Odprta vprašanja
O tem, kakšna naj bi funkcija umetnosti bila, potekajo »odprte razprave« že od njenih začetkov. Če je bila (pogojno rečeno) nekakšna rdeča nit šestdesetih vključevanje »vsakdanjega življenja«, v sedemdesetih boji za drugačne prakse »uprostoritve«, v osemdesetih koncept subverzivne afirmacije razpadajoče blokovske delitve sveta, v devetdesetih nagla hibridizacija vseh vrst žanrov, lahko rečemo, da svet umetnosti po letu 2000 bolj kot kadarkoli prej označuje ponovno opredeljevanje koncepta identitetnih politik. S tem mislim na vključevanje tistega podaljška ali »slepega črevesa« raznih političnih, ekonomskih in socioloških vprašanj parcialne narave, za katere posamezne stroke še niso uspele iznajti učinkovitega modela reševanja, oziroma se jim ta ves čas izmika ravno zato, ker se jih lotevajo parcialno. Gre za vprašanja, ki se, namesto da bi se nanašala na celostno problematiko, pogosto nanašajo na medijsko podprte »prazne pojme«, ki naj bi se jim skozi umetnost nizali novi odtenki pomenskosti, ki bi v prihodnosti utegnili postati zanimivi tudi širše. Tako se je popularnim »identitetnim« politikam mobilnosti, medkulturnega dialoga in transnacionalnega sodelovanja v zadnjem času priključila tudi ekologija. Kljub temu da je v središče postavljen proces participacije in vključevanja, gre po drugi strani za nekakšen »transkulturni produkt«, nastal na podlagi premišljenega podpiranja tistih programov in projektov, ki v sebi na bolj ali manj ekspliciten način vključujejo določene parapolitike, ki na nivoju širšega družbenega konsenza niso uspele doseči oprijemljivih rezultatov v dejanski implementaciji. Večina najmočnejših držav sveta vprašanje ekologije v svoje agenda settinge vključuje točno toliko, da to konkretneje ne poseže v »višje ekonomske cilje« posamezne države. Papir vse prenese. Odprtih vprašanj je vse več, odgovorov nanje vse manj. Naj omenim le najbolj izpostavljenega.
Kjotski protokol
Eden najbolj izpostavljenih globalnih ekoloških dogovorov, Kjotski protokol, je mednarodni sporazum, ki skuša zmanjšati emisije ogljikovega dioksida in petih drugih toplogrednih plinov in s tem zaustaviti segrevanje ozračja. Protokol, ki velja od leta 2005, je do sedaj podpisalo 141 držav, vendar je ta brez sodelovanja največjih držav sveta (ZDA, Brazilija, Kitajska, Indija) pač precej nesmiseln. ZDA so že leta 1997 ocenile, da bi uresničevanje ciljev protokola povzročilo resno škodo gospodarstvu Amerike, sporazum kljub temu podpisale, a ga nikoli ratificirale, zato do njega nimajo nikakršnih obveznosti. Še več, zaradi nesodelovanja Indije in Kitajske ga imajo celo za krivičnega. Tudi sosednja Kanada glede izvajanja sporazuma ni enotna, skrbi jo predvsem posledična (ne)konkurenčnost. Avstralija, sicer po količini emisij na prebivalca takoj za ZDA, ga je prav tako označila kot škodljivega. Kjotskemu protokolu nasprotuje tudi organizacija Greenpeace, saj meni, da je postavil preskromne cilje, da bi uspel preprečiti podnebne spremembe. Po drugi strani je bil pristop Rusije politično nujen, še posebej leta 2001, ko so od njega odstopile ZDA, in je moral dobiti podporo držav, ki izpustijo 55 odstotkov toplogrednih plinov. Rusija naj bi v zameno dobila podporo EU pri vstopu v Svetovno trgovinsko organizacijo. Evropa, denimo, ki proizvede okoli 21 odstotkov toplogrednih plinov, pa si je postavila svoje »notranje« pogoje; članice, ki od 1990 ne zmanjšajo emisij za osem odstotkov, od 2005 naprej plačujejo penale. Vsaka tona CO2 preveč stane 40 evrov.
Evropski penali
Penale za neuspele ali neuresničene politične odločitve pa plačuje tudi politika, pri čemer je državno in evropsko podprta »kulturna politika« še posebej prikladna. Kaj je lepšega, kot to, da je »drobtinic s Taffejeve mize« deležna ravno kultura, nosilka evropske samobitnosti! (Op. p: Grof Eduard Taffe, nemški ministrski predsednik, med letoma 1879 in 1893 je bil znan po svoji politiki drobnjakarstva in uravnoteževanja, majhnih korakov in tajnih sporazumov, kar je privedlo do zaostrovanja nacionalnih nasprotij in začetka hitrih sprememb v geostrateški karti Evrope na prehodu v 20. stoletje.) Tovrstnih finančnih drobtinic so dandanes deležne kulturne politike, ki imajo za svoje osnovno poslanstvo obdržati v »mejah sprave« predvsem tisti sektor, ki je v zadnjih desetletjih nosilec progresivne in alternative kulture in »prinašalec« novih praks na področju umetnosti; torej neodvisni sektor, ki ni institucionalno kontroliran. Namesto tega je finančno in (še posebej od leta 2000 naprej) tudi vsebinsko zamejen. Govorim o tisti vrsti zamejenosti, ko se na »jedilniku« podprtih vsebin in projektov pojavljajo tisti, ki imajo ekonomsko-ekološko izrazoslovje, kot na primer: trajnostni razvoj, podnebne spremembe, ekološko pridelana prehrana, biološka raznovrstnost. Seveda, da se razumemo, ni težava v izrazoslovju ali v dejstvu, da se tovrstni dogodki podpirajo, problem je »pranje vesti« širše politike, ki svojih smelih načrtov zaradi ekonomskih razlogov niti ne misli uresničevati, zato jih smelo potiska v naročje kulture, ki naj bi jih radostno sprejela; brez ugovora, vročih src in odprtih rok. Temu procesu se ne gre upirati, saj poti nazaj ni. Večje vprašanje je, kaj zdaj s tovrstno globalno »identitetno« kulturno politiko, ki se istoveti z geslom »Heal the world«, storiti. Kako ji zreti v obraz, zakaj sploh pljuniti v roke? Še najlaže s sajenjem biokorenja nekje na vrhu stolpnice prepolnega Bruslja. Eko vrtiček lahko tamkajšnjim prebivalcem prinese mnogo veselja ob obdelovanju in mnogo užitkov (z ustrezno videodokumentacijo) ob prikazovanju. Toda, ali je sajenje kultur že umetnost?
Varovanje katarze
Leta 1969 je slovenski znanstvenik in ljubitelj narave France Avčin izdal knjigo z naslovom Človek proti naravi ter jo posvetil mladini, da bi ozdravila človekov bolni svet. Avčin v knjigi, ki razgrinja politiko človekovega zastrupljevanja planeta, začenja z opisom dogodka Teden varstva narave, ki ga je prirodoslovno društvo priredilo leta 1967 in na katerem ni bilo skoraj nobenega obiska. Ob tem zapiše: »Teden je minil, tovarniški dimniki na Jesenicah, v Celju, Štorah in drugod pa še vedno mirno bruhajo pošastne količine strupov v ozračje in nesrečno prebivalstvo teh z industrijo oblagodarjenih krajev jih mora hočeš nočeš vdihavati, vsem zakonom in standardom o še dopustni onečiščenosti ozračja navkljub, svojemu zdravju v propad. Za filtre pri nas ni denarja, za lastno zdravje ga nimamo, za vsakršno propagandno dejavnost in naj bo še tako kilava, pa se – kdo ve, od kod – brž najdejo težki milijoni.« Tovrstna logika se (kljub nekaterim izboljšavam) do danes ni bistveno spremenila. In kje so milijoni? Varno spravljeni na računu enega – na račun vseh ostalih. In kakor ljubitelj narave Avčin osnovni problem človeštva vidi v varstvu človeka pred človekom, je osnovni problem (spontane ali vsiljene) povezave med ekologijo in umetnostjo danes ravno v nekakšnem »varovanju« katarze, v vedno znova osmišljevanem ponavljanju »dobrih misli«. Ob tem ne izključujem niti verjetja v bolj zelen jutri niti poslanstva umetnosti niti pomembnosti ekologije, opozarjam le na povsem očitno politično vsiljenost vprašanja ekologije v polju kulture in umetnosti. Kaj pa naj drugega ostane velikim?
Zemljo razbiti? Morda. A vesolje?
Tega ne boste.
Tam so še svetovi,
ki jemljejo življenja čudež v goste.
Ne bogovi,
ljudje podobni nam, so tam nad vami,
in če razbijete zemljo
vi in še oni tam nad vami
vsak svoj svet,
vesolje jih rojeva spet in spet.
(Matej Bor: Atomski vek, 1958, str. 639)
***
Arena je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, letos v okrepljeni zasedbi: udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti, Šole ustvarjalne kritike in teorije, študenti AGRFT in pisci portala SiGledal.
Arena odpira prostor svobode za vse, ki radi tudi na papirju pospremijo živahno dogajanje Mladih levov in se igrajo z mislimi, besedami in različnimi formati besedil.
Nika Arhar, urednica spletnega fokusa na Sigledal "Mladi levi 2011" in sourednica festivalskega časopisa Arena
Povezave:
Arena št. 1
Arena št. 2
Arena št. 3
Arena št. 4