Meglena jutra niso najboljša spodbuda za zagnano delo. Ko se skozi močan severnik z ekipo prebijamo v Kranj, vemo, da je pred nami (v pretopli dvorani) delo. Delo na več frontah. In morda nas najbolj moti dejstvo, da je režiser, ki vsako jutro pride močno pred nami, pripravljen za delo, še preden zadiši po kavi. To je res nepošteno.

Smo pred premiero. Dramaturg je oddal gledališki list in se lahko ponovno s polno pozornostjo posveča igralcem. Gledamo detajle, popravljamo luč, iščemo rešitve za vse mogoče probleme in vedno znova trčimo v katerega, ki je na prvi pogled nerešljiv. Kaj sploh počnemo?

Poglejmo na začetek.

Dramski tekst, ki ga je Vinko Möderndorfer postavil v našo sodobnost, je mnogo več kot le mimetično povzemanje stvarnosti. Jaz, Batman prvenstveno govori o otrocih, mladostnikih in odnosih med njimi. Torej o povsem vsakdanjih stvareh in dogodkih, ki se godijo na vsakem vogalu naše družbe. Povsem brez težave spregovori o socialnem življenju v šolskem okolju, o starših, ki nimajo časa, da bi prisluhnili svojim otrokom, o sistemu, ki bi moral delovati tako, da zaščiti najšibkejše, pa jih ne. Našel se bo kdo, ki bo menil, da so to teme za časopise in poročila, ali za terapevte ali celo, da je bilo o tem že tako ali tako precej povedanega, še posebej na področju umetnosti. A dramskemu tekstu ne gre za tekmo med različnimi mediji, umetnik je prisiljen, da piše o na prvi pogled še tako minornih problemih, in o njih mora pisati, dokler obstajajo in tudi kasneje, kot opomin na nedopustne stvari, ki se lahko zgodijo.

Smo morda zavzeli utopično pozicijo spreminjevalca sveta?

Nemo propheta in patria.