokojen, bobni pa ostajajo nemi sredi odra, dokler se v eni od preredkih spektakularnih točk predstave bobnar dobesedno od onstran, v hudičevsko hitrem tempu, dobro merjenih krepkih udarcih, v velikem stilu ne pribobna nazaj v svet oziroma v predstavo izpod mrliškega pregrinjala. Tudi kasneje blesti v svojem solističnem izvajanju in v nepopustljivem tehnično izpopolnjenem in energetskem zanosu žanje odobravanje občinstva. Morda naslov še bolj dobiva smisel skozi razumevanje dobesednega, polomljenega prevoda. Bobnar ali smisel v predstavi dejansko zamuja, kajti šele v kombinaciji z orientacijskimi ritmičnimi punkti bobna prej navidezno neorganizirani »pretep« dobi smisel oziroma se začne strukturirati. V nenasilnih poskusih ritmičnega usklajevanja med naključno, improvizacijsko, »hepeningasto« naravo uličnega pretepaškega utripa življenja in tehnično mojstrsko izpiljeno in natančno odmerjeno podlago ritma bobnov, ta za hipec dobi smisel, postane več kot samo naključni, vsakdanji dogodek. A ta zavest se že v naslednjem hipu razprši in glasbena podlaga teče paralelno brez stične točke z gibalci.

Morda je bila predstava za slovesnost ob odprtju, kot so jo ob dramaturški konsistenci obljubljale domine, premalo spektakularna. Živo telo je bilo navsezadnje v tem primeru vse premalo inventivno izrabljeno (postranska žrtev improvizacijske narave?), verjetno pa smo tudi mi že preveč razvajeni s svojo multimedijsko in simultano zaznavo realnosti. Gotovo pa predstava ni bila ustrezno prostorsko umeščena, saj bi mnogo bolje funkcionirala v kakšnem zloveščem kotu ulice ali raje vsaj na ploščadi SEM-a kot pod njo.

Kako naprej?

A nič zato. Gledalci so že pograbili logiko večera in sami postali ustvarjalci dogajanja v pestri ponudbi (v neposrednem prenosu na velikanski pano jo je gledalcem pod ploščadjo predstavila Katarina Stegnar). Izbirati je bilo med klepanjem kosmatih ali bosih verzov v sekciji Mlade rime. Na voljo je bil tudi projekt ProstoRoža, skupine arhitektk, ki se ukvarja z arhitekturnimi »inscenacijami« v javnih prostorih – nekakšno mešanico arhitekture in performativnih praks. Pripravile so velik stiliziran in krpan tloris Tabora, kamor so lahko mimoidoči lepili svoje želje. Barvitemu zemljevidu se obeta, da bo v kratkem postal tisti borgesovski zemljevid v naravnem merilu, ki je popolnoma prekril svet in ga ni bilo več mogoče ločiti od realnosti – oz. je svet postal zemljevid. Brez pretiravanja: to se bo uresničilo vsaj za eno željo – tako vsaj obljubljajo na MOL-u.


ŠKART / FOTO URŠKA BOLJKOVAC
Čeprav jih je najbrž marsikdo v teku za dominami prezrl, so tudi v Parku Tabor v okviru Kulturne četrti Tabor pripravili vizualno privlačna in starostno neopredeljena igrala, kot mimobežno atrakcijo ali nekajminutno zaposlitev. Kolektiv Škart je poskrbel za domiselne pripravke iz recikliranih materialov, ki vabijo s svojo preprosto, a hkrati inventivno in učinkovito podobo. Kako uporabljati npr. »singerroll«, lahko ugotavljate na ploščadi SEM-a vse do izteka Mladih levov. Poleg tega je bilo v »igri« še preizkušanje receptov Iztoka Krajnca in kuharic Dnevnega centra aktivnosti za starejše, potem ko je zlakotilo odskakljanje ristanca, vrtenje hula hop obroča ali metanje pikada v tem velikem zabaviščnem parku (spet tipika »community art«), ki se je na ploščadi SEM-a izpel s plesom v dežju.

Skratka, kreativni impulz dogodka se je utelesil v obiskovalcih, ploščad se je končno napolnila in zaživela, kar je bila tudi namera umetniškega večera. Res je tudi, da je bil tokrat vstop na dogodke prost in da se Mladi levi v prihodnjih dneh s programom selijo nazaj v Staro elektrarno. Najbrž se bo prav tam v toku časa pokazalo, kako dolgotrajen in raznovrsten je lahko efekt »community art«. Kakorkoli že, važno je le, da se igra nadaljuje.

 

Mladi levi

Nika Leskovšek, SiGledal, 30. 8. 2011
Med nama s Tejo Rebo in Lejo Jurišić
Irina Lešnik, SiGledal, 29. 8. 2011
Naravnost iz levjega žrela ...
Nika Leskovšek, SiGledal, 25. 8. 2011
Izključevalne politike
Nika Arhar, SiGledal, 24. 8. 2011
Oportunistični posmeh obupa
Katja Čičigoj, SiGledal, 23. 8. 2011
Zagate politične umetnosti – in iskanje rešitev, prvi del
Nika Leskovšek, SiGledal, 22. 8. 2011
AntiGONa na sodobnem Agonu
Simona Sušec, 19. 8. 2011
Domine v Ljubljani
Nika Leskovšek, SiGledal, 19. 12. 2011
»Vse življenjske probleme prebijam z nasmehom«
Nika Leskovšek, SiGledal, 30. 8. 2011
Med nama s Tejo Rebo in Lejo Jurišić
Nika Leskovšek, SiGledal, 4. 5. 2011
Exodos in vznemirljivost vsega tega