TOO LATE!_(antigone) contest #2

TOO LATE_(antigone)contest #2 je izjemni igralski duet Silvie Calderoni in Vladimirja Aleksića. Sila predstave je tako velika, da bi lahko dejali, da napoveduje novi italijanski gledališki val, novo politično gledališče. Njen glavni pogon je Antigona, ki je inspirirala še dve predstavi Motusa.

Na minimalno opremljenem odru se pred nami odvije sodobna zgodba o uporu posameznika proti avtoriteti, fizična in direktna vojna Antigone proti Kreonu, psa proti psu, človeka proti državi, spopad generacij. Za Antigono pravijo, da je tragedija o tem, da je vse že prepozno. Ali je prepozno tudi za to generacijo, se sprašuje skupina, ki sta jo leta 1991 v Riminiju ustanovila Enrico Casagrande in Daniela Francesconi Nicolò.

Jasno je, da ima Motus dovolj izpraznjenih gledaliških pomenov in pustega odrskega formalizma; verjamejo namreč, da je lahko gledališče tudi napoved akcije, da lahko postane zgodba o revoluciji, katere glavno orožje je poetični terorizem. Zgodba o moči posameznika in ne skupine. To je tudi predstava o novih diktatorjih (asociacije na Berlusconija in še marsikoga niso naključne), ki množice prepričujejo, da je pohlep dober in revščina neizogibna, ter o tistih redkih, ki imajo pogum, da se jim zoperstavijo. Igra glavnih igralcev je odlična, kot da bi se Brecht in njegov slavni potujitveni ali Verfremdung efekt iz oči v oči soočila na odru enaindvajsetega stoletja.