Kaj te je najbolj pritegnilo pri dramskem besedilu Prevara?

Pinterjevo besedilo sem prvič prebrala v italijanskem prevodu, ki se glasi Tradimenti, torej prevare in ne prevara. Gotovo v slovenščini naslov bolje zveni edninsko, a italijanski prevod takoj učinkovito razkrije glavni dramaturški preplet te le na videz lahkotne psihološke drame. Prevara ni le ljubezenska, čeprav je v ospredju učinkovit klasični ljubezenski trikotnik. Prevara je tudi prevara prijateljskega odnosa, osebnostna prevara in že postane jasno, da v je v bistvu vsako prikrivanje resnice tudi sama prevara. Vedno znova opažam, da je ravno prikrivanje resnice najučinkovitejše dramaturško “gonilo” sodobnih psiholoških dram, ki me od vedno privlačijo in fascinirajo. V še tako zapleteno psihološko dramo prilijejo kanček napetosti in pričakovanja, ki je po narativni učinkovitosti zapleta lahko primerljiva le z žanrom kriminalke. Na temeljih odkrivanja resnice, ki ostaja vedno izmuzljiva, delna in podvržena osebnemu pogledu in interpretaciji, sloni veliko sodobnih dram dvajsetega in enaindvajsetega stoletja, od manifesta zanikanja enostranskega pogleda na stvarnost Pirandellove Kaj je resnica? do nadvse priljubljenih Zellerjevih dram, kjer lahko najdeš celo dramo z naslovom Resnica. Ob soočanju s takimi besedili se mora režiser s svojim ansamblom zavedati, da so skrivnost, dvom in izmikanje enostranski interpretaciji ključni za pravilen pristop k takemu režijskemu izzivu tudi in predvsem v drami, ki se razpleta v kronološko nasprotnem vrstnem redu.

Med drugim si velika ljubiteljica Harolda Pinterja. Katere teme ali motivi, ki jih v svoji dramatiki in prozi obravnava, se ti zdijo še posebej pomembni?

Drama Prevara je po stilu mogoče med vsemi najmanj pinterjevska, saj je osnovna komponenta njegovega ustvarjanja - gledališče absurda - potisnjena nekako narob in se le mestoma kaže v tekstu v obliki stilnih dodatkov, ki se na prvi pogled zdijo celo dramaturški spodrsljaji, v sebi pa skrivajo večplastno simboliko in sporočilnost, ki je za stil Nobelovega nagrajenca značilna.

Slog je na prvi pogled zelo realističen in sodoben, skoraj učinkovito popovski. V svoji globini pa skriva mojstrsko kompleksnost zapletene drame, ki se večplastno prepleta z lahkotnim sintetičnim dialogom, sestavljenim iz skrbno izbranih besed, ki si v kratkih stavkih sledijo med zgovornimi pavzami in daljšimi monologi, ki želijo prekiniti neizprosne tišine.

Kako si pristopila k aktualizaciji zgodbe? Si v režiji želela zgodbo postaviti v sodobnejši kontekst ali si raje ohranila izvirno časovno in družbeno okolje?

Nimam rada filoloških postavitev v točno določeno obdobje, zato sem se raje kot za natančno časovno umestitev drame odločila za svobodno navdihovanje po estetiki in atmosferah druge polovice dvajsetega stoletja. To nam omogoča neko kritično distanco do likov in situacij, obenem pa jih od našega sodobnega čutenja ne oddalji preveč. Bližina tém, ki so nam aktualne, pa nam obenem omogoča zdravo emotivno povezanost z liki.

Vzporednice s sodobnostjo v tem Pinterjevem tekstu berem predvsem v poudarkih sodobnih minimalističnih in postkonzumstičnih tokov, ki zaradi okoljevarstvenih ali drugih moralnih razlogov poudarjajo nesmiselnost pretiranega nakupovanja in kopičenja predmetov ter njihov psihološki vpliv na življenje posameznika. Fenomen nebrzdanega nakupovanja, kot posledice ekonomskega booma, se je začel ravno v obdobju Pinterjevega ustvarjanja. Avtor je že zelo zgodaj tenkočutno zaznal psihološki vpliv predmetov na življenje posameznikov. Predmeti v Pinterjevem ustvarjanju imajo močno dramaturško in simbolno vrednost – niso nemi, temveč kričeči razglaševalci preteklih odločitev, napačnih življenjskih poti, starih iluzij, upanj in neuresničenih sanj.

So pričevalci, ki vzbujajo bolečino in občutek sramu, neprimernosti, hkrati pa krepijo izpraznjenost ter občutek nesmisla. Z njimi liki polnijo praznine, da bi nadomestili čustveni ali ljubezenski primanjkljaj.

Te teme so še zlasti aktualne v obdobju, ko vsak dan nove subtilne marketinške strategije skozi medije in družbena omrežja nesluteno pogojujejo naše življenjske in nakupovalne izbire in nas spodbujajo k nabavi nepotrebnih modnih predmetov, ki kaj kmalu postanejo del osebne identitete, v kateri se že naslednji hip ne prepoznamo več.

Kakšno vzdušje želiš ustvariti na odru, kaj ti pomeni atmosfera in kako si s pomočjo scenografije, kostumov in glasbe podprla dramsko dogajanje?

Pinter v svoji drami ustvarja zelo jasno atmosferno partituro, ki spremlja dogajanje in obenem vpliva na čutenje in počutje posameznikov. Režiser mora tej partituri prisluhniti, jo prepoznati in ji slediti. Zelo jasna je dramaturška moč sosledja hladnih in toplih atmosfer: hladnih stanovanj in toplih domov. Temu seveda skušam slediti, kontraste osmisliti in okrepiti. Predmeti so prvi sooblikovalci atmosfer: nosilci topline ali ojačevalci hladu. Z njimi protagonisti skušajo neuspešno nadomestiti svoj emotivni deficit. Ena sama pečka ni dovolj, da bi segrela stanovanje. Po drugo pa nikoli niso šli. Zdaj tudi ne bodo. Ker nima več smisla.

Prevara se ukvarja z intimnimi odnosi in čustvenimi konflikti – kako ste z igralci raziskovali psihološko globino likov, da bi bili na odru čim bolj prepričljivi?

Prevara je na videz lahkotna, v resnici pa je precej kompleksna psihološka drama, ki za ljubiteljske igralce predstavlja velik izziv. Zato je bilo treba v prvi fazi opraviti temeljito dramaturško razčlembo vseh likov, situacij, ambicij, želja ter frustracij protagonistov.

V drugi fazi je bilo na vrsti soočanje z lastnimi osebnimi mnenji in pogledi, ki jih seveda zaznamujejo privatne izkušnje igralcev in ustvarjalcev. V zadnji fazi pa se je bilo treba odločiti za kastracijo in brzdanje lastnega enosmernega mnenja, spretno nihati med učinkovitim prikrivanjem ter previdnim razkrivanjem prek parcialnih indicev možnih pogledov na razplet. Ključno je bilo puščati dovolj dvoumnosti in skrivnosti, ki takemu besedilu dajeta čar, ki ga bralec lahko občuti le, ko se prvič, deviško sooči s Pinterjevim besedilom ob prvem branju.

Še beseda o sporočilnosti. Kaj želiš, da gledalec odnese domov po ogledu predstave? Ali meniš, da Prevara lahko odpira pomemben pogovor o odnosih, iskrenosti in družbenih normah danes?

Odnosi, ki jih vidimo na odru, gotovo niso idealni, še manj pa zgledni. Težko verjamem, da lahko predstava spremeni človekov moralni kompas, lahko pa odpira vprašanja, a redko daje odgovore, ki bi koga preobrazili. Vsako kulturno srečanje z dobro zasnovano zgodbo ali gledališko pripovedjo pa je le prvi korak h grajenju čustvene inteligence, saj nam vedno znova razkriva, da so odnosi dosti bolj kompleksni, kot si predstavljamo na prvi pogled. Postopno odkrivamo večplastnost čustvenih konfliktov in razloge ter vzroke dobrih in slabih dejanj protagonistov. Like je vse težje enostransko in zbanalizirano deliti na dobre in zlobne. Zato dobro napisane zgodbe vsebujejo večplastne in kompleksne osebnosti, ki jih je težko kar na počez soditi, še težje pa obsojati. To je gotovo že dobra tema za začetek pogovora, mar ne?

Povezava: PDF gledališkega lista