Režiser predstave Miha Nemec je skupaj z dramaturgom Nejcem Valentijem iz časopisnega boja med Franom Milčinskim (intendantom) in Etbinom Kristanom (literatom), ki je daljnega leta 1900 potekalo v Slovenskem narodu, ter na podlagi biografije o ljubljanski igralki ruskega rodu Mariji Nablocki, ustvaril izvirni dramski miniaturki Veliki poč in Gospa iz Astrahana. Zvezani z nitjo o gledališkem boju miniaturki skupaj tvorita Liferante, koprodukcijo gledališča Glej in SNG Nova Gorica.
ČLOVEK INTENDANT: »Moje stališče je bilo, da je najslabše tisto gledališče, ki je prazno.«
Gledališče je igrišče, iz vseh strani obkroženo s prostranimi časopisnimi, televizijskimi in spletnimi gozdovi, ki se občasno spremenijo v resnično bojišče – bojišče za gledališče. Človek Literat se zoperstavi Človeku Intendantu, Človek Arna Hadžialjević pa široko odprtih oči in ust spremlja dogajanje in po potrebi posreduje z novicami od doma in iz sveta, ter z reklamiranjem jestvin in apotekarskih čudodelnih pogruntavščin. Človek Literat in Človek Intendant si skačeta v lase in brade (v kolikor jih ponosno nosita), da bi ob zmagi prvega ali drugega razblinili sleherni dvomi o pomenu in namenu gledališča. Je gledališče prostor visoke umetnosti in vzvišenih doživetij ter čustvovanj, kjer se tkejo etična in estetska merila? Ali pa je zgolj učinkovito sredstvo množične zabave in sprostitve, kjer lep dobiček ni le stranski produkt? Danes, ko so sredstva za zabavo »instant« dosegljiva in je t. i. visoka umetnost tako utrujena od lastne visokosti, da že utruja, so vprašanja o namembnosti in pomembnosti gledališča dodatno zaostrena. Kot je nekoč pripomnil nek moder človek, bi bilo morda res najbolje zapreti vsa gledališča za leto dni, in v tem času dodobra preudariti: kdo komu kaj?
ČLOVEK IGRALKA: »Ostala sta mi le dva diamanta. Skrila sem ju.«
Gledališče je tudi bojišče sedanjosti s časom, ki se ga ne da ukaniti. Je bojišče spomina. Borba igralcev, da bi se podpisali v duše gledalcev. Borba gledalcev, da bi jim igralci naklonili svoj avtogram. Tako se je v vsakdanji borbi s samo seboj in s samooklicanimi krojači usode Človek Igralka utrudila. Vendar niti utrujena ne bo pozabila na težko pot skozi močvirnata prostranstva Njenega gledališča, ki bo vedno ostalo Tuje gledališče. Njen Človek Občudovalec pritajeno zadržuje dih in prisluškuje njenemu v preteklost zazrtemu pogledu, ki ga obkrožajo elegantne smreke z vrta dekliškega liceja …
ČLOVEK IGRALKA: »Minilo je mnogo let.«
Človek Literat, Človek Intendant, Človek Arna Hadžialjević, Človek Igralka in Človek Občudovalec so govoreče podobe iz črno-belih fotografij, ki v zaprašenih arhivih porumenelih časopisnih strani čakajo na neznančevo nosljavo nostalgičnost. Čakajo upajoč na nostalgičnost in pronicljivost neznanca, ki bo svetu v imenu njihove skorajšnje brezimnosti povedal preprosto resnico o vseh njihovih bojih: da so vsi bili Ljudje.
***
Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.
Povezave: