(… se nadaljuje)

Če interpretacija Antigone kolektiva Motus dekonstruira samo patriarhalno logiko avtoritarnosti, pa se južnoafriška plesalka in koreografinja Nelisiwe Xaba v svojem solu Sakhozy says 'NON' to the Venus loteva zelo specifičnega odnosa med tistim, ki si lasti glas Avtoritete in njegovim Drugim. Gre za še eno od nepreštevnih del na temo sodobnih neokolonializmov, ki pa žal s časom (v luči vse pogostejših in nasilnejših ksenofobnih izpadov tako s strani evropskih državljanov kot državnih institucij) zgolj pridobivajo na aktualnosti. V svojem solu avtorica prek aluzij na zgodbo Sarah Baartman, Afričanke, ki je bila v 19. stoletju izrazita eksotična in znanstvena atrakcija na francoskih tleh, znana kot Hotentotska Venera, spregovori o sodobnih neokolonialnih odnosih in s tem izpostavlja onemogočanje vrnitve njenih ostankov v domovino in nasilni izgon današnjih priseljencev kot dve plati ene in iste imperialistične logike. V prvem delu se s preciznimi gibi in s pomočjo osvetljave prelevi v čudovit razstavni eksponat in nase lepi voajeristični pogled gledalca, ki uživa v lepoti giba Drugega (ponekod morda nepotrebno pretirano eksplicitno, na primer s kostjo v ustih). Zares boleč postane solo šele proti zaključku, ko avtorica (kakor da bi a la lettre sledila Lepeckijevim analizam ustavljenega, spotikajočega, bolečega giba kot orožja upora v Izčrpavajočem plesu) sprva vedno bolj goreče z belim robčkom pometa ostanke scenografije, nato pa na isti način nadaljuje z nasilnim čiščenjem/bičanjem same sebe. Boleča akcija na lastnem telesu spominja na malone nevzdržne prizore iz filma Nemogoče Sylvaina Georgea (prikazanega lani v Kinoteki), v katerih si afriški pribežniki v Calaisu z razžarjeno kovino maličijo prstne odtise, da jih ti ne bi za vselej zaznamovali in onemogočili pridobitve azila v kaki drugi državi. Obe podobi tako strneta ideologijo očiščevanja, kateri se morajo nezaželeni prišleci v evropskih državah podrejati: izbrisu lastne identitete, narodnosti, provenience.


NELISIWE XABA / FOTO URSKA BOLJKOVAC
Napram tej močni izjavi avtoričin igriv komentar družbe, obsedene s plastično kirurgijo in popolnim telesom, v solu Plasticization (sl. 'plastifikacija') s svojim zgolj lahkotnim humorjem preprosto zbledi. V njem avtorica v plasticizirani zoomorfni maski in »oblečena« v plastično torbo (v kateri se včasih cela izgubi) s svojimi akcijami (v katerih različne vrste čevljev na rokah in nogah nastopajo kot lutke) meri predvsem na vzbujanje humornih reakcij, brez precizno poantirane kritične osti. Morda pa absurdnost njenega sola zgolj zrcali absurdnost in včasih na žalost smešne rezultate sodobne obsedenosti s plastiko (na vseh ravneh).


SMATCH 2 / FOTO URŠKA BOLJKOVAC
Pri tem pa obenem trči ob nevarno čer moraliziranja, ki je (v nasprotju z najavami) značilna tudi za predstavo francoske režiserke in igralke Dominique Roodthooft Smatch 2. »V njej se je želela izogniti večnemu moraliziranju na to temo in nanjo pogledati iz čisto drugega zornega kota. K sodelovanju je povabila mislece, znanstvenike in umetnike,« lahko preberemo v najavi predstave. Formalni pristop h govoru o ekološki problematiki v obravnavani predstavi gotovo ni konvencionalen. Na nametanem odru performerji izvajajo vsakovrstne absurdne akcije – od impersonacije dreves, oponašanja oslov, izbruha vulkana, ki rekreira naravno katastrofo, do ljubkovanja črvov in načrtovanja prehrambenih dejavnosti z mislijo na optimalne pogoje za lasten razvoj (obrnjeni antropocentrizem). Temu sopostavljajo znanstveni (rekonstrukcija znanstvene konference na temo okolja) poetični (številni zapisi poezij na temo narave, tudi vizualne poezije v obliki drevesa) in filozofski (odzivi mislecev na njihovo prošnjo ali najdeni odlomki) diskurz. Predstavo sicer res poživljajo določeni trenutki avtodistance – npr. posnetek fanatične ekološke skupine, ki sredi pragozda organizira kolektivna objokovanja uničenja dreves, ali pretirano navdušenje opazovalca nad dvojno mavrico. Pa vendar so ti trenutki cinizma zgolj dekoracija in intermezzo, ki le izpostavljajo »globino« in ponekod »poduhovljenost« ekoloških refleksij, ki jih do skrajnosti radikalizira »dokumentarni posnetek« o nekem tropskem ptiču, ki oponaša glasove iz okolja, in v kolikor živi v vse bolj uničenem gozdu, »poje lastno smrt«. Predstava tako didaktično trka na vest gledalca z izpostavljanjem čudeža narave, razlike med drevesi in ljudmi (»Od njih bi se lahko kaj naučili,« pravi performerka v zvezi z upravljanjem časa pri drevesih), odtujenim odnosom človeka do narave itd. Ob tem morda res ne gre za predloge konkretnih ekoloških akcij ali izpostavljanje konkretnih okoljskih problemov, a moralizem ni zato nič manjši, četudi dobi obliko new age nostalgije po bolj prvinskem odnosu človeka do narave in ne poziva k neposrednemu aktivizmu ali obtoževanju najhujših onesnaževalcev.


SMATCH 2 / FOTO URŠKA BOLJKOVAC
Ob tem se kar sama ponuja primerjava s predstavo kolektiva Betontanc Ltd. Tam daleč stran, ki je s svojimi formalnimi strategijami obravnavani predstavi diametralno nasprotna. Odlika Betontancev ni toliko cinizem, s katerim razgrinjajo sodobno kupovanje odpustkov z izrabo eko- tržne znamke. Razliko gre iskati v drugačnih diskurzivnih strategijah, ki jih predstavi ubereta. Medtem ko Smatch 2 trka na vest gledalca in skuša prebuditi bolj osveščen odnos do narave, Tam daleč stran prevprašuje samo (ne)iskrenost te samodeklarirane osveščenosti. Ko tudi eko-angažma postane le modna znamka ali potrošna dobrina, Betontanci zastavljajo bolj konkretno vprašanje o tem, ali s tovrstno potrošnjo ljubljenemu okolju včasih morda bolj škodimo kot koristimo (pomislimo na že izpostavljeno DHL embalažo in letala, potrebna za njen prevoz). Brez iskanja izgubljenega stika z naravo (kot to počne Smatch 2) gledalca postavijo zgolj pred dejstvo lastne hipokrizije. Gledalec ni postavljen v vlogo pasivnega prejemnika bolj »razsvetljenega« nauka, temveč je primoran bolj iskren in manj uničevalen odnos do sveta iskati sam. To iskanje pa se lahko začne šele, ko premislek o možnostih za sistemske spremembe (in naše odgovornosti zanje) nadomesti plasti ego-balzama v obliki new age eko ideologij.

(se nadaljuje …)

***

Arena je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, letos v okrepljeni zasedbi: udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti, Šole ustvarjalne kritike in teorije, študenti AGRFT in pisci portala SiGledal.
Arena odpira prostor svobode za vse, ki radi tudi na papirju pospremijo živahno dogajanje Mladih levov in se igrajo z mislimi, besedami in različnimi formati besedil.

Nika Arhar, urednica spletnega fokusa na Sigledal "Mladi levi 2011" in sourednica festivalskega časopisa Arena

Povezave:
Arena št. 1
Arena št. 2
Arena št. 3
Arena št. 4