Pohujšanje v dolini Šentflorjanski je Ivan Cankar napisal v štirinajstih dneh leta 1907. Kot jo podnaslovi sam gre za farso in po Shakespearu vzklika: nekaj gnilega je v deželi slovenski! Tekom stoletja je Šentflorjanska dolina postala sinonim za našo domovino in Šentflorjanci so nadimek Slovencem. Torej ne gre samo za farso temveč za domovinsko ljudsko grotesko, ki smeši burkaške, hinavske, konvertitske in požrešne obraze slovenskega življa. Ker Cankar v našem literarnem kanonu kotira k najvišjim mestom, je razumljivo, da ga jemljemo resno in da kadar nas okliče za hlapce pritrdimo ali če okrca našo hlinjeno krepost, kot v en glas vzkliknemo, da res smo taki.
Režiser Vito Taufer, ki se je to pot s Cankarjem, kljub plodoviti karieri, spopadel prvič, si je koncept in problematiko drznil zaostriti na drugačen način kot je gledalec dandanašnji aktualizacije vajen. Vloge, sicer gospodovalnih, slovenskih žena so zasedli moški igralci in lik Zlodeja, ki zase meni, da je najbistrejši, pa upodablja igralka. Sicer ne gre za nov estetski obrat, a Šentflorjance v taki zasedbi le gledamo drugače kot bi jih sicer.
Kadar nas kdo ozmerja s Šentflorjancem si sebe predstavljamo kot nekaj najbolj trdovratnega in pogoltnega. Rodoljubi so postali tipi in jih jemljemo za stalne in naše, še hudič je vedno isti, menja se zgolj slepar, ki jih/nas opetnajsti. Čestokrat naletimo v literaturi na take in drugačne vsiljivce in oderuhe, ki se hranijo na tuji neumnosti. Cankarjev slepar Peter pa ima posebno lastnost. On je umetnik. Umetniki so ljudje, ki drugim gradijo, kažejo, slikajo, … iluzijo. Ne neresnično, temveč nerealno. Umetnik nas pripravi, da verjamemo njegovim stvaritvam. Umetnik je boljši od hudiča, saj je Zlodej ukanjen, umetnik pa pobegne z ljubico in bogastvom. Ni težave, ki je umetnik ne bi uspel razrešiti in ne vozla, ki bi ga ne poznal. Šentflorjanski rodoljubi, ki zvesto igrajo svoje vloge drug pred drugim, se pred njim (pred njegovo podobo) popolnoma razkrijejo. Ljudje, ki ustvarjajo imajo moč, da pripravijo ljudi do izgovora resnice, solz in razsvetljenja.
Pa ni sedaj na nas da bi moralizirali ali opevali Cankarja kot častnega razsodnika v naših zadevah. Pohujšanje v dolini Šentflorjanski glejmo kot resnično opozorilo o možni prisotnosti voluharjev in kameleonov vseh barv in zvrsti, ki prežijo na grešne duše v ljubi naši domovini, da bi se zavoljo njih slabe vesti okoristili in jih pogubili. Lažje bo tako, kot ozdraviti solzno dolino napak in pohujšljivosti.
***
Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.
Povezave:
Bilten FBS 1
Bilten FBS 2
Bilten FBS 3
Bilten FBS 4