Kot majhni otročaji smo ob srečanjih širše družine včasih igrali domine. Midve s sestro si nisva bili podobni in tudi razumeli se nisva, toda moje oči so bile nekoliko podobne bratrančevim. Ta je bil plavalec, tako kot njegova sestra, katere nos je spominjal na nos njunega soseda, s katerim je družina delila vodoinštalaterja. Med igro sem zasledovala ta čudna pota družinske podobnosti, tega paradoksnega koncepta, ki združuje dva elementa: podobnost, ki je vsa v nejasnem dozdevanju in bežnih radostnih prebliskih, in sorodnost, ki se za razliko od pravih drevesnih sokov pretaka in meša po zapletenem sistemu obešalnikov. Wittgensteinov filološki plen, položen na oltar filozofom, je slednje bojda odrešil bistev, iz katerih so se kakor iz polipov luščili objekti in vse bolj množično obkrožali mesto neizčrpnega emanacijskega vira, in ustoličil organizacijo na način veriženja.

Priljubljeni Wittgensteinov primer za družinsko podobnost so bile igre. Teh bi se kar vsepovprek naveličali, če ne bi bile med sabo raznolike, ali pa bi  se takoj, ko bi našli skupno lastnost ali pravilo, ki drži povsod, kar sama od sebe porodila ideja o novi igri, ki pravilu ne ustreza, četudi je podobna številnim drugim igram in za katero preprosto vemo, da spada zraven – k čemu? – ki igram … nasploh.

Igre so res različne. V resnici tudi same tako ali drugače nekaj organizirajo. In lahko bi rekli, da so nekatere pri tem analogne starodavnemu esencialističnemu principu, druge principu družinske podobnosti. Vzemimo za primer domine: so sestavljanka, katere delci so zmeraj le na pol odločeni, s katerim delcem se morejo povezati, jih pa je zato toliko več različnih. Pri šahu pa se po šahovnici giblje omejeno število figur, katerih gibalne sposobnosti so rigorozno določene vnaprej. A ker so pri šahu figure trdno v svojih določilih gibanja, jih boste na počitnicah, ko že izdelanih pripomočkov ne bo pri roki, toliko lažje nadomestili s poljubnimi predmeti, se dogovorili za njihove nadomestke in se spopadli na improvizirani šahovnici, medtem ko bo igranje domin s predmeti, ki so ravno pri roki, nemara privedlo do sporov o tem, kaj šteje kot podobnost in kaj ne, razen če se boste lotili vnaprejšnjega, predigrivega dogovarjanja in kodifikacije, kar pa bi utegnilo postati resna grožnja vašemu veselju do igre.

Pa vendar vznemirljivost domin ni samo v katerikoli od njih niti v njihovi raznolikosti. Pozornost pritegnejo le kot organizirajoče se mnoštvo. To je še posebej razvidno takrat, kadar se odlepijo od svojega prvotnega konteksta, odvržejo pike in prenehajo biti pripomoček dobro znane igre podobnosti. Takrat se prelevijo v prenašalke sile, ki rušijo druga drugo kot ljubosumne regentke. Valoviti čas in razraščajoči se prostor pri tem sta, medtem ko one niso, vendar se čas in prostor ravnata po njih, namesto da bi da se odprla raznim heterogenim danostim, ki po naključju zbudijo pozornost, ali pa tudi ne. Ko se pokončno stoječi kvader prevrne, bi naj obležal v ležeči poziciji, toda pri tem naleti na oviro in gibanje se ne dovrši, temveč se obljuba dovršitve odloži. Odlog pa, kolikor izzove predstavo, da stvari niso na svojem mestu, da se tisto, kar je že za nami, še ni zgodilo, trga lenobno organskost običajnega okoliša.

STATION HOUSE OPERA: DOMINOES / FOTO SIMON CORDER
Ko opazujemo zaporedno padanje domin, nas v primeru, da se zadeva dogaja v bolj ali manj praznem prostoru, morda navduši količina ploščic in časa padanja, nemara pa tudi hitrost, s katero tako pravilno in enakomerno mineva proces, ki je za izgradnjo terjal precej več časa, kot nam ga je odmerjenega za uživanje ob iztegu naše črte. To nas bo razžalostilo le, če nas bo spomnilo na uničenje, nemara na ruševine kakšne stavbe ali mestnega predela, na krhkost vsega pokončnega, ki se vrne v večnost in doseže svojo dejanskost šele takrat, ko se prevrne. Vendar pa se zdi, da je pogled dovolj osvobojen za vstop v festivalsko igro šele takrat, ko si drzne navdušiti se nad gladkim gibanjem mehanizma, ki je nastal s takšnim naporom in navsezadnje samo zato, da bi zavaloval po prostoru in da zato naš stroj ni uničen in domine niso podrte, temveč smo bili pravkar priča dogodku, katerega edinstvenost se skriva v skrbni pripravi njegovega poteka.

Četudi so vse enake, nas bo šele morebitna napaka pri prenosu spomnila na to, da domine niso postavljene le v zaporedje, temveč tudi zapovrstjo, pri čemer je ena prva, primerna za svečano odprtje kakšnega festivala, sledita pa ji druga in nato tretja, pri čemer uspeh padca tiste, ki je prej, pogojuje možnost uspešnega preskoka tistih, ki sledijo. In ko se zatakne, šele takrat se prekinitev zazdi regularna, medtem ko je za intervencijo potreben – no, ne ravno kak bog –, vsekakor pa utegne pred gledalčevimi očmi zrasti rešilni svet, za katerega bo ugotovil, da je nekoč že bil.

Ko pa so domine postavljene v zapolnjen prostor ali kar v središče mesta, se prične igra pospeškov in prekinitev, voljne urnosti in zasilnih rešitev, prepolovitev, obkroženj in povezovanja brez bogov iz stroja, temveč v velikem mestnem stroju samem; v stroju, ki mu je tokrat dodan še en majhen motor, ki se bo za slavje ob rojstvu še enega leva, pa tudi za ostale, še neslutene učinke vdora enostavne ideje v naše veliko mesto zavrtel le enkrat.

Gibljiva skulptura angleške umetniške skupine Station House Opera se je prvič pognala v tek čez London julija 2009. Dominoes se uvršča v serijo njihovih projektov, v katerih se mestna arhitektura ponudi za statista surovim zidakom, ki zaplešejo svojo koreografijo. Skupina, ki samo sebe uvršča v nekakšno med-kategorijo skoraj gledališča, je v enaintridesetih letih obstoja ustvarila kar trideset produkcij, s katerimi razgrajujejo obstoječe umetnostne dispozitive na njihove osnovne linije ter jih ponovno sestavljajo v izjemno prodorne skulpture, za katere se zdi, da je v njih stopljena abstraktna misel s surovino in da zato utegnejo presenetiti vsak um, utrujen od dolge poti zgodovine, za katero se je upalo, da bo razorožila proces, ki ga sproži najenostavnejši vzgib.

***

Arena je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, letos v okrepljeni zasedbi: udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti, Šole ustvarjalne kritike in teorije, študenti AGRFT in pisci portala SiGledal.
Arena odpira prostor svobode za vse, ki radi tudi na papirju pospremijo živahno dogajanje Mladih levov in se igrajo z mislimi, besedami in različnimi formati besedil.

Nika Arhar, urednica spletnega fokusa na Sigledal "Mladi levi 2011" in sourednica festivalskega časopisa Arena

Povezave:
Arena št. 1
Arena št. 2
Arena št. 3
Arena št. 4